'Čez šest mesecev nikomur več ne bo do veselja'? Evforija in realnost

Za zmagovalce nedeljskih volitev v Srbiji in njihove podpornike je bila to noč, ko se je zdelo, da je mogoče prav vse. Po skoraj dveh letih protestov, blokad, pohodov in vztrajanja pri zahtevah po odgovornosti oblasti je Aleksandar Vučić stopil pred kamere in priznal poraz. Študentsko gibanje, ki je nastalo po tragediji v Novem Sadu, je premagalo politično silo, ki je Srbijo obvladovala več kot desetletje. In ko je novica dosegla ulice, je izbruhnilo slavje.

V Beogradu so se množice zgrinjale proti Slaviji, avtomobili so obstali, vozniki so trobili, ljudje so se objemali, peli in vzklikali "Zmaga!". V Nišu so gorele bakle, nebo so razsvetljevali ognjemeti, v Kragujevcu je odmevalo "Vučić odhaja!", v Novem Sadu pa so množice prepevale Balaševićevo "Živeti slobodno". Pesem, ki je pred več kot četrt stoletja spremljala upor proti Slobodanu Miloševiću, je znova odmevala v mestu, kjer se je novembra 2024 začela zgodba najnovejšega študentskega gibanja.

Pred srbsko skupščino so občani odstranili ograje tako imenovanega Ćacilenda, tabora Vučićevih podpornikov, v Novem Sadu so s stavbe Srbske radikalne stranke sneli velik plakat Vojislava Šešlja, pravnomočno obsojenega zaradi zločinov proti človečnosti. Obdobje, za katero so številni verjeli, da mu ni videti konca, se je nenadoma končalo z volilnim porazom.

V volilnem štabu študentske liste so odmevali vzkliki "Pobeda!" in "Pumpaj!". Nosilec liste, kardiolog in univerzitetni profesor Ilija Srdanović, je čustveno doživel trenutek zmage, praznovanje se ni ustavilo na državnih mejah, saj so masikje ure pred volišči čakali tudi srbski volivci, ki živijo v tujini - vse zato, da bi doživeli ta trenutek. 

Nekateri so pred volitvami menili, da Vučić ne bo priznal poraza, če bo do njega prišlo, da bo država padla v kaos. Namesto tega je precej mirno priznal poraz.

Toda njegov govor ni bil spravljivo slovo od oblasti. Nasprotno. Medtem ko so študenti in njihovi podporniki slavili, je nekdanji predsednik Srbije že opozarjal, kaj naj bi Srbijo čakalo pod novo oblastjo. Napovedal je sankcije proti Rusiji, spremembo dosedanje politike in obračunavanje s političnimi nasprotniki. Zmagovalcem je čestital, vendar jih hkrati označil za izvajalce tujega načrta za rušenje Srbije. Volilni poraz je predstavil kot posledico revolucije, ki naj bi jo podpirale nekatere evropske države in ameriška "globoka država", nasprotna predsedniku Donaldu Trumpu. Študentom je čestital, a jim hkrati odrekel zasluge za politični uspeh. Označil jih je za izvajalce umazanega dela, ki naj bi ga za rušenje suverene Srbije zasnovali drugi. Za takšne obtožbe ni predstavil dokazov.

"Želim jim vse najboljše, mi pa se bomo borili. Nihče ne bo nikamor bežal in nikogar ne bodo poniževali. Vsakega človeka bomo zaščitili pred njihovim nadlegovanjem," je sporočil. Najbolj neposredno pa je prihodnjim oblastnikom požugal ob koncu nastopa. "Ni mi žal zaradi sebe, ni mi pa vseeno za državo. Poznam jih kot slab denar. Čez šest mesecev boste vse videli. Življenje je boj," je dejal. Prepričan je, da "čez šest mesecev nikomur več ne bo do veselja". 

Začetek zgodbe, ki je Aleksandra Vučića nazadnje stala oblasti, sega v 1. november 2024. Tistega dne se je na železniški postaji v Novem Sadu, ki so jo pred tem obnovili v okviru velikega infrastrukturnega projekta, zrušil betonski nadstrešek. Umrlo je 16 ljudi. Srbija je bila pretresena, toda tragedija je kmalu prerasla v nekaj precej večjega od vprašanja, kdo je odgovoren za slabo izvedena gradbena dela.

