Predsednik Donald Trump je ta teden dejal, da razlastitev premoženja ameriških naftnih družb upravičuje "popolno blokado" tankerjev z nafto, ki prihajajo in zapuščajo Venezuelo, kljub ameriškim sankcijam. Venezuelo je obtožil kraje "nafte, zemlje in drugih sredstev".
"Tega ne bodo ponovili," je Trump povedal novinarjem. "Tam smo imeli veliko nafte. Kot veste, so naša podjetja vrgli ven in mi jo želimo nazaj."
Kljub temu pa ameriška podjetja v Venezueli, kjer se nahajajo največje uradno zavedene zaloge surove nafte na svetu, nikoli niso imela v lasti nafte ali zemlje, ameriških podjetij pa niso izgnali iz države, piše Washington Post.
Zgodovina izkoriščanja in nacionalizacije
"Trumpova trditev, da je Venezuela ukradla nafto in zemljo ZDA, je neutemeljena," je za časnik dejal Francisco Rodríguez, venezuelski ekonomist na Univerzi v Denverju. Nacionalizacija je bila vrhunec desetletnih prizadevanj tako desničarskih kot levičarskih oblasti, da bi pod vladni nadzor spravile industrijo, ki jo je nekdanji voditelj Juan Vicente Gomez, ki je Venezueli vladal med letoma 1908 in 1935, praktično podaril trem velikim tujim korporacijam. Država je pod njim postala druga največja proizvajalka nafte na svetu in največja izvoznica; nafta je predstavljala več kot 90 odstotkov celotnega izvoza države, večina dobičkov pa je šla v žep korporacijam.
Gomezovi nasledniki so poskušali prevzeti večji nadzor nad gospodarstvom države. Pod predsednikom Isaiasom Medino Angarito so oblasti leta 1943 odobrile zakon, ki je od tujih naftnih družb zahteval, da polovico svojega dobička prepustijo vladi. Pakt iz leta 1958, ki so ga podpisali Demokratična akcija, Demokratična republikanska unija in Neodvisni odbor za politično-volilno organizacijo, je glavnim političnim strankam v državi zagotovil dostop do dobička od nafte.
Predsednik Carlos Andres Perez, demokratični socialist, je nato po dolgi javni razpravi zakon o nacionalizaciji podpisal avgusta 1975. Januarja 1976 je venezuelsko državno naftno podjetje Petróleos de Venezuela S.A. prevzelo proizvodnjo, rafiniranje in izvoz nafte.
Država je v času boja za nacionalno suverenost sledila Mehiki, Braziliji in Savdski Arabiji pri prevzemanju nadzora nad energetskimi viri, ki so jih do takrat pretežno ali večinoma nadzirale ameriške korporacije.
Ameriške naftne družbe, vključno z Exxonom in Mobilom, ki sta se združila leta 1999, ter Gulf Oilom, ki je leta 1984 postal Chevron, so bile pri tem najbolj prizadete, prav tako nizozemski velikan Shell. Družbe, ki so predstavljale več kot 70 odstotkov proizvodnje surove nafte v Venezueli, so izgubile približno pet milijard dolarjev premoženja, ob tem pa prejele za okoli pol milijarde odškodnine, navaja Washington Post.
Chávez in redistribucija bogastva
Januarja 2007 je Hugo Chávez pozval k nacionalizaciji industrije zemeljskega plina kot del svojega načrta za prerazporeditev naftnega bogastva in "preoblikovanje od revščine prizadete države v socialistično državo".
Ko je PDVSA prevzela nadzor nad naftnimi operacijami v venezuelskem pasu Orinoka, se ExxonMobil in ConocoPhillips nista mogla dogovoriti o novih pogodbenih pogojih in sta prek arbitraže zahtevala do 40 milijard dolarjev odškodnine. Več naftnih podjetij, vključno s Chevronom in španskim Repsolom, pa je ostalo v Venezueli pod novimi pogodbenimi pogoji. Chevron je medtem edino ameriško podjetje, ki tam še vedno posluje.
Leta 2012 je Mednarodna trgovinska zbornica družbi ExxonMobil prisodila 908 milijonov dolarjev odškodnine, kar je manj od milijarde dolarjev, ki jo je ponudila Venezuela, navaja WP. Sodišče je leta 2018 družbi ConocoPhillips prisodilo dve milijardi dolarjev odškodnine. Mednarodni center za reševanje investicijskih sporov pri Svetovni banki je družbi ExxonMobil prisodil 1,6 milijarde dolarjev, družbi ConocoPhillips pa 8,7 milijarde dolarjev odškodnine.
Toda južnoameriška država še ni plačala vseh zneskov. Pri tem se njeno gospodarstvo že dolga leta bori s hiperinflacijo, korupcijo ter tudi ameriškimi sankcijami. Vse skupaj je privedlo do velikega padca življenjskega standarda, vala izseljevanja iz države ter globoke notranjepolitične in družbene krize. Po Chávezovi smrti in Madurovem prevzemu oblasti je izvoz nafte padel s tri do štiri milijone sodčkov na dan na največ 900.000 sodčkov. Največji uvoznik venezuelske nafte je Kitajska.
Trumpova administracija je Madura obtožila, da denar od nafte uporablja za financiranje trgovine z drogami in drugih kaznivih dejanj. Maduro pa je odgovoril, da ZDA hujskajo k vojni. "Ameriški znoj, iznajdljivost in trud so ustvarili naftno industrijo v Venezueli," je v objavi na X zapisal Stephen Miller, Trumpov namestnik vodje kabineta in svetovalec za domovinsko varnost. "Njihova tiranska razlastitev je bila največja zabeležena kraja ameriškega bogastva in premoženja."
Ekonomist z denverske univerze za WP pravi, da stališče ameriške administracije nima nikakršne logike. "To je nekako čuden argument," je dejal. "Dolžan si mi nekaj denarja. Oba sva šla na sodišče. Sodišče je reklo: 'Plačaj mi to.' Začneš mi plačevati, nato ti jaz na silo, z uvedbo sankcij onemogočim nadaljnje plačevanje, nato pa te obtožim, da si mi nekaj ukradel."
