Iran zaradi nadaljevanja izraelskih napadov na Libanon razmišlja o umiku iz dogovora z ZDA o dvotedenski prekinitvi ognja, poročanje iranske tiskovne agencije Fars povzema nemška tiskovna agencija dpa. Plovba skozi Hormuško ožino, začasno odprtje katere je bilo del dogovora, pa je ponovno ustavljena, poročajo iranski mediji.
Iranski mediji in katarska televizija Al Jazeera poročajo, da se je Teheran pripravljen umakniti iz dogovora in se Izraelu maščevati za bombardiranje Libanona, če bo nadaljeval z napadi, pri čemer se mediji sklicujejo na iranske uradnike in dobro obveščene vire, povzema francoska tiskovna agencija AFP.
Izrael, ki sicer podpira dogovor o prekinitvi ognja, pravi, da Libanon vanj ni vključen. Pakistanski premier Šehbaz Šarif, ki je posredoval pri pogovorih med ZDA in Iranom, pa je predhodno zagotovil, da dogovor vključuje tudi Libanon.
Plovba skozi Hormuško ožino je ponovno ustavljena, in sicer zaradi nadaljevanja izraelskih napadov na Libanon, poročata iranski tiskovni agenciji Fars in IRNA. Ožino sta danes z dovoljenjem iranske revolucionarne garde prečkala dva naftna tankerja. Začasno odprtje te pomembne ožine je bilo del davi doseženega dogovora med ZDA in Iranom.
Iransko zunanje ministrstvo je danes sporočilo, da je zunanji minister Abas Aragči pakistanske posrednike obvestil o izraelskih kršitvah premirja na ozemlju Irana in Libanona, poroča AFP.
Šarif je danes na družbenem omrežju X zapisal, da so iz več držav v regiji tudi po razglasitvi prekinitve ognja poročali o novih napadih, in opozoril, da takšne kršitve "spodkopavajo duh mirovnega procesa", navaja AFP.
Iran in Izrael naj bi se medsebojno obstreljevala z raketami in droni, zračna obramba je bila aktivna v Savdski Arabiji, Kuvajtu in Združenih arabskih emiratih, v Bahrajnu pa so odmevale eksplozije.
"Vse strani goreče in iskreno pozivam k zadržanosti in naj spoštujejo dogovorjeno dvotedensko prekinitev ognja, da lahko diplomacija prevzame vodilno vlogo pri mirnem reševanju spora," je dodal Šarif.
Dogovor tik pred iztekom ultimata
Novica o premirju je odjeknila, ko smo že odštevali minute do trenutka, ko se izteče ultimat ameriškega predsednika Donalda Trumpa Iranu.
Kljub ostri retoriki komunikacija med stranema sicer ni bila prekinjena. Ameriški in iranski predstavniki so v torek po poročilih neposredno govorili, potem ko tedni posrednih pogovorov niso prinesli preboja.
Vlogo posrednika je prevzel Pakistan. Premier Šebaz Šerif je Trumpa pozval, naj rok podaljša za dva tedna, da bi diplomacija dobila prostor. Hkrati je Iran pozval k začasnemu odprtju Hormuške ožine kot gesti dobre volje. Ta ožina ostaja ključno geostrateško vozlišče – in trenutno eden največjih vzvodov pritiska Teherana.
Če bo premirje res držalo, potem je bil Pakistan v svoji vlogi uspešen. Trump je ob napovedi pogojnega premirja kot enega ključnih sogovornikov izpostavil pakistanskega premierja, s katerim naj bi govoril tik pred napovedjo. V objavi je omenil tudi pakistanskega vojaškega voditelja. Po Trumpovih besedah sta ga prav ta dva pozvala, naj "zadrži uničujočo silo", ki bi bila sicer minulo noč usmerjena proti Iranu.
Obe strani si pripisujeta zmago
Nekaj ur kasneje je tiskovna predstavnica Bele hiše Karoline Leavitt sporočila, da gre za "zmago za Združene države", ki naj bi jo omogočila Donald Trump in ameriška vojska. Ob tem je poudarila, da je predsednik dosegel odprtje Hormuške ožine.
Leavittova je dodala, da je bila operacija "Operation Epic Fury" od začetka predvidena kot štiri- do šesttedenska, pri čemer naj bi ZDA "v 38 dneh dosegle in presegle ključne vojaške cilje". Po njenih besedah je prav vojaški pritisk ustvaril pogajalsko prednost, ki je omogočila začetek zahtevnih pogovorov in odprla pot k diplomatski rešitvi ter dolgoročnemu miru.