Železniška postaja je bila del projekta hitre železniške povezave med Beogradom in Budimpešto, enega od pomembnih infrastrukturnih projektov, s katerimi je Vučićeva oblast predstavljala gospodarski razvoj in modernizacijo države. Obnova je potekala v okviru sodelovanja s Kitajsko, pri katerem so imeli pomembno vlogo meddržavni sporazumi. Prav takšen način izvajanja velikih državnih projektov pa je že pred tragedijo zbujal pomisleke glede preglednosti pogodb, javnih naročil in nadzora nad porabo denarja.

Za številne državljane je Novi Sad postal simbol protislovja Vučićeve politike. Na eni strani velike infrastrukturne naložbe, nove železnice, avtoceste, tovarne in obljube o gospodarskem napredku. Na drugi očitki o nepreglednih pogodbah, politično povezanih izvajalcih, šibkem nadzoru in odgovornosti, ki jo je bilo ob nepravilnostih težko ugotoviti.

Vučić je svojo politično legitimnost dolga leta gradil prav na podobi voditelja, ki državo razvija, privablja vlagatelje, odpira gradbišča ter zagotavlja rast plač in pokojnin. Njegova oblast je poudarjala gospodarsko rast, zmanjševanje brezposelnosti in politično stabilnost. Kritiki pa so opozarjali, da se za takšno podobo razvoja utrjuje sistem, v katerem se politična moč koncentrira okoli predsednika in vladajoče stranke, neodvisne institucije pa izgubljajo sposobnost učinkovitega nadzora. Vučić in SNS sta očitke o korupciji, represiji in političnem nadzoru zavračala. 

Prav zrušenje nadstreška je ti dve podobi Srbije postavilo drugo ob drugo. Projekt, ki naj bi predstavljal napredek, je postal predmet vprašanj o varnosti, odgovornosti in porabi javnega denarja. In študenti so zahtevali odgovore.

Sprva niso zahtevali Vučićevega odstopa ali prevzema oblasti. Zahtevali so objavo celotne dokumentacije o obnovi postaje, ugotovitev odgovornosti za tragedijo in ukrepanje proti ljudem, ki so napadali protestnike. Njihovo sporočilo je bilo, da morajo pristojne institucije opravljati svoje delo. Toda prav pri tem se je pokazala posebnost političnega sistema, ki se je oblikoval v času Vučićeve vladavine. Čeprav je Srbija parlamentarna republika, je bil Vučić kot predsednik države osrednja osebnost skoraj vseh pomembnejših političnih odločitev. Nastopal je kot glavni razlagalec vladnih ukrepov, napovedoval infrastrukturne projekte, komentiral delo institucij in se osebno odzival na politične krize. Takšna koncentracija politične pozornosti in odločanja mu je omogočala, da je uspehe države predstavljal kot uspehe svojega vodstva. Ob tragediji v Novem Sadu pa se je ista politična logika obrnila proti njemu. Če je bil predsednik osrednji obraz državnega razvoja, je postal tudi osrednji naslovnik vprašanj o odgovornosti za njegove posledice.

Januarja 2025 je pod pritiskom protestov odstopil premier Miloš Vučević, odstopil je tudi novosadski župan. A protesti se niso končali. To je bil pomemben trenutek, saj je pokazal, da nezadovoljstva ni več mogoče odpraviti zgolj z zamenjavo posameznih funkcionarjev. Študenti so vztrajali pri dokumentaciji, odgovornosti in neodvisnem delovanju institucij. V tem je bil tudi razlog, da je gibanje postopoma pritegnilo ljudi, ki se sicer niso nujno prepoznavali v tradicionalni opoziciji. Ni jim bilo treba soglašati o Kosovu, Rusiji, Evropski uniji ali gospodarski politiki. Povezovalo jih je prepričanje, da mora država pri tako hudi tragediji zagotoviti odgovore in da odgovornost ne sme biti odvisna od politične pripadnosti. In sčasoma gibanje ni več zahtevalo zgolj odgovorov o Novem Sadu, temveč tudi politične pogoje, v katerih bi bilo mogoče spremeniti delovanje institucij.

