Budour Hassan: Nekateri so se sprijaznili z umiranjem, a prosijo, da ne bi umrli lačni

Budour Hassan slepote ne vidi kot ovire, pač pa je prepričana, da sama opazi stvari, ki jih drugi morda kljub vidu spregledajo. S svojim delom je bistveno prispevala k poročilu Amnesty International, ki je lani decembra kot prva mednarodna organizacija za človekove pravice ravnanja Izraela v Gazi označila za genocid. Za Amnesty International dela od leta 2022, njeno raziskovalno delo pa je osredotočeno na dokumentiranje kršitev človekovih pravic v Gazi in na Zahodnem bregu. 

Preden se je pridružila Amnesty International, je delala kot pravna raziskovalka in zagovornica v Jeruzalemskem centru za pravno pomoč in človekove pravice, kjer se je ukvarjala z vprašanji, kot so rušenje palestinskih domov, socialne in ekonomske pravice ter širjenje nezakonitih naselbin. Je tudi soavtorica obsežne študije o izraelski politiki zadrževanja trupel umrlih Palestincev kot oblike kaznovanja in političnega nadzora. Pri svojem novinarskem delu pa je med drugim pisala o pravicah žensk, invalidnosti in dekolonizaciji. 

V Slovenijo je minuli teden prišla na povabilo festivala Grounded in Amnesty International Slovenije. Med drugim se je srečala tudi z nekaterimi vladnimi predstavniki, ki jim je predstavila ugotovitve poročila, ki ga je soustvarila in ki ga uporabljajo tudi Združeni narodi in druge organizacije v mednarodnih postopkih. O svojem delu in razmerah v Gazi in na Zahodnem bregu je spregovorila tudi za 24ur.com. 

Pot je bila malce dolga, ampak je gladko potekala. Ponavadi sem potovala preko Jordanije, tokrat pa sem šla iz Ramale preko Tel Aviva v Slovenijo. Imela sem srečo. Vse je potekalo gladko, brez posebnosti. Mogoče sem že navajena. Vedno govorim o mehanizmu spoprijemanja in normalizaciji nekaterih stvari. Trudim se, da se ne obremenjujem preveč s tovrstnimi stvarmi. Nekako sem povsem adaptirala svojo miselnost, saj v nasprotnem ne bi nikoli potovala. V trenutku, ko pristanem, pozabim, kaj je bilo pred tem. Nekako se pretvarjam, da imam selektiven spomin in se ne želim spominjati. Mogoče je to narobe, ampak edino tako lahko kam grem. 

Res je, decembra 2024 smo objavili poročilo, v katerem smo ugotovili, da je Izrael storil in še vedno izvaja genocid nad Palestinci v Gazi. To smo ugotovili na podlagi naše analize dejanj, ki nakazujejo, da Izrael ubija in povzroča resne poškodbe, da načrtno ustvarja in povzroča življenjske razmere, ki vodijo do uničenja Palestincev – in sicer tako, da ustvarja mešanico bolezni in lakote, ter prekomnožičnega razseljevanja in onemogočanja humanitarne pomoči in uničevanja kritične infrastrukture, kot so ceste, domovi, kmetijska območja in podobno. Poleg tega smo navedli in analizirali izjave, ki so jih podali izraelski uradniki, ki so neposredno vpleteni v upravljanje in izvajanje vojaške kampanje. Te izjave dopolnjujejo in potrjujejo genocidni namen. In če pogledamo celoten vzorec ravnanja Izraela – obseg, resnost, kontinuiteto in ponavljanje napadov – je edini razumni sklep, da obstaja genocidni namen. Končni cilj je etnično čiščenje Palestincev iz Gaze. 