"Popolna in totalna zmaga," tako pa Trump, ki pravi, da ni dvoma, da so Združene države Amerike z dvotedenskim dogovorom o premirju z Iranom dosegle "popolno in totalno zmago".
V pogovoru za AFP je dejal, da bo iranski obogateni uran v okviru dogovora "popolnoma urejen", pri čemer ni pojasnil, kako naj bi to potekalo. "Sicer se ne bi strinjal," je dodal. Na vprašanje, ali bi se v primeru propada dogovora vrnil k grožnjam o uničenju iranske infrastrukture, ni dal jasnega odgovora: "Boste videli."
Trump je ob tem namignil tudi na morebitno vlogo Kitajske. Na vprašanje, ali je Peking sodeloval pri spodbujanju Irana k pogajanjem, je odgovoril: "Slišim, da ja." Prihodnji mesec naj bi se srečal s kitajskim predsednikom.
Iranski državni mediji medtem poročajo o napovedi premirja precej drugače kot Washington. V ospredje postavljajo tezo, da je Donald Trump dejansko popustil. Po njihovem poročanju naj bi Trump napovedal dvotedensko premirje ob sprejetju iranskih pogojev za konec vojne, pri čemer govorijo celo o "ponižujočem umiku iz protiiranske retorike".
- Na provladnem shodu v Teheranu so nekateri zažigali ameriške in izraelske zastave. Profimedia
- Praznovanje v Teheranu. Profimedia
- Praznovanje v Teheranu. Profimedia
- Prizori iz Teherana. Profimedia
- Prizori iz Teherana. Profimedia
Je pa iranski zunanji minister sporočil, da bo Iran pristal na premirje, če se napadi na državo ustavijo. Ob tem je napovedal, da bo za obdobje dveh tednov omogočen varen prehod skozi Hormuško ožino, kar je ena ključnih točk trenutnega konflikta.
Po njegovih besedah bo odprtje ožine potekalo v koordinaciji z iranskimi oboroženimi silami in ob upoštevanju tehničnih omejitev.
Takšno uokvirjanje ni presenetljivo. V konfliktih te vrste obe strani poskušata isti dogodek predstaviti kot lastno zmago. Medtem ko Washington govori o pogojnem premirju in odprtju Hormuške ožine kot ključnem cilju, Teheran – vsaj v javni komunikaciji – gradi narativ, da je ameriški pritisk popustil.
Potem pa je tu še seveda Izrael, od koder so sporočili, da "premirje podpirajo".
Iranski državni mediji so objavili naslednji predlog:
- Popolna ustavitev vojne v Iraku, Libanonu in Jemnu
- Popolna in trajna ustavitev vojne proti Iranu brez časovne omejitve
- Popolno končanje vseh konfliktov v regiji
- Ponovno odprtje Hormuške ožine
- Vzpostavitev protokola in pogojev za zagotovitev svobodne in varne plovbe skozi Hormuško ožino
- Popolno izplačilo odškodnin Iranu za stroške obnove
- Popolna odprava sankcij proti Iranu
- Sprostitev iranskih sredstev in zamrznjenih sredstev, ki jih zadržujejo Združene države Amerike
- Popolna zaveza Irana, da ne bo razvijal jedrskega orožja
- Takojšnja uveljavitev premirja na vseh frontah ob sprejetju zgornjih pogojev
Pogajanja v Islamabadu: Iran napoveduje naslednjo fazo
Iranski Vrhovni svet za nacionalno varnost je po napovedi pogojnega premirja sporočil, da bodo pogajanja potekala v Islamabadu, in sicer najkasneje v 15 dneh, ko naj bi bili dogovori dokončno oblikovani.
Teheran poudarja, da želijo z diplomacijo "utrditi zmago na terenu", kar jasno kaže, kako Iran interpretira trenutni razvoj dogodkov. Izjava gre tudi precej dlje od prej objavljenega načrta v desetih točkah. Po iranskih navedbah naj bi ZDA pristale na vrsto zahtev: zagotovilo, da napadov ne bodo ponovile, ohranitev iranskega nadzora nad Hormuško ožino, sprejetje obogatitve urana, odpravo sankcij, ukinitev nekaterih mednarodnih omejitev, izplačilo odškodnin in celo umik ameriških sil iz regije.
