Barvne revolucije so politični premiki, povezani s protesti, s katerimi želijo zamenjati vlado ali režim. Ta pojem se uporablja za obsežno medijsko in mednarodno podprta gibanja, katerih cilj je demokratizacija ali sprememba oblasti v avtoritarnih državah.
Simptomi kulture nasilja
Za razumevanje protestov se je treba vrniti v leto 2023, ko je učenec na OŠ Vladislava Ribnikarja v strelskem pohodu ubil deset ljudi. Sledil je množični poboj v Mladenovcu. Dogodka sta pretresla državo in sprožila proteste pod sloganom Srbija proti nasilju. Zrušitev nadstreška je samo še stopnjevala nezadovoljstvo v družbi. Protestniki so zaradi pomanjkljive dokumentacije in nadzora podali obtožbe o korupciji in nepravilnostih pri prenovi železniške postaje.
Strelska pohoda in padec nadstreška se razlikujejo, vendar imajo skupno točko. Prva dva sta izraz kulture nasilja, ki je precej prisotna v srbskem prostoru in v provladnih tabloidih ter je posledica ogromne količine zasebnega orožja. Nesreča z nadstreškom pa je izraz sistemske korupcije in klientelizma. Te tragedije ponazarjajo vse, kar je narobe v srbski družbi. Politika, na čelu z Vučićem, predstavlja svojo vladavino kot zgodbo o uspehu, ki je državo postavila na vodilni položaj v regiji. Ob tem briše dejstvo, da je zaradi takšne politike prežeta z nacionalizmom in zgodovinskim revizionizmom, ter zavrača svojo odgovornost pri regionalnih vojnah 90. let; za agresijo in grozodejstva, ki jih je zagrešil Miloševićev režim. Namesto tega igra vlogo žrtve.
S pozicije moči se predstavlja kot žrtev nasilnih študentov in Zahoda, ki sicer obilno financira Vučićevo oblast. Ta o tem praviloma molči. Medijski prostor je skoraj povsem pod njegovim nadzorom, mladi se izseljujejo, volilni in politični sistem pa je organiziran tako, da onemogoča delovanje opozicije. Tako je zaradi konstantnih napadov režimskih trobil dehumanizirana, razslojena in nesposobna zagotoviti kadrovski potencial za vodenje države.
Vučić in zahodni prijatelji
Ob začetku protestov je bil Vučić nepripravljen. Šele pozneje je razvil narativ o barvni revoluciji, ki naj bi jo financiral Zahod. Ta pojem uporablja prebrisano, saj ne izpostavlja konkretnega akterja in države, s čimer se ne more zameriti tistim, s katerimi je v dobrih odnosih.
Tako s francoskim predsednikom Emmanuelom Macronom sklepa orožarske posle, z nekdanjim nemškim kanclerjem Olafom Scholzem je podpisal sporazum o partnerstvu za trajnostne surovine, beri izkopavanju litija, kar je tudi sprožilo proteste. Z nobeno ameriško administracijo ni imel večjih problemov. Joe Biden mu je popuščal pri nasilju, ki so ga Srbi izvajali na Kosovu. EU je tedaj uvedla še danes veljavne sankcije proti Albinu Kurtiju.
Veleposlanik ZDA v Srbiji Christopher Hill je bil prav tako naklonjen Vučićevi politiki; podobno je s predsednico Evropske komisije Ursulo von der Leyen, italijansko premierko Georgio Meloni, Madžari, Španci ter drugimi. Nekdanji komisar za širitev Olivér Várhely je bil deležen obtožb o pristranskosti do Vučića. Zato ni verjetno, da bi ga prav omenjeni, ki poosebljajo Zahod, rušili, saj si je njihovo naklonjenost med drugim pridobil s transakcijsko diplomacijo.
Od bogatenja do rušenja države
Eden glavnih Vučićevih argumentov o barvni revoluciji je, da je USAID z dvema milijardama dolarjev financiral njegovo rušenje. Da je financiral tudi projekte njegove vlade, je zamolčal. Vrh je tako instantno spremenil narativ o USAID, ki je pred protesti iz Srbije delal lepšo in bogatejšo državo, po njihovem začetku pa so ga označili kot kriminalno organizacijo, namenjeno rušenju vlade.
Po plasiranju narativa o povezanosti USAID in barvne revolucije je vlada začela zakrivati sledi o sodelovanju z njim. Z interneta so izginile fotografije srbskih politikov s predstavniki USAID.