Študenti niso samo mobilizirali ljudi, ki so že nasprotovali Vučiću. S svojim načinom organizacije so ponudili politični prostor tudi tistim, ki niso zaupali obstoječim opozicijskim strankam ali se niso želeli opredeljevati znotraj tradicionalnih političnih delitev. In tako je Vučić, ki je septembra odstopil s predsedniškega položaja, da bi se na predčasnih volitvah potegoval za vrnitev na čelo vlade, izgubil proti edinstveni politični sili, ki je še dve leti prej sploh ni bilo na volilnem zemljevidu.

Po skoraj dveh letih protestov je iz gibanja, ki ni imelo enega voditelja, klasične strankarske organizacije ali enotne ideologije, nastala politična sila z absolutno parlamentarno večino. Toda za volilno zmago se skriva tudi precej nenavaden politični eksperiment. Študenti so ljudi pozivali, naj glasujejo za njihovo listo, na kateri ni bilo študentov. Namesto sebe so izbrali profesorje, zdravnike, ekonomiste, umetnike, športnike in druge posameznike, za katere so ocenili, da lahko uresničijo njihove zahteve. Zdaj pa se odpira vprašanje, kako bo gibanje, ki je politično moč gradilo na kolektivnem odločanju, to moč preneslo na 140 poslancev in prihodnjo vlado.

Študenti so zato oblikovali posebna pravila za izbiro kandidatov. Eden od pogojev je bil, da na listi ne smejo kandidirati študenti, ki so bili vpisani v študijskem letu 2024/25. Prav tako so želeli preprečiti, da bi gibanje prevzeli ljudje z dolgoletnimi visokimi političnimi funkcijami. Kandidate so predlagali plenumi posameznih univerz, o imenih pa so se nato usklajevali na širši ravni. Izbrali so 250 kandidatov, kolikor je poslanskih sedežev v srbski skupščini.

Toda pravila, ki so bila zelo stroga pri izbiri kandidatov, so bila precej manj natančna glede njihovega poznejšega delovanja. In prav to je danes eno zanimivejših vprašanj: komu bodo poslanci po izvolitvi dejansko politično odgovarjali? Študentskim plenumom, ki so jih predlagali, volivcem, ki so jih izvolili, ali vodstvu prihodnje parlamentarne večine? V parlamentarnem sistemu imajo poslanci lasten mandat. Študentski plenumi jih ne morejo preprosto odpoklicati, kadar se ne strinjajo z njihovimi odločitvami. Gibanje bo zato moralo oblikovati politični odnos med ljudmi, ki so proteste organizirali, in tistimi, ki bodo zdaj v njegovem imenu sprejemali zakone.

Nosilec liste Ilija Srdanović je kardiolog in univerzitetni profesor, ne poklicni politik. Enako velja za številne druge kandidate, ki imajo ugled in izkušnje na svojih strokovnih področjih, vendar še niso vodili ministrstev, državnih institucij ali velikih političnih organizacij. Med njimi so sicer tudi ljudje z izkušnjami v javnih institucijah, denimo nekdanji guverner Narodne banke Srbije Dejan Šoškić, vendar to še ne pomeni, da ima gibanje pripravljeno ekipo za prevzem celotne izvršne oblasti.

Srbija ima 25 ministrstev, poleg njih pa še številne državne organe, javna podjetja in ustanove. Nova oblast bo morala določiti, kdo bo prevzel finance, notranje zadeve, pravosodje, energetiko, gospodarstvo, zdravstvo in druga področja. Pri tem ne bo odločilno samo, kdo ima strokovno znanje, temveč tudi, kdo zna voditi velik upravni sistem, pripravljati zakonodajo, usklajevati interese in prevzemati politično odgovornost.