Koliko od tega dejansko drži, za zdaj ni mogoče potrditi, kar dodatno kaže, kako različno obe strani predstavljata isti dogovor.
Središče spora
Ključni elementi spora pa ostajajo praktično nespremenjeni. Iran že dolgo trdi, da ne razvija jedrskega orožja, ZDA pa kljub pritisku niso dosegle jasnih novih zavez. Časovni okvir dveh tednov tako deluje predvsem kot odkup časa – z implicitno grožnjo, da se lahko napadi hitro vrnejo.
V ozadju ostaja tudi temeljni problem: ameriška strategija, ki združuje pogajanja in vojaški pritisk, ter iranski cilj, da to logiko prekine in prepreči ponavljajoč se cikel "diplomacija – napad".
Zato se kljub očitnemu umirjanju razmer odpira vprašanje, ali gre za začetek rešitve ali le za premor pred naslednjim krogom konflikta.
Iz ZDA sicer prihajajo poročila, da gesta Washingtona presega zgolj klasično premirje. Kot poročajo ameriški viri, naj bi šlo za prvi resen poskus oblikovanja konkretnega dogovora, ne le začasne ustavitve spopadov.
Ključno vlogo pri tem ima iranski predlog v desetih točkah, ki ga Trump označuje kot "izvedljivo osnovo" za pogajanja. Dvotedensko obdobje naj bi omogočilo, da se ta okvir prevede v dejanski sporazum.
A na drugi strani vlada precejšnja previdnost. V Teheranu sporočilo berejo bistveno bolj zadržano – in predvsem skozi prizmo nezaupanja. Ni povsem jasno, ali gre za dejansko ustavitev napadov ali zgolj za podaljšanje roka pred morebitno širšo eskalacijo. Iransko vodstvo že dlje časa poudarja, da Trumpu ne zaupa, zato se pričakuje, da bodo odgovor skrbno pretehtali. Zlasti z vidika preživetja režima.
Iran zagrozil z umikom iz pogajanj
Iran zaradi nadaljevanja izraelskih napadov na Libanon razmišlja o umiku iz dogovora z ZDA o dvotedenski prekinitvi ognja, poročanje iranske tiskovne agencije Fars povzema nemška tiskovna agencija dpa. Pakistanski premier Šehbaz Šarif je medtem opozoril, da iz več držav v regiji poročajo o novih napadih, in pozval k spoštovanju dogovora.
Iranski mediji in katarska televizija Al Jazeera poročajo, da se je Teheran pripravljen umakniti iz dogovora in se Izraelu maščevati za bombardiranje Libanona, če bo nadaljeval z napadi, pri čemer se mediji sklicujejo na iranske uradnike in dobro obveščene vire, povzema francoska tiskovna agencija AFP.
Izrael, ki sicer podpira dogovor o prekinitvi ognja, pravi, da Libanon vanj ni vključen. Šarif, ki je posredoval pri pogovorih med ZDA in Iranom, pa je predhodno zagotovil, da dogovor vključuje tudi Libanon.
Iransko zunanje ministrstvo je danes sporočilo, da je zunanji minister Abas Aragči pakistanske posrednike obvestil o izraelskih kršitvah premirja na ozemlju Irana in Libanona, poroča AFP.
Trgi reagirajo: nafta močno padla po napovedi premirja
Globalni naftni trgi so se hitro odzvali na napoved pogojnega premirja. Cena nafte Brent je takoj po objavi novice padla za skoraj šest odstotkov in se ustavila pri okoli 103 dolarjih za sod, medtem ko je ameriška nafta izgubila približno 8,5 odstotka in se prav tako približala ravni 103 dolarjev.
Gre za jasno reakcijo trgov na možnost umiritve razmer v Perzijskem zalivu, predvsem zaradi potencialnega ponovnega odprtja Hormuške ožine.
Kljub padcu pa cene ostajajo občutno višje kot pred začetkom konflikta konec februarja, kar kaže, da negotovost na trgih ostaja visoka.
Velika eskalacija
Dogajanje sledi burnemu razvoju dogodkov v zadnjih nekaj dneh, ko je retorika eskalirala do skrajnosti. Trump je napovedal, da bi lahko ZDA v nekaj urah uničile "vsak most" v državi, nato pa šel še dlje – z opozorilom, da bi lahko "umrla celotna civilizacija".
