Brez elektrike, vode in hrane: 'Prej je obstajalo upanje, zdaj smo izgubili še to'

V majhnem centru skupnosti v Havani glasba preglasi težave zunanjega sveta. Starejši plešejo, pojejo, ženska na invalidskem vozičku z nogo lovi ritem. Organizator srečanj Lazaro Alfonso je star 90 let in dobro ve, zakaj izbira vesele pesmi.

"Pojem veliko veselih pesmi, da lahko ljudje plešejo in pozabijo na trpljenje, skozi katero gremo. S tolikšnimi težavami živimo 24 ur na dan. Sem pridemo za dve uri, da na vse skupaj pozabimo," pripoveduje za AP.

Drugje po mestu se otroci učijo izdelovati parfume in darilne vrečke. Brezplačna delavnica ni le način preživljanja prostega časa. Za nekaj časa jih odmakne od vsakdana, v katerem njihovi starši računajo, ali bo danes elektrika, voda in dovolj hrane.

Zdravnica Yomeidis Felico Riveron je v centru postala tudi nekakšna neuradna psihologinja. "Ljudje pridejo k nam, da lahko izjokajo svoje težave. Komu drugemu naj jih zaupajo? Potem moramo tudi mi nekoliko igrati vlogo psihologov," pravi.

Najbolj jo skrbi sprememba, ki je ne pokaže nobena gospodarska statistika. "Prej je obstajalo upanje, zdaj smo izubili še to."

Kuba je že več let v najhujši gospodarski krizi po razpadu Sovjetske zveze, toda letos so se razmere še dodatno zaostrile.

Izpadi elektrike, ki zajamejo ves otok, so postali vse pogostejši. Ponekod trajajo več kot 30 ur, prebivalci pa imajo v posameznih obdobjih elektriko le dve ali tri ure dnevno. Pomanjkanje energije nato sproži verižno reakcijo: brez elektrike ni mogoče črpati vode, hladiti hrane, normalno delovati v bolnišnicah in podjetjih ali vzdrževati že tako dotrajane infrastrukture.

Toda 81-letni Oscar Joaquin Lopez iz Havane se je odločil, da svojega življenja ne bo več prilagajal vprašanju, kdaj bo elektrika. "Ne morem živeti glede na to, ali bo elektrika prišla ali ne. Zakaj? Ker se ti bo zmešalo. In nihče me ne bo spravil ob pamet," pravi med zbiranjem vode iz cevi pred svojim domom. "Nimam vode? V redu. Jutri jo bom imel. Danes nimam hrane? Jutri jo bom imel. Vedno pa moraš imeti nekaj rezerve, da imaš nekaj v želodcu."

Nekaj ulic stran prodajalec cvetja Armando Lafita položaj povzame precej manj optimistično: "Slabo je. Tako, kot živimo. Počasi ugotavljamo, da je vsak dan težje." Na ulicah Havane je AP posnel tudi človeka, ki je hrano iskal med odpadki.

Kako globoko je kriza posegla v vsakdanje življenje, je bilo videti tudi ob začetku novega šolskega leta.

Več kot 10.000 šol je septembra sprejelo okoli 1,4 milijona otrok, toda država se spopada s pomanjkanjem učiteljev, hrane, uniform in šolskih potrebščin. Pokritost z učitelji je padla na 73 odstotkov, zato je morala oblast samo iz vzhodnih provinc v Havano prerazporediti več kot 3000 učiteljev.

Še bolj poveden je podatek o uniformah: država je ob začetku šolskega leta lahko zagotovila le okoli 12 odstotkov potrebnih uniform za osnovnošolce. Nekatere šole so imele zaloge hrane za vsega 15 dni.

Družine so otroke zjutraj pripravljale za pouk ob svetlobi mobilnih telefonov in baterijskih svetilk. Zaradi izpadov elektrike, ki pogosto trajajo več kot 20 ur, otroci s seboj v šolo nosijo majhne polnilne ventilatorje, če jih imajo.

V podeželskem Las Minasu je morala ena od družin hčerki v šolo odpeljati z vozom in izposojenim konjem, ker zaradi pomanjkanja goriva ni šolskega avtobusa. Njihovega lastnega konja so pred tem ukradli in ubili zaradi mesa.

Kubanska ministrica za izobraževanje Naima Trujillo Barreto je začetek pouka v takšnih razmerah označila za "junaško dejanje".

Pomanjkanje elektrike in vode je medtem začelo ogrožati tudi javno zdravje. Ameriško veleposlaništvo v Havani je konec avgusta opozorilo, da postaja kubanska vodovodna infrastruktura vse bolj nestabilna in da so nekatera stanovanjska območja dalj časa brez vode iz javnega omrežja.