Študentsko gibanje je skoraj dve leti delovalo na podlagi plenumov in kolektivnega odločanja. Vlada pa ne more o vsaki pomembnejši odločitvi čakati na soglasje več deset fakultet. Ministri imajo zakonske pristojnosti, predsednik vlade mora usklajevati njihovo delo, parlamentarna večina pa mora zagotavljati podporo zakonodaji in proračunu. Gibanje bo moralo zato določiti, kje se konča odločanje študentskih plenumov in začne samostojna odgovornost izvoljenih poslancev ter ministrov.

Ob tem bo nova oblast prevzela državni aparat, ki je več kot desetletje deloval pod vodstvom SNS. V ministrstvih, policiji, varnostnih službah, javnih podjetjih in drugih ustanovah vodilne položaje zasedajo ljudje, imenovani v času Vučićeve oblasti. 

Prav tako menjava ministrov še ne pomeni, da se bo zamenjalo celotno vodstvo državnih ustanov. Nekateri funkcionarji imajo zakonsko določene mandate, drugi so del karierne javne uprave, za razrešitve in nova imenovanja pa veljajo različni postopki. Nova vlada bo morala svoje odločitve izvajati tudi prek institucij, v katerih dosedanja oblast ni izgubila vseh vzvodov vpliva.

To odpira dve povsem praktični težavi. Prva je, kako hitro bo nova vlada sploh sposobna prevzeti nadzor nad izvajanjem svojih odločitev. Druga pa, kako daleč bo šla pri kadrovskih menjavah, ne da bi ponovila prakso političnega imenovanja, ki jo je med protesti kritizirala.

Še zahtevnejše bo iskanje soglasja o političnih vprašanjih, ki jih je gibanje med protesti večinoma puščalo ob strani.

Med kandidati so ljudje z različnimi ideološkimi prepričanji, od izrazito proevropsko usmerjenih posameznikov do tistih, ki zagovarjajo bolj nacionalno-konservativna stališča. Njihova skupna točka je bila zahteva po spremembi oblasti in delovanja institucij, ne pa enoten pogled na vsa pomembna vprašanja srbske politike.

Najbolj občutljivo je Kosovo. Srbija njegove neodvisnosti ne priznava, odnosi s Prištino pa so hkrati eno ključnih vprašanj v pogajanjih z Evropsko unijo. Prihodnja vlada bo morala odločati o nadaljevanju dialoga, izvajanju dosedanjih sporazumov in morebitnih novih dogovorih. Pri tem se bo soočila tako s pričakovanji Bruslja kot z domačo javnostjo, za katero je Kosovo še vedno izjemno občutljivo nacionalno vprašanje.

Nič manj zahtevno ne bo vprašanje Rusije. Vučić je že v govoru ob priznanju poraza napovedal, da bo nova oblast do marca ali aprila uvedla sankcije proti Moskvi. Toda Študentska lista takšne odločitve ni potrdila. Prav tako ni predstavila enotne in podrobne politike do Rusije.

To ni samo vprašanje politične naklonjenosti Moskvi ali Bruslju. Srbija je energetsko povezana z Rusijo, Moskva podpira srbsko stališče glede Kosova, Evropska unija pa je največja trgovinska partnerica države. Odločitev o sankcijah bi zato imela diplomatske, gospodarske in notranjepolitične posledice.

Podobno velja za odnose s Kitajsko, ki je pomembna vlagateljica v srbsko industrijo in infrastrukturo. Nova oblast bo morala odločiti, ali bo nadaljevala dosedanji model sodelovanja, pregledala posamezne pogodbe ali poskušala spremeniti pogoje prihodnjih naložb.

Srdanović je po zmagi napovedal tudi izboljšanje odnosov s sosednjimi državami. Toda za zdaj ni pojasnil, kako bi se to odrazilo pri odprtih regionalnih vprašanjih, odnosih z Bosno in Hercegovino, Hrvaško ali Črno goro.

Prav pri teh odločitvah se bo pokazalo, koliko skupne politike dejansko premore lista, ki je bila sestavljena predvsem za spremembo notranjepolitičnih razmer.