Kam bo pripeljala dvojna igra
Oblast in mediji označujejo študente in druge protestnike kot nasilneže. To je paradoksalno glede na domnevne povezave političnega vrha in vladajoče Srbske napredne stranke s skrajnimi skupinami doma in v regiji. Režimski mediji širijo sovražni govor, dezinformacije, pozivajo k nasilju, zaničujejo opozicijo, študente in manjšine.
Prav tako je po marčevskem, enem najbolj množičnih zborovanj v zgodovini države, nasilništvo ironično pripisovati protestnikom, saj so prav oni žrtve nasilja. Tedaj je med molkom za žrtve padca nastreška poseben zvok v paniko spravil mirno množico in jo razgnal. Nekaj dni pred domnevno uporabo zvočnega topa je Vučić izjavil, da bodo protestnikom pustili nekaj minut, nato bo država odsvirala kraj (odigrala konec). To se je tudi zgodilo. EU in drugi akterji so v svojem prepoznavnem stilu pozvali k neodvisni preiskavi, kot da bi tam obstajale neodvisne institucije.
V Srbiji ne mine dan brez protestov. Presegli so študente in zajeli vse družbene skupine ter postali vsedržavno gibanje. Vučić jim pripisuje zahodno podporo tudi zato, da bi obdržal privržence in preprečil njihov prestop na drugo stran. A na protestih ni zastav EU, saj redko kdo še verjame v evropsko pot. Njegovi privrženci zaradi sistematične medijske protievropske propagande, protestniki pa zaradi dvojnih meril in molka EU o dogajanju. EU, ki najbolj finančno podpira Srbijo, v zameno za to dobi kampanjo s protievropskimi stališči.
Lahko molk ogrozi mir?
Prav zato je treba opozoriti na previdnost Slovenije, ki se v strateških dokumentih zavzema za mir, varnost in stabilnost na Zahodnem Balkanu. Pri protestih, destabilizaciji regije in zaviranju evroatlantskih integracij, ki ga izvaja srbska oblast, je izbrala strateški molk. Očitno v regiji vidi predvsem poslovne priložnosti, ampak pogoj zanje so vselej mir, stabilnost in predvsem sprava. Srbija pa v Sloveniji vidi zaveznico in potencialni glas zanjo v EU in Natu. Vprašanje je, ali strateško molčimo, da bi ohranili poslovne in finančne tokove ali zaradi vedno večjega srbskega vpliva pri nas, ki se krepi zlasti na gospodarskem, političnem in demografskem področju. Slovenija ima pragmatični pristop, ki ga je – zaradi poslabšanja varnostnih razmer v regiji – treba pretehtati. S Srbijo smo v dobrih odnosih kljub težavni preteklosti ter incidentom, podtikanjem in spornim izjavam, ki smo jih bili deležni.
Od samodržcev se moramo distancirati
Spomnimo na Vučićevo izjavo ob glasovanju v Generalni skupščini OZN o resoluciji o srebreniškem genocidu, ko je zaradi slovenske podpore resoluciji dejal, da smo odvraten narod. Spomnimo na podpredsednika srbske vlade Aleksandra Vulina, ko je ob pozivu Boruta Pahorja, da se morajo odreči ideji srbskega sveta, izjavil, da zaradi srbskega sveta ni umrl nihče, zaradi slovenske odcepitve pa je.
Spomnimo na izjavo Milorada Dodika, ko je ob špekulacijah o uvedbi slovenskih sankcij Republiki Srbski komentiral: Kdo ste vi, da boste uvajali sankcije? Zakaj ste razbili Jugoslavijo? Slovenski voditelji se ne poslužujejo takšnih izjav. Presenetljivo je, kolikšno mero potrpežljivosti izkazujemo, ne glede na to, kako žaljivi znajo biti. Pripisovanje odgovornosti za razpad nekdanje skupne države in za s tem povezane žrtve je zavržno, saj nismo povzročili vojne, nismo razselili na sto tisoče ljudi in nismo izvedli genocida. Znano je, kdo je odgovoren za to.
Morali bi biti pogumnejši in bolj odločni do samodržcev, saj se nismo osamosvojili zgolj od nekdanje države, temveč tudi od družbenih, političnih in kulturnih vzorcev, ki so značilni za Vučićevo oblast. Ponovno povezovanje s takšnimi režimi ne odraža interesov slovenskega prebivalstva – to stremi k demokratičnemu napredku, razvoju, stabilnosti – in ne k spornim poslovno-političnim praksam iz odmaknjenega južnega sosedstva.
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.