Le nekaj dni pozneje je sledilo še resnejše zdravstveno opozorilo. Veleposlaništvo je zaznalo občutno povečanje črevesnih obolenj in driske, kar je povezalo z nadaljnjim propadanjem vodne in energetske infrastrukture. Težave z elektriko namreč ne vplivajo le na oskrbo z vodo, ampak tudi na varno shranjevanje hrane in vzdrževanje ustreznih temperatur.

Posebej nevarna kombinacija so dolgotrajni izpadi elektrike in karibska vročina. Brez hladilnikov je težko varno shranjevati pokvarljivo hrano, brez ventilatorjev in klimatskih naprav pa v pregretih stanovanjih številni prebivalci ponoči težko spijo.

Na nevarnost širjenja bolezni so avgusta opozorili tudi strokovnjaki Združenih narodov, ki so humanitarne posledice ameriških ukrepov opisali kot krizo, ki že ogroža pravice do zdravja, življenja, hrane in razvoja.

Toda zakaj je položaj letos postal še toliko slabši? Kuba je bila gospodarsko izčrpana že prej. Za krizo obstajajo številni razlogi: desetletja ameriških sankcij, neučinkovitost centralno vodenega gospodarstva, nizka produktivnost, pomanjkanje deviz, propadajoča infrastruktura, posledice pandemije in močan val izseljevanja.

Letos pa se je temu pridružil še bistveno močnejši ameriški energetski pritisk. Ameriški predsednik Donald Trump je konec januarja zagrozil z uvedbo carin državam, ki Kubi prodajajo ali dobavljajo nafto. Ukrep je utemeljil z ameriškimi nacionalnovarnostnimi interesi in ravnanjem kubanskega režima. Havana je opozorila, da bo omejevanje goriva prizadelo proizvodnjo elektrike, kmetijstvo, oskrbo z vodo in zdravstvo.

Venezuela, nekoč najpomembnejša dobaviteljica nafte Kubi, je dobave že prej močno zmanjšala oziroma ustavila. Mehika, ki je postala najpomembnejša dobaviteljica, je nato zaradi ameriškega pritiska prav tako ustavila pošiljke surove nafte in naftnih derivatov ter namesto tega februarja na Kubo poslala več kot 800 ton humanitarne pomoči.

Washington je prejšnji teden pritisk še povečal z novimi sankcijami. Med drugim je sankcioniral kubansko podjetje Abapet, ki uvaža specializirano opremo in rezervne dele, potrebne za vzdrževanje že močno dotrajanega električnega omrežja.

Kubanska oblast za velik del katastrofalnih razmer krivi Washington. Zunanji minister Bruno Rodruiguez je v ponedeljek dejal, da trenutno med državama ni pogajanj in da tudi niso načrtovana. Ameriško blokado je označil za "genocidno" ter dejal, da je državi samo v letu 2025 povzročila za okoli 8,1 milijarde dolarjev škode, sedem odstotkov več kot leto prej.

"Blokada ne kaznuje vlade, ampak vsakega človeka na otoku," je dejal. Opisal je mesece življenja z dvema ali tremi urami elektrike dnevno ali manj, pokvarjeno hrano, neznosno vročino in otroke, ki domače naloge pišejo skoraj v temi.

ZDA stvari predstavljajo drugače. Trumpova administracija trdi, da je pritisk potreben zaradi ravnanja komunističnega režima, ki mu očita kršitve človekovih pravic in omejevanje političnih ter gospodarskih svoboščin.

Ameriški državni sekretar Marco Rubio je ob zadnjih sankcijah kubansko vodstvo obtožil, da običajni Kubanci stradajo, medtem ko se politične elite bogatijo.

To je bistvena druga polovica zgodbe. Ameriški embargo je realen in se je letos močno zaostril, vendar nikakor ne pojasni desetletij strukturnih težav kubanskega gospodarstva. 

Kubanska vlada medtem poskuša iskati izhod tudi v smeri, ki bi bila še pred nekaj leti težko predstavljiva. Junija je napovedala paket 176 gospodarskih reform, ki velja za enega največjih premikov socialističnega gospodarskega modela po revoluciji leta 1959.

Najnovejši ukrepi zmanjšujejo birokratske ovire za tuje vlagatelje, zasebnim podjetjem omogočajo neposrednejše zaposlovanje, zasebniki pa bodo lahko med drugim upravljali turistične agencije in delali kot samostojni turistični vodniki. Toda takšne reforme potrebujejo čas  in konkretnih rezultatov zaenkrat Kubanci še ne čutijo.