Tudi pri gospodarstvu se bo soglasje o boju proti korupciji hitro srečalo s precej zahtevnejšimi odločitvami. Študentski program poudarja razvoj domačega gospodarstva, znanja, inovacij, kmetijstva in enakomernejši regionalni razvoj. Toda nova vlada bo podedovala obstoječi proračun, javni dolg, velike infrastrukturne projekte in pogodbe, sklenjene v času SNS.

Če bo želela zmanjšati odvisnost od velikih državnih naložb in privilegijev za posamezne vlagatelje, bo morala odločiti, katere projekte nadaljevati, katere pregledati in kako financirati drugačne razvojne prioritete.

Obenem so predstavniki študentske liste že napovedali nekatere dodatne javne izdatke, denimo brezplačne učbenike, manjše razrede in več strokovnih delavcev v šolah. Takšni ukrepi imajo finančne posledice, ki jih bo treba uskladiti z drugimi potrebami države.

Tudi med ekonomisti, ki podpirajo spremembo dosedanjega razvojnega modela, ni mogoče samodejno predpostaviti soglasja o vseh proračunskih in gospodarskih ukrepih. Drugače je zahtevati preglednejšo porabo javnega denarja kot odločiti, kateremu področju ga nameniti več in kateremu manj.

Prav proračun bo zato eden prvih resnih preizkusov politične enotnosti študentske liste. Pri njem bodo morali poslanci podpreti konkretne številke, ne zgolj skupnih načel.

Največja politična prednost študentskega gibanja je bila doslej sposobnost povezovanja ljudi, ki se niso nujno strinjali o vsem, vendar so imeli skupen cilj. Premagati Vučića in doseči spremembo oblasti.

Zdaj je ta cilj dosežen.

To še ne pomeni, da bo gibanje razpadlo. Pomeni pa, da bo moralo svojo enotnost graditi na nečem drugem kot na nasprotovanju dosedanji oblasti. Pred njim so odločitve, pri katerih ne bo mogoče zadovoljiti vseh političnih in družbenih skupin, ki so ga podpirale. To pa pomeni, da lahko nezadovoljstvo, iz katerega se je rodil preobrat, na koncu pogoltne gibanje, ki ga je ustvarilo. 

Volitve so prinesle tudi skoraj popoln izbris tradicionalne opozicije iz srbske skupščine. Koalicija Srbija proti nasilju je leta 2023 osvojila približno 900.000 glasov in 65 mandatov, vendar se je kmalu razdelila na več poslanskih skupin, ki niso zmogle oblikovati enotne politične alternative Vučiću. Študentsko gibanje je nato prevzelo velik del njenega volilnega prostora. Nekatere stranke, med njimi Demokratska stranka, so se odločile podpreti študente, druge so vztrajale pri samostojnem nastopu. Po projekcijah CeSID-a in Ipsosa sta tako proevropska koalicija Evropska Srbija kot nacionalno-konservativna Avtentična desnica ostali brez poslanskih mandatov.

Toda takšen rezultat odpira tudi neprijetno vprašanje za prihodnost srbske demokracije. Študentska lista je združila zelo različne politične poglede, vendar jih bo morala zdaj usklajevati znotraj ene same parlamentarne večine, medtem ko bo največja organizirana opozicijska sila ostala Vučićeva SNS s približno 103 poslanci. Če bi študentska lista razpadla ali izgubila večino, to ne bi pomenilo zgolj neuspeha nove vlade. Srbija bi se lahko znašla brez močne, uveljavljene politične alternative SNS, saj so tradicionalne opozicijske stranke izgubile velik del volilne podpore in parlamentarne zastopanosti. Njihova obnova bi zahtevala čas, politični prostor pa bi se lahko znova odprl Vučiću. To ni neizogiben razplet, je pa ena pomembnejših posledic dejstva, da je študentsko gibanje na volitvah premagalo ne le dosedanjo oblast, temveč politično prehitelo tudi večino tradicionalne opozicije.

