'Boga sem v tistem zaporu našla preko teh žensk'

Ko so zgodaj zjutraj močno udarjali po vratih njenega bungalova v Annistonu, Marie-Thérèse Ross-Mahé še ni bila prepričana, ali sanja, je opisala v intervjuju z The New York Times. Ležala je v postelji, še v pižami, ko jo je iz spanca predramilo nasilno trkanje. Ko je odprla vrata, so moški brez oklevanja vstopili, se predstavili kot imigracijska policija in ji nadeli lisice. V kopalnem plašču in copatih so jo odpeljali v neoznačen avtomobil.

"Nisem razumela, kaj se dogaja," je povedala. "Bilo je ponižujoče. Niti počesana nisem bila."

S tem se je začel 16-dnevni pekel v ameriškem sistemu za pridržanje priseljencev. Premikali so jo iz enega zapora v drugega, jo vklenili z drugimi zaporniki, jo nalagali na avtobuse in letala, po njenih besedah "kot vrečo krompirja". Čakala je ure, v tišini ali ob kričanju paznikov, brez razlage, kje je in zakaj. Zaradi bolečin v hrbtu je komaj hodila. Bala se je, da bo v zaporu umrla.

Do aretacije je verjela, da je v Združenih državah zakonito. Po več desetletjih se je poročila s svojim dolgoletnim prijateljem in mladostno ljubeznijo, ameriškim veteranom Billom Rossom, zaprosila za stalno prebivališče in prejela uradne dokumente. Sama sebe je celo imela za podpornico Donalda Trumpa in stroge imigracijske politike. "Mislila sem, da če koga aretirajo, z njim ravnajo človeško," je dejala za The New York Times. "Nisem vedela, da kaj takega sploh obstaja." Ob tem je dodala: "Z njimi ravnajo kot s psi."

Medtem ko so oblasti trdile, da je v državi prebivala nezakonito več mesecev, se je njeno zasebno življenje istočasno sesedalo. Po moževi nenadni smrti januarja je ostala sama v hiši brez oporoke. S sinovoma umrlega moža se je zapletla v grenak spor glede dediščine. Ostala je brez avtomobila, brez telefona, brez dostopa do zdravil. Pomagali so ji sosedje, ki so jo vozili k zdravniku, ji kupovali hrano in plačevali položnice.

Sodnica v zapuščinskem postopku je kasneje zapisala, da obstaja sum, da je prav eden od teh sinov, sicer uslužbenec sodišča, sprožil njeno aretacijo. Sama je to izvedela šele po izpustitvi. "To me je zlomilo," je priznala. "Nisem verjela, da sta tega sposobna."

V zaporu so ji največ človečnosti pokazale druge zapornice. Pomagale so ji hoditi, jo spremljale do kopalnice, ji kuhale vročo čokolado. Na velikonočni večer so pele cerkvene pesmi. "Bile so čudovite," je opisala druge zapornice. "Boga sem v tistem zaporu našla preko teh žensk."

Šestnajsti dan so jo sredi noči zbudili. Bala se je nove selitve, a namesto tega so jo odpeljali na letalo proti Evropi. Po posredovanju francoskih diplomatov so se ameriške oblasti odločile, da jo izpustijo zaradi starosti in zdravstvenega stanja.

Danes je nazaj v Franciji, pri sinovih, njene osebne stvari pa so ostale v Alabami. Tja ne more več, k moževi hiši, njegovemu grobu, prijateljem, ki jih je imela, navaja The New York Times. Na vratu danes nosi možev poročni prstan in križ z rdečimi kamni.