Kurdski uporniki so že leta veliki nasprotniki Teherana in so doslej izvedli številne napade v iranski provinci Kurdistan ter v drugih zahodnih provincah. Delujejo vzdolž iraško-iranskega mejnega območja, pri čemer sta kurdski manjšini v Iranu in Iraku tesno povezani.
Ameriška obveščevalna agencija CIA pa ima dolgo zgodovino sodelovanja s kurdskimi skupinami v Iraku, ki so ga ZDA napadle leta 2003. Washington je prav tako podpiral, financiral, oboroževal in usposabljal kurdske borce v Siriji, ki so se borili proti nekdanjemu predsedniku Bašarju al Asadu. Ni nenavadno, da so se odločili zdaj podpreti kurdske upornike v boju proti Iranu, CIA namreč večkrat financira upornike in oborožene skupine v številnih državah z namenom destabilizacije vlad, ki nasprotujejo ameriški zunanji politiki.
Sredi trenutnega vojnega konflikta, ko Iran napada ameriška oporišča in osebje v sosednjih zalivskih državah, je Iranska revolucionarna garda (IRGC) prav tako napadla kurdske položaje na zahodu.
Ampak ali je pravilen korak ZDA, da v konflikt potegnejo še kurdske upornike in s tem tvegajo še večje razsežnosti konflikta?
"Zdi se, da gre za slab korak, ki bi lahko povzročil še večje notranje spopade v Iranu," je opozoril analitik Neil Quillian iz britanskega možganskega trusta Chatham House za Al Jazeero. "To ni bil prvotni načrt, a razkriva, da je bila ameriško-izraelska vojna proti Iranu slabo premišljena."
Kot je poročal CNN, so ameriški uradniki povedali, da bi bil cilj uporaba Kurdov za oslabitev iranskih sil in omogočanje množičnih protestov ali pa pomoč pri zasedbi in nadzoru severnega dela Irana in s tem ustvarjanje varnostnega pasu za Izrael. Trump naj bi se včeraj pogovarjal z Mustafo Hidžrijem, vodjo Demokratske stranke iranskega Kurdistana, že v prihodnjih dneh pa bi lahko kurdske skupine v Iranu sodelovale v kopenskih operacijah.
Že prej je ameriška publikacija Axios poročala, da se je Trump le dan po začetku napada na Iran pogovarjal z voditelji dveh kurdskih skupin v Iraku: Masoudom Barzanijem, ki vodi Kurdistansko demokratsko stranko, in Bafelom Talabanijem, voditeljem Patriotske unije Kurdistana.
Axios je tudi poročal, da je izraelski premier Benjamin Netanjahu že mesece lobiral za vzpostavitev ameriško-kurdskih odnosov. Izrael je tudi vzpostavil obveščevalna omrežja med kurdskimi skupinami v Iranu, Iraku in Siriji.
'Bogata' zgodovina ameriškega oboroževanja kurdskih skupin
Kurdi so etnična manjšina, razpršena po Bližnjem vzhodu, vendar brez lastne države in z zgodovino marginalizacije v različnih državah. Delijo skupno kulturo in jezik, številne kurdske skupine pa že desetletja stremijo k samoupravi v Turčiji, Siriji in Iranu.
Washington je njihov zgodovinski zaveznik, zlasti iraških Kurdov. ZDA so zagotovile taktično podporo v obliki con prepovedi letenja, ki so varovale kurdske skupine med uporom leta 1991, čeprav je bil Washington kritiziran, ker je spodbudil upor in nato zapustil ljudi, ko so iraške sile pod Sadamom Huseinom nasilno odgovorile.
Cona prepovedi letenja je omogočila nastanek de facto kurdsko nadzorovane regije, Kurdistanske regionalne vlade, ki je bila uradno priznana leta 2005.
Od leta 2014 so ZDA prav tako vojaško sodelovale s kurdskimi silami pešmerge v boju proti ISIS v Iraku. Podobno so ZDA pod prvim Trumpovim predsedovanjem leta 2017 usposabljale in oboroževale Enote za zaščito ljudstva (YPG) – sirsko kurdsko milico, ki jo Turčija uvršča med "teroristične" skupine zaradi povezav s prepovedano turško Kurdistansko delavsko stranko (PKK) – pri njenem uspešnem uporu proti ISIS.
Skupina, ki zdaj tvori glavno sestavino Sirskih demokratskih sil (SDF), je vse do nedavnega nadzorovala Rako in druge trdnjave ISIS. Washington pa se je od skupine odvrnil in podprl novo vlado predsednika Ahmeda al Šaraa, ki je prevzela oblast decembra 2024. SDF je podpisala dogovor s sirsko vlado o vključitvi v vladne sile, v zameno pa je sirska vlada priznala kurdske pravice.