Aleksandar Vučić je v nedeljo izgubil volitve, ne pa tudi politične prihodnosti. Pravzaprav je Srbija že doživela nekaj, kar je še pred desetletjem delovalo skoraj nepredstavljivo: vrnitev politikov, ki so bili povezani z režimom Slobodana Miloševića in poraženi ob demokratičnih spremembah leta 2000. Dvanajst let pozneje sta oblast prevzeli prav Srbska napredna stranka, ki sta jo ustanovila nekdanja radikalca Tomislav Nikolić in Vučić, ter Socialistična stranka Srbije, nekdanja Miloševićeva stranka. To je pomemben zgodovinski opomin, da izguba oblasti v Srbiji še ne pomeni nujno izginotja političnih idej, strankarskih organizacij in ljudi, ki so jo izvajali.

Tokratni poraz je sicer hud, vendar ne pomeni, da je Vučić izgubil celotno volilno bazo. Po njegovi oceni je za listo okoli SNS glasovalo približno 1,72 milijona ljudi. To je velika opozicijska skupina, ki ima za seboj dolgoletno strankarsko organizacijo, lokalne odbore in izkušnje z mobilizacijo volivcev.

Vučić je ob priznanju poraza poudaril, da je stranka enotna in da so številni njeni člani že vajeni opozicijskega delovanja. Priznal je možnost, da bodo po izgubi oblasti odšli nekateri poslovneži in posamezniki, ki so bili povezani s SNS, vendar zatrdil, da njena organizacijska struktura ostaja trdna.

Poljski Center za vzhodne študije (OSW) je pred volitvami opozoril, da je bila ena največjih prednosti SNS prav njena organizacijska mreža, ki je novinci nimajo. K temu je treba dodati še volivce, ki so v času Vučićeve oblasti doživeli gospodarsko izboljšanje. Po podatkih Svetovne banke, ki jih navaja OSW, se je srbski BDP na prebivalca po pariteti kupne moči od prihoda SNS na oblast povečal s približno 14.500 na 34.000 dolarjev. V tem obdobju so bile zgrajene tudi pomembne prometne povezave, med drugim avtocesta A1 in hitra železniška povezava med Beogradom in Subotico. Ti podatki sami po sebi ne povedo, koliko zaslug za rast pripada posamezni vladi, pojasnjujejo pa, zakaj del volivcev obdobje SNS povezuje z razvojem in večjo materialno varnostjo. 

Razlike med volivci niso samo vprašanje podpore ali nasprotovanja Vučiću. Srbsko družbo še vedno zaznamujejo nerešena vprašanja iz preteklosti, od vojn devetdesetih let in bombardiranja Nata do Kosova ter odnosov z Rusijo in Zahodom. 

Vučić je takšna nasprotja dolga leta uspešno vključeval v svojo politično ponudbo. Predstavljal se je kot zagotovilo stabilnosti v državi, ki je doživela vojne, sankcije, gospodarske krize in politične pretrese.

Za Vučića bo pomembno, ali bo sposoben ohraniti stranko, ki je bila dolga leta tesno povezana z izvršno oblastjo, zdaj pa bo morala delovati brez nadzora nad vlado. Hkrati bo moral pojasniti, zakaj je toliko volivcev podprlo študentsko gibanje. Njegova razlaga, da so za poraz odgovorne tuje sile, lahko utrjuje podporo med njegovimi privrženci, ne odgovarja pa na vprašanja o razlogih za širše nezadovoljstvo.

Vučić je izgubil volitve, vendar njegova politična baza ni izginila. Srbija je leta 2000 že doživela velik politični preobrat, dvanajst let pozneje pa vrnitev politikov, ki so izšli iz poraženega tabora. Današnja zmaga študentov zato še ne pove, kakšno bo politično razmerje moči čez nekaj let. Veliko bo odvisno od tega, ali bo nova oblast uspela ohraniti enotnost in uresničiti pričakovanja volivcev, SNS pa svojo organizacijo in podporo tudi brez oblasti.