Od takrat preiskujemo, ali se te politike nadaljujejo, ali se stvari slabšajo ali izboljšujejo. Na žalost se stvari še naprej poslabšujejo. Ravno zdaj, ko govoriva, naši prijatelji in ljudje, s katerimi smo v stiku v mestu Gaza, prestajajo težko življenje in imajo težke pogovore. Namesto da bi se ob kavi pogovarjali, kaj bodo danes počeli, kaj bodo oblekli, kaj morajo danes narediti za faks ... So izjemno srečni, če sploh dobijo kavo. Sprašujejo se, ali se morajo danes spet evakuirati, ali morajo spet zapustiti nek kraj. Nekateri so bili od 7. oktobra 2023 razseljeni že več kot 20-krat. Pogovarjajo se o tem, kaj bodo vzeli s seboj. Skoraj vsaka družina ima pripravljeno t. i. razseljensko torbo, ki vključuje njihovo najbolj dragoceno lastnino, brez katere ne morejo. Palestinci v Gazi se morajo vsak dan ukvarjati z logistiko preživetja: "Kaj bomo zdaj? Kaj bomo naredili z otroki? Kaj bomo naredili z otroki in ljudmi s posebnimi potrebami? Kaj bomo naredili s starejšimi ljudmi, saj ni javnega prevoza, ker Izrael ne dovoli vnosa goriva?" Ni namestitev, ceste so uničene, praktično ni varnega kraja v Gazi. Že zdaj je prebivalstvo ujeto na manj kot 10 odstotkov celotnega območja Gaze. Dva milijona ljudi je ujetih na tem zelo zelo majhnem območju. In vse te odločitve morajo sprejemati s praznimi želodci. Tako daleč je že, da nekateri ljudje pravijo, da so se sprijaznili z umiranjem, vendar prosijo, da ne bi umrli lačni. "Če nas boste ubili, nas ubijte hitro, samo ne pustite nas lačne." Prejemamo veliko srceparajočih sporočil, o čem sanjajo ... Ti dostojanstveni, neomajni ljudje, ki se tako dolgo borijo za pravico, so zdaj zlomljeni, uničeni zaradi količine bolečine in travme. Njihove sanje in upi o samoodločanju, osvoboditvi, so se zreducirali na grižljaj kruha. 

Privilegij je, da imam kot raziskovalka o človekovih pravicah in sodelavka Amnesty International priložnost poslušati te ljudi, delati intervjuje z njimi, da mi ti ljudje zaupajo najbolj intimne podrobnosti, svoje strahove ... Da ljudje, ki se spopadajo z neverjetnimi travmami, neverjetnimi tveganji, pristanejo na pogovor z menoj. To dojemam res kot privilegij. V čast mi je, da imam dostop do življenj ljudi in da lahko slišim njihove izkušnje. Seveda je to včasih težko zaradi težav z internetnimi in telefonskimi povezavami. 

Naše delo pa ne temelji le na zbiranju pričevanj. Preiskujemo tudi druge vrste dokazov, ki jih lahko zberemo na daljavo: satelitski posnetki, analiza fotografij uporabljenega orožja, izjave izraelske vojske, odprtokodne slike in slike, ki jih naši terenski sodelavci posnamejo v Gazi, geolociranje krajev, ki so bombardirani ... Uporabljamo torej kombinacijo neposrednih intervjujev in neposrednih pričevanj, ki jih najpogosteje pridobimo po telefonu. Poleg tega ta pričevanja potrdimo z zdravniškimi poročili in drugimi audio-vizualnimi dokazi, ki jih zberemo, ter podatki, ki jih podajajo različne organizacije – vključno z izraelsko vojsko. In na podlagi tega celostnega pregleda podatkov, dokazov in pričevanj izvajamo preiskave na daljavo. 

Žal Izrael še vedno zavrača prošnje Amnesty Internationala, pa tudi drugih preiskovalcev, organizacij za človekove pravice in tudi novinarjev, za vstop v Gazo. Zato se moramo zanašati na naše terenske sodelavce, ki so že v Gazi. In so neverjetni, mi pa izjemno srečni, da jih imamo. Vendar za delo v Gazi ni dovolj, da imamo dve osebi na terenu, potrebovali bi vojsko preiskovalcev – vojsko, ki je oborožena samo z zavezo, da išče resnico. Potrebovali bi strokovnjake s področja patologije, forenzike, možnost izvajanja DNK-analiz, obdukcij ... Veliko dokazov so izraelske sile sistematično izbrisale, med drugim z ubijanjem prič, novinarjev, ki dokumentirajo dogajanje. Žal je bil odziv novinarjev po vsem svetu na splošno zelo zadržan. Ni bil kos nalogi. Dejstvo je, da smo priča največjemu številu ubitih novinarjev v kateremkoli konfliktu. Pa vendar novinarji, ki se zanašajo na te novinarje v Gazi – ki so njihovi viri, koordinatorji in ljudje, ki gredo na teren in tvegajo svoja življenja – ne izražajo velike solidarnosti s palestinskimi novinarji v Gazi. 

