Trump: Dvotedensko premirje. Iran odpira Hormuško ožino

Novica je odjeknila, ko smo že odštevali minute do trenutka, ko se izteče ultimat ameriškega predsednika Donalda Trumpa Iranu. 

Kljub ostri retoriki komunikacija med stranema sicer ni bila prekinjena. Ameriški in iranski predstavniki so v torek po poročilih neposredno govorili, potem ko tedni posrednih pogovorov niso prinesli preboja.

Vlogo posrednika vse bolj prevzema Pakistan. Premier Šebaz Šerif je Trumpa pozval, naj rok podaljša za dva tedna, da bi diplomacija dobila prostor. Hkrati je Iran pozval k začasnemu odprtju Hormuške ožine kot gesti dobre volje. Ta ožina ostaja ključno geostrateško vozlišče – in trenutno eden največjih vzvodov pritiska Teherana.

Če bo premirje res začelo veljati, potem je bil Pakistan v svoji vlogi uspešen. Predsednik Donald Trump je ob napovedi pogojnega premirja kot enega ključnih sogovornikov izpostavil pakistanskega premierja, s katerim naj bi govoril tik pred napovedjo. V objavi je omenil tudi pakistanskega vojaškega voditelja. Po Trumpovih besedah sta ga prav ta dva pozvala, naj "zadrži uničujočo silo", ki naj bi bila še nocoj usmerjena proti Iranu.

Iranski državni mediji medtem poročajo o napovedi premirja precej drugače kot Washington. V ospredje postavljajo tezo, da je Donald Trump dejansko popustil.

Po njihovem poročanju naj bi Trump napovedal dvotedensko premirje ob sprejetju iranskih pogojev za konec vojne, pri čemer govorijo celo o "ponižujočem umiku iz protiiranske retorike".

Takšno uokvirjanje ni presenetljivo. V konfliktih te vrste obe strani poskušata isti dogodek predstaviti kot lastno zmago. Medtem ko Washington govori o pogojnem premirju in odprtju Hormuške ožine kot ključnem cilju, Teheran – vsaj v javni komunikaciji – gradi narativ, da je ameriški pritisk popustil.

Iranski zunanji minister je sporočil, da bo Iran pristal na premirje, če se napadi na državo ustavijo.

Ob tem je napovedal, da bo za obdobje dveh tednov omogočen varen prehod skozi Hormuško ožino, kar je ena ključnih točk trenutnega konflikta.

Po njegovih besedah bo odprtje ožine potekalo v koordinaciji z iranskimi oboroženimi silami in ob upoštevanju tehničnih omejitev.

Gre za prvi uradni signal iz Teherana, ki neposredno odgovarja na ameriško ponudbo – in nakazuje, da bi se lahko konflikt vsaj začasno umiril, če bodo pogoji na obeh straneh dejansko izpolnjeni.

Iranski Vrhovni svet za nacionalno varnost je po napovedi pogojnega premirja sporočil, da bodo pogajanja potekala v Islamabadu, in sicer najkasneje v 15 dneh, ko naj bi bili dogovori dokončno oblikovani.

Teheran poudarja, da želijo z diplomacijo "utrditi zmago na terenu", kar jasno kaže, kako Iran interpretira trenutni razvoj dogodkov. Izjava gre tudi precej dlje od prej objavljenega načrta v desetih točkah. Po iranskih navedbah naj bi ZDA pristale na vrsto zahtev: zagotovilo, da napadov ne bodo ponovile, ohranitev iranskega nadzora nad Hormuško ožino, sprejetje obogatitve urana, odpravo sankcij, ukinitev nekaterih mednarodnih omejitev, izplačilo odškodnin in celo umik ameriških sil iz regije.

Koliko od tega dejansko drži, za zdaj ni mogoče potrditi, kar dodatno kaže, kako različno obe strani predstavljata isti dogovor.

Ključni elementi spora ostajajo praktično nespremenjeni. Iran že dolgo trdi, da ne razvija jedrskega orožja, ZDA pa kljub pritisku niso dosegle jasnih novih zavez. Časovni okvir dveh tednov tako deluje predvsem kot odkup časa – z implicitno grožnjo, da se lahko napadi hitro vrnejo.

V ozadju ostaja tudi temeljni problem: ameriška strategija, ki združuje pogajanja in vojaški pritisk, ter iranski cilj, da to logiko prekine in prepreči ponavljajoč se cikel "diplomacija – napad".

Zato se kljub očitnemu umirjanju razmer odpira vprašanje, ali gre za začetek rešitve ali le za premor pred naslednjim krogom konflikta.

Globalni naftni trgi so se hitro odzvali na napoved pogojnega premirja. Cena nafte Brent je padla za skoraj šest odstotkov in se ustavila pri okoli 103 dolarjih za sod, medtem ko je ameriška nafta izgubila približno 8,5 odstotka in se prav tako približala ravni 103 dolarjev.