Poraz Aleksandra Vučića odmeva precej dlje od Srbije. Po aprilskem padcu Viktorja Orbana na Madžarskem je Vladimir Putin v nekaj mesecih izgubil še enega dolgoletnega evropskega političnega partnerja. Vučić je bil eden redkih voditeljev na celini, ki je tudi po ruski invaziji na Ukrajino ohranjal tesne odnose z Moskvo, se ni pridružil evropskim sankcijam in je maja 2025 skupaj s slovaškim premierjem Robertom Ficom obiskal vojaško parado v ruski prestolnici. Za Kremelj je njegov poraz zato pomemben politični udarec. Toda sklepati, da je Srbija s tem že obrnila hrbet Rusiji, bi bilo napačno. Študentsko gibanje je zmagalo z obljubami o boju proti korupciji in obnovi institucij, ne z zahtevo po prekinitvi odnosov z Moskvo. 

Vučić je svojo zunanjepolitično strategijo gradil na sodelovanju z več velikimi silami hkrati. Srbija je kandidatka za članstvo v Evropski uniji, ki je njena največja trgovinska partnerica, hkrati pa je ohranjala tesne energetske in diplomatske odnose z Rusijo ter privabljala kitajske naložbe v infrastrukturo in industrijo. Takšna politika mu je omogočala, da je različnim partnerjem ponujal sodelovanje, ne da bi se povsem opredelil za enega od njih. Moskva je v Beogradu ohranjala pomemben politični vpliv, Kitajska gospodarsko prisotnost, Evropska unija pa je ostajala ključni trg in vir investicij. Vučić je pri tem dolgo nastopal kot nepogrešljiv sogovornik tudi za zahodne države, ki so zaradi regionalne stabilnosti in vprašanja Kosova z njim sodelovale kljub vse pogostejšim kritikam stanja demokracije v Srbiji. Financial Times po volitvah opozarja prav na to protislovje: zahodne vlade so Vučića kritizirale zaradi načina vladanja, hkrati pa ga obravnavale kot pomembnega partnerja pri reševanju regionalnih vprašanj. 

Za Putina izguba Vučića pomeni predvsem izgubo vplivnega sogovornika, ne pa nujno izgube Srbije. Ruski vpliv namreč ne temelji samo na odnosu med predsednikoma. Moskva podpira srbsko nepriznavanje neodvisnosti Kosova, kar je za velik del srbske javnosti pomembno zunanjepolitično vprašanje. Rusija ostaja tudi pomembna energetska partnerica. Poleg tega v Srbiji obstaja družbena in politična podpora ohranjanju odnosov z Moskvo, ki presega volilno bazo SNS. Po podatkih, ki jih navaja poljski Center za vzhodne študije (OSW), je leta 2023 uvedbi sankcij proti Rusiji nasprotovalo 64 odstotkov vprašanih. Študentska lista je zato v svojem programu napovedala ohranitev tradicionalnega partnerstva z Rusijo in nasprotovanje sankcijam proti Moskvi. Vučićeva povolilna napoved, da bo nova oblast sankcije uvedla že do marca ali aprila, tako ni skladna z njenimi doslej predstavljenimi stališči. 

Toda tudi odnos študentskega gibanja do Evrope ni tako preprost, kot bi lahko sklepali iz navdušenih čestitk iz Bruslja. Predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen, predsednik Evropskega sveta Antonio Costa in evropska komisarka za širitev Marta Kos so zmagovalcem ponudili podporo pri reformah pravne države, boju proti korupciji, svobodi medijev in krepitvi demokratičnih institucij. Prav na teh področjih ima nova oblast možnost izboljšati odnose z Evropsko unijo, ki so bili v zadnjih letih obremenjeni zaradi očitkov o političnem vplivu na institucije in nazadovanja demokratičnih standardov. Toda pristopni proces ostaja povezan tudi z vprašanjem Kosova in usklajevanjem srbske zunanje politike z evropsko. 

Skratka, pod črto ... Za zdaj je jasno predvsem to, da je Srbijo zajel izjemen val zanosa in upanja. Toda navdušenje še ni politični program, volilna večina še ni zagotovilo enotnosti, zmaga nad Vučićem pa še ne pomeni, da so odpravljene težave, zaradi katerih so ljudje skoraj dve leti protestirali. V nedeljo so študenti dokazali, da je sprememba oblasti mogoča. Ali bo iz nje nastala tudi drugačna Srbija, pa bo treba šele dokazati.