Gre za eno najbolj znanih del Pabla Picassa (pri nas bi jo številni 'poznavalci' umetnosti nedvomno razglasili za čudaško packarijo), kjer je na svoj način upodobil uničenje, ki so ga povzročila letala nacistične Nemčije, ko so med špansko državljansko vojno bombardirala in popolnoma razdejala to baskovsko mesto.
To je eden izmed primerov, ko se je umetnik – in v tem primeru eden izmed najbolj slavnih na svetu–, politično angažiral. Rabil je sicer, kot povedo zgodovinske govorice, nekaj časa, ampak potem se je odločil in postal oster kritik fašizma in nacizma.
Vprašanje političnega in tudi družbeno kritičnega izražanja umetnikov, ustvarjalcev z različnih področij (zaradi dosega in vpliva lahko omenimo tudi športnike), je vprašanje, ki se odpira vedno znova in znova. Je to primerno? Naj bodo le tiho in delajo svoj posel? V času, ki ga živimo, pa tudi v zgodovini, je veliko različnih primerov ljudi, ki so se izpostavili, tvegali kariero, včasih tudi življenje, in tudi ljudi, ki so bili lahko veliki umetniki, podpirali pa so strahovite zločine in zločince.
Umetniki, ustvarjalci, so tudi državljani, ki imajo enako pravico oglašati se, kot kdor koli drug, le da imajo njihove besede in dejanja večjo težo zaradi prepoznavnosti, večjega dostopa do medijev.
Zadnjo tako razpravo je zbudil nedavni odmeven primer, ko se je britanski pop pevec – svetovna zvezda Ed Sheeran več kot očitno podredil grožnjam vplivnih podpornikov izralskega režima, in na njihovo zahtevo s svoje turneje brcnil glasbenika, ki je bil del njegovega šova, ker je med nastopom vzklikal svobodni Palestini. Razočaral in razjezil je mnoge svoje občudovalce, čeprav so ga nekateri tudi podprli. Ob tem se je Sheeran izgovarjal na nekakšno nevtralnost, da se ne gre politike, pa so ga hitro razkrinkali. Sheeran je bil namreč v preteklosti še kako politično jasen in glasen, denimo ob obsodbi Rusije in podpori Ukrajini, za katero je nastopil tudi na dobrodelnem koncertu za zbiranje sredstev za pomoč žrtvam.
Na družbenih medijih je ob tem, za primerjavo, hitro zaokrožila zgodba, kako so se nekoč odzvali legendarni The Beatles.
Med svojo prvo turnejo po Združenih državah Amerike leta 1964 so pred nastopom v Jacksonvillu na Floridi ugotovili, da so tribune razdeljene, na stran za bele in na stran za temnopolte obiskovalce. Beatlesi so dejali, da pred tako rasno razdeljenimi tribunami kratkomalo ne bodo nastopili. Organizatorji so dejansko ukinili razdeljevanje poslušalcev na ločene tribune glede na barvo kože in to je bil v tistih časih in v tistem ozračju velik uspeh, za katerega si rabil, ne glede na slavo, tudi nekaj poguma.
In če ostanemo pri tej temi rasnega razlikovanja in osebnega poguma – izjemna pevka bluesa Billie Holiday je v bistvu izgubila kariero in na koncu tudi življenje, ker je vztrajala pri tem, da bo v svoje nastope vključila pesem z naslovom Strange fruit (v prevodu Čudni sad ali Nenavadni sadež). Čudni sadeži so bili trupla temnopoltih, mučenih, linčanih in obešenih na drevesa.
Eden najbolj znanih angažmajev v zgodovini je iz leta 1898, ko je takrat slavni francoski pisatelj Emil Zola, v visoko nakladnem časopisu objavil znameniti tekst, odprto pismo z naslovom Obtožujem!.
Zavzel se je za pravice judovskega častnika francoske vojske Alfreda Dreyfussa, ki naj bi bil po krivem obsojen zaradi domnevne izdaje nacionalnih interesov. Članek je pomenil preobrat v aferi, Zola pa je plačal ceno, saj so ga vojaški vrh in sodstvo obtožili obrekovanja in se je začasno zatekel v Anglijo.
Seveda niso vsi, ki so glasni s svojim ustvarjanjem ali angažiranjem, na strani žrtev. Če jih naštejem le nekaj.
Iz zgodovine je znana režiserka Leni Riefenstahl s svojimi filmi – zelo dobro je vedela, koga z njimi slavi, kdo je Hitler in kdo so nacisti.
