Čigava je ta zemlja? Kdo ima pravico do Zahodnega brega?

Zakaj Izraelci Zahodnemu bregu pravijo Judeja in Samarija? Zakaj Palestinci govorijo o okupaciji zemlje, ki jo imajo za svojo domovino? Kdo je tam živel prej, kdo je koga pregnal, zakaj je palestinsko arabsko vodstvo leta 1947 zavrnilo načrt ZN, ki je predvideval tudi arabsko državo - in zakaj Izrael danes trdi, da mu umik ne more zagotoviti varnosti? Izraelsko-palestinskega konflikta ni mogoče razumeti od 7. oktobra 2023, niti od vojne leta 1967 ali ustanovitve Izraela leta 1948. Njegove korenine segajo precej globlje.

Izraelsko-palestinski konflikt je sodoben konflikt, toda zgodovina, religija in kolektivni spomin, iz katerih črpa svojo moč, niso sodobni. 

Območje današnjega Izraela in palestinskih ozemelj je bilo tisočletja križišče imperijev. Na njem so živeli Kanaanci, oblikovala so se izraelska in judovska kraljestva, sledili so Asirci, Babilonci, Perzijci, Grki, Rimljani in Bizantinci. V 7. stoletju so območje osvojile arabsko-muslimanske sile, pozneje so mu vladali različni muslimanski imperiji, križarji, Mameluki in nazadnje več kot štiri stoletja Osmansko cesarstvo.

Judovske zgodovine na tem območju zato ni mogoče začeti s prihodom evropskih sionistov v 19. stoletju. Judovska povezava z deželo je bistveno starejša. 

Toda iz tega prav tako ne sledi, da je bila dežela dva tisoč let prazna. Do moderne dobe je bila Palestina pretežno arabsko govoreča dežela z muslimansko večino, krščanskimi skupnostmi in manjšo, zgodovinsko prisotno judovsko populacijo.

Tako že na začetku trčita dve zgodovinski resničnosti. Judovska pripoved poudarja, da Judje niso tujci brez povezave s prostorom, palestinska pa, da je ob začetku modernega sionističnega projekta tam že živelo večinsko arabsko prebivalstvo.

Moderni politični sionizem je nastal v Evropi 19. stoletja, v času vzpona nacionalnih gibanj in vztrajnega antisemitizma. Pogromi v Ruskem imperiju in afera Dreyfus v Franciji so utrjevali idejo, da Judje potrebujejo politično domovino, v kateri njihova varnost ne bo odvisna od drugih držav.

Najbolj znan obraz političnega sionizma je postal Theodor Herzl. Leta 1896 je objavil Der Judenstaat, leto pozneje pa sklical prvi sionistični kongres. Judovsko hrepenenje po Sionu je bilo mnogo starejše, Herzlova novost je bila, da je zgodovinsko in versko vez spremenil v moderen nacionalni politični projekt.

Palestina pa ni bila prazna. Zgodnji sionistični priseljenci so zemljo večinoma pridobivali z nakupi, vendar je pravno veljavna prodaja lahko pomenila izgubo zemlje ali dela za arabske najemnike in kmete. Od tod izhaja tudi spor, ali je bil sionizem narodno gibanje razseljenega ljudstva, naseljensko-kolonialni projekt ali pojav z elementi obojega.

Tudi palestinska nacionalna identiteta se je oblikovala postopoma. Prebivalec Jeruzalema, Jafe ali Nablusa v 19. stoletju se je lahko hkrati identificiral kot musliman ali kristjan, Arabec, prebivalec svojega kraja, osmanski podanik in pripadnik širše Sirije.

Posebna palestinska identiteta je dokumentirana že pred nastankom Izraela. Izraz Palestinci za tamkajšnje Arabce najdemo ob koncu 19. stoletja, časopis Falastin pa je svoje arabske bralce tako nagovarjal že pred prvo svetovno vojno. Sionistično priseljevanje je politično kristalizacijo palestinske identitete močno pospešilo.

Tako judovski kot palestinski nacionalizem sta tako moderna nacionalna projekta z bistveno starejšimi zgodovinskimi koreninami.

Pomembno vlogo v zgodbi igra Velika Britanija. Palestina je bila namreč do prve svetovne vojne del Osmanskega cesarstva, s katerim je bila Britanija v vojni. London je želel Osmane oslabiti, hkrati pa si zagotoviti vpliv na strateško izjemno pomembnem Bližnjem vzhodu, tudi zaradi bližine Sueškega prekopa in poti proti Indiji. Britanci so zato iskali zaveznike in že med vojno načrtovali, kako bo območje videti po pričakovanem osmanskem porazu.

Pri tem so istočasno zasledovali več ne povsem združljivih ciljev. V korespondenci Hussein–McMahon so v zameno za arabski upor proti Osmanom razpravljali o prihodnji arabski neodvisnosti, pri čemer je še danes predmet zgodovinskega spora, ali je bila v obljubljeno območje vključena tudi Palestina. S Francijo so se medtem s tajnim sporazumom Sykes–Picot dogovarjali o razdelitvi povojnih interesnih sfer na Bližnjem vzhodu. Leta 1917 pa je sledila še Balfourjeva deklaracija, s katero je britanska vlada izrazila podporo ustanovitvi "nacionalnega doma za judovsko ljudstvo" v Palestini.