Takšne izjave so brez precedensa za ameriškega predsednika. Po mnenju pravnih strokovnjakov bi namerno ciljanje civilne infrastrukture lahko pomenilo kršitev mednarodnega prava, v skrajnih interpretacijah pa tudi spodbujanje genocida. V Beli hiši so pomisleke zavrnili.
Ob tem je mnoge tudi zanimalo, ali je takšno uničenje dejansko mogoče povzročiti. Iran je velik približno tretjino celinskih Združenih držav Amerike. Čeprav ima ameriška vojska natančne podatke o ključnih strateških objektih – jedrskih centrih, rafinerijah in večjih energetskih vozliščih – bi uničenje "vsakega mostu" v nekaj urah zahtevalo operacijo izjemnih razsežnosti.
Eden od nekdanjih visokih uradnikov Pentagona je to opisal kot "absolutno Herkulovo nalogo", pri kateri je vprašljivo ne le, ali je izvedljiva, temveč tudi, ali bi dosegla želeni strateški učinek.
Če popolno uničenje infrastrukture ni realno, obstajajo cilji, ki so vojaško bistveno bolj dosegljivi – in strateško učinkoviti.
Večina iranskih elektrarn in naftne infrastrukture je skoncentrirana v treh obalnih provincah ob Perzijskem zalivu: Bushehr, Khuzestan in Hormozgan. Napadi na ta območja bi lahko močno prizadeli ključni vir prihodkov režima – izvoz nafte – in njegov dostop do morja.
Na terenu: strah, priprave in tiha mobilizacija
Medtem ko so se na vrhu odvijale politične in vojaške kalkulacije, je bila slika na ulicah iranskih mest bistveno bolj konkretna, piše Al Jazeera.
V Teheranu in drugih mestih so ljudje pripravljali osnovne zaloge, torej hrano, vodo, baterije. Cene generatorjev so poskočile, dolge vrste so se vile pred bencinskimi črpalkami. Nekateri prebivalci so zapustili mesta.
Strah pred izpadi elektrike je realen. Dolgotrajni izpadi bi prizadeli bolnišnice, dostop do vode in oskrbo z zdravili. A iranske oblasti so sporočile, da je sistem decentraliziran in pripravljen na najhujše scenarije.
Na simbolni ravni pa se je dogajala tudi mobilizacija, po nekaterih poročilih so se sami ljudje zbirali na mostovih in pred elektrarnami, oblikovali človeške verige in s tem sporočali odpor proti napovedanim napadom. Po nekaterih poročilih so bili v sodelovanje prisiljeni.
Ko je bilo premirje razglašeno, naj bi bili odzivi v Iranu mešani. Mnogim je novica prinesla olajšanje, nekateri v potezi vidijo zmago Irana, Al Jazeera je poročala o shodih in veselju; a tisti, ki so upali na menjavo režima, so vse bolj skeptični in opozarjajo, da bodo zdaj še naprej tarča iste tiranije – le da je režim še dodatno jezen in agresiven.
Ključno vprašanje: ali pritisk sploh deluje?
Osrednja dilema je bila do konca zlasti, ali lahko stopnjevanje pritiska prisili Iran k popuščanju? Analitiki so bili skeptični.
Iranski režim je v skoraj šestih tednih konflikta pokazal visoko stopnjo odpornosti. Po oceni nekdanjih ameriških uradnikov gre za eksistenčni konflikt – ne le za državo, temveč za sam obstoj režima. V takšnih razmerah je verjetnost hitre kapitulacije nizka.
Poleg tega dodatni napadi na energetsko infrastrukturo ne bi nujno ustvarili notranjega pritiska. Iran se z izpadi elektrike sooča že leta, kar pomeni, da prebivalstvo na takšne razmere ni nepripravljeno.
A na koncu naj bi na strani Irana zmagala želja režima po preživetju, ZDA pa naj bi sprevidele, da gospodarska škoda postaja zelo velika.
Kako smo sploh prišli do te točke
Da bi razumeli, zakaj je ameriški predsednik danes pripravljen javno govoriti o uničenju iranske infrastrukture – in zakaj takšne izjave sploh vstopajo v resno politično razpravo –, se moramo vrniti nekaj tednov nazaj.
Konec februarja so ZDA skupaj z Izraelom izvedle napade na cilje v Iran. Čeprav so bili ti sprva predstavljeni kot omejeni in usmerjeni predvsem v vojaško infrastrukturo, so sprožili verigo dogodkov, ki je hitro ušla iz okvirov klasičnega vojaškega obračuna.