Sicer izjemni norveški pisatelj Knut Hamsun je bil podpornik nacistov in njihovih zavržnih teorij. Po vojni so njegove knjige javno zažigali.
Nihče ni – vsaj da bi vedela – zažigal knjig Petra Handkeja, tudi Nobelovega nagrajenca za književnost, ki je nedvomno velik pisatelj, hkrati pa človek izjemno spornih, zavržnih političnih stališč, podpornik obsojenega vojnega zločinca Miloševića, govoril je na njegovem pogrebu, izražal je dvom v razsežnosti pokola v Srebrenici in tako naprej.
Ruski režiser Nikita Mihalkov – zelo dober režiser, s številnimi mednarodnimi nagradami iz Cannesa, Benetk, nominiran za oskarja, je od začetka pokoren občudovalec ruskega predsednika Putina in dela samo še njemu všečne filme.
Angažirana je bila umetnost tudi pri nas, tako ali drugače, vse od Prešerna, Cankarja, Kajuha, Kocbeka in drugih. Pa rock, punk glasba v osemdesetih. Ki je, čeprav morda tako skoraj kot Bob Dylan, včasih malo po naključju in skoraj nehote, postala glas generacije in zahtev po spremembah.
Veliko je tem danes, kot vedno, ki bi zahtevale, da na njih nekdo opozori, da se postavi z glasom in vplivom za tiste, ki tega ne morejo. Največja tema pa je prav gotovo v tem trenutku Gaza, genocid nad Palestinci in grozljivo zločinsko ravnanje izraelskega režima.
In ni tako enostavno se javno oglasiti – v Nemčiji denimo je veliko ljudi, tudi iz kulture in umetnosti, izgubilo službe, ker so se postavili na stran Palestincev. V ZDA protestnike, tudi če je to 80-letna hollywoodska zvezda Susan Sarandon, aretirajo. Izraelska vlada je avtorjema filma, ki je v Benetkah dobil nagrado (v njem izraelski vojaki sami pripovedujejo, kako pobijajo palestinske civiliste, otroke), zagrozila, da jima bo vzela državljanstvo.
Če se vrnemo k Edu Sheeranu – v tem trenutku reči, da si nevtralen, da te politika ne zanima, pomeni le, da si se že opredelil, in to tako, da si sramotno izbral, kot se reče, linijo najmanjšega odpora.
Priljubljena turška pisateljica Elif Shafak pravi, da si danes nihče ne more privoščiti razkošja, da bi bil apolitičen. Najbolj nevarna je točka, pravi, ko ljudje postanejo otopeli za trpljenje drugih.
George Orwell (vemo, kdo je to bil, večino njegovih lucidnih opazovanj in idej iz romanov bi lahko mirno uporabili tudi danes) je dejal nekako takole: "Mnenje, da umetnost ne bi smela imeti nič opraviti s politiko, je samo po sebi politična drža."
Knjige Georga Orwella, njegova dela – 1984, pa Živalska farma, so med tisoči knjig, ki so se znašle na različnih seznamih prepovedanih knjig v Združenih državah Amerike. Po najnovejših podatkih se je njihovo število v državi, takorekoč zibelki svobode govora, v enem letu podvojilo. Vsaj ponekod je prepovedanih že okoli 12.000 naslovov. Med njimi so denimo uspešnice Tek za zmajem, Deklina zgodba, knjige Nobelovke Toni Morrisson, klasiki, kot je Aristofan, ogromno knjig za otroke in mladostnike, tudi Harry Potter denimo.
Očitno so v ZDA vse bolj pristaši še ene Orwellove: "Nevednost je moč."
Če se vrnemo v domače loge. Pomembno je to, kar se dogaja pri nas. Kot je bil četrtkov koncert, izraz nasprotovanja sodelovanju slovenske vlade z Izraelom in vojni v Gazi, koncert proti genocidni politiki. Veliko je bilo nastopajočih, pa ne samo dolgoletnih prekaljenih borcev za pravice, ampak tudi zvezdnikov nove generacije. Ki so še včeraj prepevali "Mi bomo celo noč plesali, ljubili se in se igrali, kot da nas jutri več ne bo ..."
Danes pa jasno povedo, da se ne strinjajo s politiko, ki podpira genocid in da je odgovornost vsakega, ne samo glasbenika, ampak človeka, da se ob tem oglasi.