Potem pa so tu še druge oblike brisanja dokazov, kot je denimo, onemogočanje dostopa preiskovalcem do nekaterih območij, kjer so se zgodila nekatera najhujša grozodejstva. Ali pa jim dovolijo, da si jih ogledajo šele, ko so trupla že zdavnaj zakopana in ko je nemogoče oceniti ali razumeti, kaj se je dejansko zgodilo. Zato je tudi Mednarodno kazensko sodišče v svoji prvi začasni odredbi ukazalo Izraelu, naj sprejme vse ukrepe za zavarovanje dokazov. A Izrael je pravzaprav delal vse, da zabriše dokaze. 

Vedno pravim, da je to, kar se dogaja, preizkus verodostojnosti celotnega sistema. Ne gre le za Gazo. Če ta sistem ne bo uspel zagotoviti pravice, da morajo izraelski vojni zločinci odgovarjati, če ne bo ustavil genocida in teh nezakonitih politik, potem bo ta sistem podpisal svojo lastno smrtno listino. In zato ima EU nalogo, da posreduje, da se zaveže vrednotam človekovih pravic, ne le na papirju, pač pa tudi dejansko. In EU ima orodje za to, da izvaja pritisk na Izrael, dejanski pritisk. Ne le z mlahavim trepljanjem po rami ali govorjenjem. Denimo, imate pridružitveni sporazum med EU in Izraelom, in EU je ugotovila, da ga Izrael krši. Lahko se sprejmejo dodatni ukrepi zunaj univerzalne jurisdikcije, s katerimi lahko domača sodišča v EU državah izraelske vojne zločince pozove k odgovornosti. 

Evropske države bi morale storiti to, kar je storila Slovenija – torej uvesti popoln embargo na orožje Izraelu. Prepovedati bi morali kakršnokoli trgovino z nezakonitimi naselbinami in zagotoviti, da se te odločitve izvršujejo z jasnim mehanizmom, ki spremlja morebitne kršitve teh disciplinskih odločitev. Torej, orodja so. EU je naredila nekaj korakov, a so bili pretežno simbolični in pogojni. Na primer, priznanje države Palestine. Priznanje se ne more zgoditi na račun odgovornosti in ne more biti pogojna klavzula za končanje genocida. Ustavitev genocida bi morala biti absolutna. Ne morete preprosto reči: če Izrael ne bo ustavil genocida, bomo priznali državo Palestino. Pravi odziv bi moral biti: Izrael mora ustaviti genocid. Priznanje Palestine je performativna gesta. Takšna stališča lahko škodijo Izraelu, ampak niso dovolj kot simbolični koraki. Morajo jim slediti konkretni praktični ukrepi. 

Seveda, vzporedno s preiskovanjem izraelskih zločinov, preiskujemo tudi zločine vseh sil, bodisi de facto ali de iure sil, ki vladajo na območju, vključno s Hamasom v Gazi in drugimi palestinskimi oblastmi na Zahodnem bregu. Ugotovili smo, da je Hamas 7. oktobra 2023 izvršil grozodejstva, vključno z jemanjem talcev, kar je vojni zločin, ter mučenjem talcev. Ugotovili smo tudi, da so se pojavljali zunajsodni umori in umori po hitrem postopku. To so prav tako vojni zločini in kadar so storjeni v kontekstu obsežnega napada na civilno prebivalstvo, gre za zločine proti človeštvu. 