Iran je odgovoril tam, kjer ima največjo strateško moč – na morju. Hormuška ožina, skozi katero poteka približno petina svetovne nafte, je postala njegovo glavno orožje. Promet se je začel ustavljati, tankerji so obstali, cene nafte pa so reagirale skoraj takoj.
S tem se je konflikt v trenutku globaliziral. Ni šlo več le za spor med dvema državama, temveč za pritisk na celoten svetovni energetski sistem.
Ko klasični vojaški pritiski niso prinesli hitrega učinka, se je konflikt premaknil na novo raven. Tarče niso bile več zgolj vojaške. V zadnjih tednih so bili napadi usmerjeni tudi v mostove, železniške povezave, energetske objekte ...
Ameriški in iranski predstavniki so se pogovarjali posredno, nato tudi neposredno, vendar ostajajo razlike globoke: od jedrskega programa do nadzora nad Hormuško ožino in prihodnosti iranskega naftnega sektorja.
V normalnih razmerah bi takšno krizo poskušal zamejiti mednarodni sistem. A tokrat se je pokazalo, kako omejen je. Varnostni svet Združenih narodov ni uspel sprejeti niti omiljene resolucije o zaščiti plovbe skozi Hormuz. Globalni okvir, ki bi lahko konflikt stabiliziral, je tako praktično odpovedal. Ko ni zunanjega pritiska ali jasnega mednarodnega mehanizma, ostane le pritisk. Za katerega pa je iranskemu režimu, ki ima desetletja izkušenj z nadzorom prebivalcev v ekstremnih okoliščinah in revščini, skoraj vseeno – na veliko jezo Trumpa. Vprašanje je le, kako daleč sta obe strani pripravljeni iti. Premirje namreč še ne pomeni konca konflikta.
Razpoke v Washingtonu: Trumpove grožnje kritizirajo tudi republikanci
Ostre grožnje Donalda Trumpa o uničenju iranske "civilizacije" ne sprožajo kritik le med demokrati, ampak vse bolj tudi znotraj njegove lastne politične baze. Več vplivnih republikancev opozarja, da takšna retorika ne le da ne prispeva k umiritvi razmer, temveč lahko konflikt še dodatno zaostri.
Kongresnik Austin Scott je izjave označil za kontraproduktivne in poudaril, da z njimi ni mogoče ustaviti spopadov. Podobno kritičen je bil tudi Nathaniel Moran, ki je opozoril, da ZDA svojo legitimnost gradijo na "pravičnih in moralnih" vojaških operacijah, ne pa na grožnjah uničenja celotnih družb, poroča BBC.
Val kritik prihaja tudi iz konservativnih medijev. Med glasnejšimi so Tucker Carlson, Alex Jones, Candace Owens in Joe Rogan, ki opozarjajo na nevarnost eskalacije in izgubo moralne pozicije ZDA.
Še ostrejša je bila nekdanja kongresnica Marjorie Taylor Greene, nekoč ena najtesnejših Trumpovih zaveznic, ki je njegovo izjavo označila za "noro" in zapisala, da "ni mogoče uničiti celotne civilizacije".
Podobno opozorilo prihaja tudi iz varnostnih krogov. Joe Kent meni, da bi napadi na civilno infrastrukturo lahko resno ogrozili globalni položaj ZDA. Po njegovih besedah bi Washington s tem izgubil status stabilizacijske sile in tvegal, da bo v očeh sveta postal dejavnik kaosa.
Novi pozivi k odstavitvi: AOC ostro proti Trumpu
Še bolj proti Trumpu je seveda demokratska stran. Kongresnica Alexandria Ocasio-Cortez je znova pozvala k odstavitvi Trumpa, pri čemer je poudarila, da zadnje dogajanje o premirju "ne spreminja ničesar".
Po njenih besedah je predsednik z grožnjami Iranu presegel meje, saj naj bi z retoriko o uničenju države dejansko "grozil z genocidom". Opozorila je, da takšna politika ogroža tako globalno stabilnost kot varnost ZDA.
Pozivi k odstavitvi niso osamljeni. Več deset demokratskih zakonodajalcev je že prej zahtevalo Trumpovo razrešitev zaradi njegovega ravnanja v konfliktu z Iranom, zdaj pa poudarjajo, da njihovo stališče ostaja nespremenjeno tudi po napovedi premirja.