Gre za jasno reakcijo trgov na možnost umiritve razmer v Perzijski zaliv, predvsem zaradi potencialnega ponovnega odprtja Hormuške ožine.

Kljub padcu pa cene ostajajo občutno višje kot pred začetkom konflikta konec februarja, kar kaže, da negotovost na trgih ostaja visoka.

Napoved pogojnega premirja sicer po mnenju mnogih odpira več vprašanj kot odgovorov, in prav način, kako bo situacijo predstavil Donald Trump, bo ključen za naslednje korake.

Bo Trump razglasil zmago že zdaj ali gre le za začasen premor pred novim krogom napadov? Po informacijah iz virov naj bi obstajala možnost, da bi ZDA po izteku dvotednega obdobja znova izvedle zračne napade in šele nato politično razglasile uspeh.

V regiji ostaja odprto tudi širše vprašanje odnosov. Kako bo Iran interpretiral ta razvoj, kot znak ameriške šibkosti ali kot priložnost za dogovor? Bo nadaljeval napade ali jih dejansko ustavil?

Podobno negotov je položaj Izrael. Ali bo sledil logiki premirja ali nadaljeval operacije proti Iranu, ostaja nejasno.

Iz ZDA sicer prihajajo poročila, da gesta Washingtona presega zgolj klasično premirje. Kot poročajo ameriški viri, naj bi šlo za prvi resen poskus oblikovanja konkretnega dogovora, ne le začasne ustavitve spopadov.

Ključno vlogo pri tem ima iranski predlog v desetih točkah, ki ga Trump označuje kot "izvedljivo osnovo" za pogajanja. Dvotedensko obdobje naj bi omogočilo, da se ta okvir prevede v dejanski sporazum. 

A na drugi strani vlada precejšnja previdnost. V Teheran sporočilo berejo bistveno bolj zadržano – in predvsem skozi prizmo nezaupanja. Ni povsem jasno, ali gre za dejansko ustavitev napadov ali zgolj za podaljšanje roka pred morebitno širšo eskalacijo. Iransko vodstvo že dlje časa poudarja, da Trumpu ne zaupa, zato se pričakuje, da bodo odgovor skrbno pretehtali. Zlasti z vidika preživetja režima. 

Retorika je v zadnjih dneh eskalirala do skrajnosti. Trump je napovedal, da bi lahko ZDA v nekaj urah uničile "vsak most" v državi, nato pa šel še dlje – z opozorilom, da bi lahko "umrla celotna civilizacija".

Takšne izjave so brez precedensa za ameriškega predsednika. Po mnenju pravnih strokovnjakov bi namerno ciljanje civilne infrastrukture lahko pomenilo kršitev mednarodnega prava, v skrajnih interpretacijah pa tudi spodbujanje genocida. V Beli hiši so pomisleke zavrnili.

Ob tem je mnoge tudi zanimalo ali je takšno uničenje dejansko mogoče povzročiti. Iran je velik približno tretjino  celinskih Združene države Amerike. Čeprav ima ameriška vojska natančne podatke o ključnih strateških objektih – jedrskih centrih, rafinerijah in večjih energetskih vozliščih – bi uničenje "vsakega mostu" v nekaj urah zahtevalo operacijo izjemnih razsežnosti.

Eden od nekdanjih visokih uradnikov Pentagona je to opisal kot "absolutno Herkulovo nalogo", pri kateri je vprašljivo ne le, ali je izvedljiva, temveč tudi, ali bi dosegla želeni strateški učinek.

Če popolno uničenje infrastrukture ni realno, obstajajo cilji, ki so vojaško bistveno bolj dosegljivi – in strateško učinkoviti.

Večina iranskih elektrarn in naftne infrastrukture je skoncentrirana v treh obalnih provincah ob Perzijskem zalivu: Bushehr, Khuzestan in Hormozgan. Napadi na ta območja bi lahko močno prizadeli ključni vir prihodkov režima – izvoz nafte – in njegov dostop do morja.

Medtem ko so se na vrhu odvijale politične in vojaške kalkulacije, je bila slika na ulicah iranskih mest bistveno bolj konkretna, piše Al Jazeera.

V Teheranu in drugih mestih so ljudje pripravljali osnovne zaloge, torej hrano, vodo, baterije. Cene generatorjev so poskočile, dolge vrste so se vile pred bencinskimi črpalkami. Nekateri prebivalci so zapustili  mesta.

Strah pred izpadi elektrike je realen. Dolgotrajni izpadi bi prizadeli bolnišnice, dostop do vode in oskrbo z zdravili. A iranske oblasti so sporočile, da je sistem decentraliziran in pripravljen na najhujše scenarije.