Hamas in vse palestinske oborožene skupine smo večkrat pozvali, naj nemudoma in brezpogojno izpustijo vse talce ter zagotovijo, da bodo talci do njihove izpustitve deležni dostojnega ravnanja, da jih ne bodo mučili. Človekove pravice ne smejo biti nikoli ogrožene, nikoli ne morejo biti stvar pogojevanja. Ne glede na celoten kontekst, tega ni mogoče uporabiti za opravičevanje neupravičenega. Preiskujemo tudi kršitve Hamasa proti Palestincem v Gazi, kot so kršitve njihove svobode, da protestirajo proti nasilju in mučenju. Pa tudi samovoljno pridržanje palestinskih protestnikov znotraj Gaze, ki se žal še vedno dogaja, vključno z grožnjami, ustrahovanjem in podobno. Na Amnesty International si prizadevamo, da bi bili kar se da dosledni, saj so naše poslanstvo in vrednote, da smo nepristranski in nevtralni ter da dokumentiramo kršitve človekovih pravic, zlorab in vojnih zločinov, ne glede na to, kdo jih zagreši. 

Na splošno zame slepota zato, ker imam srečo in sem privilegirana, ni ravno ovira, zahvaljujoč tehnologiji. Naše delo je zelo odvisno tudi od slik, fotografij in grafik. Vendar zahvaljujoč tehnologiji, dobim s programsko opremo jasen opis slik, kar mi omogoča, da vem natančno, kaj je na sliki, in jo nato ocenim. Sem del ekipe. Seveda obstajajo stvari, ki jih zaradi svoje okvare vida ne morem početi, a mi pri tem pomagajo drugi kolegi. Vsak od nas ima svoje veščine, s katerimi lahko pomaga. Verjamem, da imam tudi sama perspektivo in veščine, da opazim podrobnosti, na katere morda ljudje, ki vidijo, niso toliko pozorni. Včasih se je seveda težko gibati zaradi omejitev izraelskih sil. Toda, jaz se vedno primerjam s tem, s čimer se morajo drugi spoprijemati in se počutim zelo privilegirano. 

V Gazi so ljudje s posebnimi potrebami, ki so se morali seliti s severa na jug, pri tem pa izraelska vojska ni dovolila, da bi jim kdo pomagal. Če so pogledali v napačno smer, so jih ustrelili. Streljali so na ljudi na invalidskih vozičkih in na ljudi, ki niso zmogli upoštevati ukazov, ker jih niso razumeli ali slišali, ker so bili gluhi. Izraelska vojska je dejala, da so predstavljali nevarnost. Mladeniča z Downovim sindromom je izraelski vojaški pes pogrizel do smrti v Šudžaiji. Tovrstni primeri so se večkrat ponovili. Ne le, da Izrael ne spoštuje in ne podpira pravic ljudi s posebnimi potrebami, kot zahteva mednarodno pravo, mednarodno pravo človekovih pravic in humanitarno pravo, ampak so življenja takšnih ljudi še bolj ogrožena od drugih, ker imajo manj možnosti, da se zaščitijo. Še posebej, če so bile njihove družine ubite, ali če so bili ločeni od svojih družin.

Svoje ugotovitve delimo z različnimi sodišči in tribunali. Dokaze, ki jih zberemo, vedno z veseljem delimo. Vedno pravimo, da je pričevanje naša odgovornost, je breme, a je tudi odgovornost. In mnogi od nas vidimo vrednost našega dela prav v tem, da smo priče in glas žrtev. Seveda so najdragocenejši glasovi tisti, ki prihajajo iz Gaze, glasovi preživelih in tistih, ki poskušajo preživeti genocid. Upamo, da bodo ti glasovi slišani. Najbolj pomembno in nujno pa je, da se ta genocid konča. Želim si, da bi ljudje lahko znova začeli obnavljati svoja življenja, da lahko začnejo s procesom žalovanja in da imajo priložnost, da si ustvarijo novo življenje.

Resnično zanimivo je bilo videti raven solidarnosti in zanimanja ter znanja, ki ga ima večina novinarjev tukaj o celotni situaciji. Od vseh držav, v katerih sem bila, je to daleč najbolj izobražena skupina novinarjev, kar se tiče Palestine, s katero sem se pogovarjala. To pomeni, da moram biti dobro pripravljena, da lahko odgovarjam na kompleksna in težka vprašanja, ki jih prejemam. In imam občutek, da tukaj ljudje nenehno pritiskajo na svojo vlado, da stori več. To je resnično navdihujoče, in zato, ko so me povabili v Slovenijo, nisem oklevala.