Na simbolni ravni pa se je dogajala tudi mobilizacija, po nekaterih poročilih se sami ljudje zbirali na mostovih in pred elektrarnami, oblikovali človeške verige in s tem sporočali odpor proti napovedanim napadom. Po nekaterih poročilih so bili v sodelovanje prisiljeni. 

Osrednja dilema je bila do konca zlasti ali lahko stopnjevanje pritiska prisili Iran k popuščanju? Analitiki so bili skeptični.

Iranski režim je v skoraj šestih tednih konflikta pokazal visoko stopnjo odpornosti. Po oceni nekdanjih ameriških uradnikov gre za eksistenčni konflikt – ne le za državo, temveč za sam obstoj režima. V takšnih razmerah je verjetnost hitre kapitulacije nizka.

Poleg tega dodatni napadi na energetsko infrastrukturo ne bi nujno ustvarili notranjega pritiska. Iran se z izpadi elektrike sooča že leta, kar pomeni, da prebivalstvo na takšne razmere ni nepripravljeno.

Da bi razumeli, zakaj je ameriški predsednik danes pripravljen javno govoriti o uničenju iranske infrastrukture – in zakaj takšne izjave sploh vstopajo v resno politično razpravo –, se moramo vrniti nekaj tednov nazaj.

Konec februarja so ZDA skupaj z Izrael izvedle napade na cilje v Iran. Čeprav so bili ti sprva predstavljeni kot omejeni in usmerjeni predvsem v vojaško infrastrukturo, so sprožili verigo dogodkov, ki je hitro ušla iz okvirov klasičnega vojaškega obračuna.

Iran je odgovoril tam, kjer ima največjo strateško moč – na morju. Hormuška ožina, skozi katero poteka približno petina svetovne nafte, je postala njegovo glavno orožje. Promet se je začel ustavljati, tankerji so obstajali, cene nafte pa so reagirale skoraj takoj.

S tem se je konflikt v trenutku globaliziral. Ni šlo več le za spor med dvema državama, temveč za pritisk na celoten svetovni energetski sistem.

Ko klasični vojaški pritiski niso prinesli hitrega učinka, se je konflikt premaknil na novo raven. Tarče niso bile več zgolj vojaške. V zadnjih tednih so bili napadi usmerjeni tudi v mostove, železniške povezave, energetske objekte ... 

Ameriški in iranski predstavniki so se pogovarjali posredno, nato tudi neposredno, vendar ostajajo razlike globoke: od jedrskega programa do nadzora nad Hormuško ožino in prihodnosti iranskega naftnega sektorja.

V normalnih razmerah bi takšno krizo poskušal zamejiti mednarodni sistem. A tokrat se je pokazalo, kako omejen je. Varnostni svet Združenih narodov ni uspel sprejeti niti omiljene resolucije o zaščiti plovbe skozi Hormuz. Globalni okvir, ki bi lahko konflikt stabiliziral, je tako praktično odpovedal. Ko ni zunanjega pritiska ali jasnega mednarodnega mehanizma, ostane le pritisk. Za katerega pa je iranskemu režimu, ki ima desetletja izkušenj z nadzorom prebivalcev v ekstremnih okoliščina in revščini, skoraj vseeno - na veliko jezo Trumpa. Vprašanje je le, kako daleč sta obe strani pripravljeni iti. 

Ostre grožnje Donald Trump o uničenju iranske "civilizacije" ne sprožajo kritik le med demokrati, ampak vse bolj tudi znotraj njegove lastne politične baze. Več vplivnih republikancev opozarja, da takšna retorika ne le da ne prispeva k umiritvi razmer, temveč lahko konflikt še dodatno zaostri.

Kongresnik Austin Scott je izjave označil za kontraproduktivne in poudaril, da z njimi ni mogoče ustaviti spopadov. Podobno kritičen je bil tudi Nathaniel Moran, ki je opozoril, da ZDA svojo legitimnost gradijo na "pravičnih in moralnih" vojaških operacijah, ne pa na grožnjah uničenja celotnih družb, poroča BBC.

Val kritik prihaja tudi iz konservativnih medijev. Med glasnejšimi so Tucker Carlson, Alex Jones, Candace Owens in Joe Rogan, ki opozarjajo na nevarnost eskalacije in izgubo moralne pozicije ZDA.

Še ostrejša je bila nekdanja kongresnica Marjorie Taylor Greene, nekoč ena najtesnejših Trumpovih zaveznic, ki je njegovo izjavo označila za "noro" in zapisala, da "ni mogoče uničiti celotne civilizacije".

Podobno opozorilo prihaja tudi iz varnostnih krogov. Joe Kent meni, da bi napadi na civilno infrastrukturo lahko resno ogrozili globalni položaj ZDA. Po njegovih besedah bi Washington s tem izgubil status stabilizacijske sile in tvegal, da bo v očeh sveta postal dejavnik kaosa.