Na srečanjih poudarjam pomen tega, kar počne Slovenija. Slovenija resnično utira pot, in se resnično trudi delati to, kar govori. In to cenimo. Od vseh držav, s katerimi smo sodelovali, je to najbolj napredna država v smislu ukrepov, ki so bili sprejeti za spoštovanje mednarodnega prava in glede zahtevanja odgovornosti Izraela. Vendar dalo bi se storiti še več, zlasti glede pridružitve tožbi Južne Afrike na Meddržavnem sodišču in glede zagotavljanja, da se embargo na orožje in prepoved stopnje naseljevanja izvajata z jasnimi mehanizmi. Prav tako pa smo poudarili in opozorili na vprašanje varne evakuacije ljudi, ki imajo družinske člane v Sloveniji.

Iz več razlogov. Kot prvo, če to, kar se dogaja, imenujete genocid in ne storite ničesar, da ga ustavite, to pomeni, da ste sokrivi v tem genocidu. In s tem se nočejo soočiti, zato poskušajo dati svoji vesti protibolečinsko sredstvo, s tem, da rečejo, da bodo priznali državo Palestino. Ampak kaj pomeni, da priznate državo Palestino, če še naprej ne želite govoriti o genocidu ... Čeprav v zakulisju vsi priznavajo, da gre za to. Žal mi je, ampak to ne more biti izgovor, ko vas bo zgodovina pozneje obsodila, ker niste poimenovali stvari tako, kot v resnici je. Torej, to je strah pred sprejemanjem odgovornosti za sokrivdo v tem genocidu. Genocid ima, tako kot apartheid, pravno definicijo. Imenovanje genocida torej ni politična stvar, to je pravna definicija. Če pravite, da ne gre za genocid, morate to dokazati po pravni poti. Ne morete reči, da ni lepo Izrael obtoževati genocida ... Oprostite, ampak ni lepo, da Izrael izvaja genocid. Katastrofa ni v tem, da genocid imenujemo genocid. Katastrofa je, da se genocid dogaja in da mnogi ne želijo reči bobu bob. 

V okolici Ramale je precej slabo. Sama Ramala je relativno mirna, seveda so tudi tu pogoste vojaške racije in je prisoten strah. Gospodarske razmere se slabšajo, ker Izrael še naprej zadržuje plače Palestincem – vsi davki, vse mora iti preko Izraela, preden pride do palestinskih oblasti. Kljub temu so razmere precej mirne. Ramala je kot nekakšen paralelni svet v vsem tem, kar se dogaja. Morda je tudi to mehanizem spopadanja. Vendar na obrobju Ramale so vasi, ki so zelo močno na udaru – tako zaradi nasilja naseljencev, ki jih podpira Izrael, kot zaradi zasegov ozemlja, vojaških racij, aretacij ... Celotno območje med Ramalo in Jeriho je Izrael skoraj povsem etnično očistil. Tako, da je splošno stanje resnično obupno in se žal le poslabšuje.

Izrael ima orodja, da se znebi Hamasa. Če bi se res želeli znebiti Hamasa, bi to lahko naredili, ne da bi uničili palestinske civiliste v Gazi. Dvomim, da se Izrael res želi samo znebiti Hamasa, Izrael se želi znebiti Palestincev. Izraelski premier je oseba, ki je dala največ moči Hamasu, ki je uporabil Hamas, da oslabi palestinske oblasti. O tem, kdo bo prevzel oblast v Gazi, morajo odločati Palestinci. Tega ne morete vsiliti Palestincem. A poudarjam: prioriteta bi morala biti, da se ustavi genocid. Potem pa, da se zagotovi vojna odškodnina za proces obnove, da bo vsakršen proces obnove pravičen, da se spoštuje dostojanstvo in pravice Palestincev, da so v to vključeni glasovi žensk, da odločitve sprejemajo Palestinci, ne donatorji. Treba se bo izboriti, da bo vse to vključeno. Vendar končna odločitev, koga si Palestinci izberejo za svoje predstavnike in vlado, bi morala biti na strani Palestincev in nikogar drugega. 

Sama se manj obremenjujem s številom držav in državnim okvirom. Želim si, da bi se končala okupacija, da se odpravi apartheid in konča genocid. V kakšnem okviru bo to, je nekaj povsem drugega. Jasno je, da je to bila iluzija že dolgo časa, Izrael zdaj zgolj 'žigosa' obdukcijo.