Deklaracija je hkrati zahtevala, da se s tem ne prizadenejo državljanske in verske pravice tamkajšnjih nejudovskih skupnosti. Izbira besed je bila pomenljiva. Judje so bili imenovani kot ljudstvo z nacionalnim domom, arabska večina prebivalstva Palestine pa kot "obstoječe nejudovske skupnosti". 

Britanci torej niso prišli na Bližnji vzhod reševat judovsko-palestinskega vprašanja. Prišli so zaradi vojne in imperija, nato pa so z različnimi obljubami različnim stranem pomagali ustvariti politični problem, ki so ga po vojni dobili v upravljanje.

Po porazu Osmanskega cesarstva je Palestina prešla pod britansko upravo. Judovska skupnost - Yishuv - je postopoma gradila politične institucije, gospodarstvo, šole, zdravstveni sistem in obrambne organizacije. Palestinska arabska politika je bila institucionalno šibkejša in notranje razdeljena.

Judovsko priseljevanje se je povečevalo. Za sioniste je bilo bistvo nacionalnega projekta, za Palestince pa možnost, da bodo iz večinskega prebivalstva nekoč postali manjšina.

Leta 1929 so spori glede svetih krajev in politična mobilizacija prerasli v medkomunalno nasilje. Posebej globoko sled je pustil Hebron, kjer je bilo ubitih 67 Judov in je bila judovska skupnost po nasilju evakuirana.

Leta 1936 je izbruhnil veliki arabski upor proti britanski oblasti, judovskemu priseljevanju in prodaji zemlje. Britanci so ga zatrli, številni palestinski voditelji pa so bili ubiti, zaprti ali izgnani. To bo ob odločilnem spopadu leta 1947 še kako pomembno: judovska skupnost bo v konflikt vstopila z organiziranimi institucijami in vojaško strukturo, palestinska pa bistveno bolj razdrobljena.

Leta 1939 so Britanci močno omejili judovsko priseljevanje. Nato pa je nacistična Nemčija s sodelavci umorila približno šest milijonov evropskih Judov.

Za sionizem je holokavst pomenil najstrašnejšo možno potrditev njegove osnovne teze, da Judje brez lastne države nimajo zagotovila, da jih bo kdo zaščitil ali sprejel, ko bodo ogroženi.

Za palestinske Arabce pa je obstajal temeljni problem- holokavsta niso povzročili oni. Evropski antisemitizem in nacizem sta bila predvsem evropska katastrofa, politična posledica pa naj bi bila judovska država na ozemlju, kjer so Palestinci še vedno predstavljali večino.

Tako sta bili hkrati postavljeni dve zahtevi, ki ju je bilo izjemno težko uskladiti. Judje so zahtevali kraj, kjer bodo sami gospodarji svoje varnosti, Palestinci pa so spraševali, zakaj morajo zaradi evropskega zločina izgubiti politični nadzor nad svojo domovino.

29. novembra 1947 je Generalna skupščina ZN sprejela resolucijo 181. Palestina naj bi bila razdeljena na judovsko in arabsko državo, Jeruzalem pa bi dobil poseben mednarodni status.

Načrt je judovski državi namenil približno 56 odstotkov ozemlja, arabski približno 43 odstotkov. Judje so predstavljali približno tretjino prebivalstva. Za judovsko vodstvo je načrt pomenil zgodovinski preboj. Za Palestince je bilo vprašanje obrnjeno, v smislu, zakaj naj bi večinsko prebivalstvo pristalo, da več kot polovico ozemlja dobi nacionalni projekt skupnosti, katere velik del se je priselil v zadnjih desetletjih?

Judovsko vodstvo je načrt sprejelo. Palestinsko arabsko vodstvo in arabske države so ga zavrnili. Skoraj takoj se je začela vojna.

Vojna je imela dve fazi. Najprej je po glasovanju ZN izbruhnila državljanska vojna med judovskimi in palestinskimi arabskimi silami. Po razglasitvi Izraela 14. maja 1948 so naslednji dan v konflikt vstopile redne vojske Egipta, Jordanije, Sirije in Iraka ter druge arabske sile.

Množični palestinski eksodus se je začel že pred vstopom arabskih vojsk. Marca 1948 je Haganah dokončala Plan Dalet. Njegov namen ostaja predmet zgodovinopisnega spora: nekateri ga razumejo kot načrt sistematičnega odstranjevanja palestinskega prebivalstva, drugi kot vojaški načrt za zavarovanje ozemlja in prometnih povezav pred pričakovano invazijo. Nesporno pa je, da so se med vojno neposredni izgoni dogajali.

Do konca vojne je svoje domove zapustilo oziroma bilo pregnanih približno 700.000 do 750.000 palestinskih Arabcev. Za Palestince je to Nakba. Razlogi niso bili povsod enaki: dokumentirani so neposredni izgoni, beg pred boji in iz strahu, razpad lokalnih struktur ter ponekod evakuacijska navodila arabskih oblasti. Palestinci so leta 1948 tako bežali kot bili pregnani.

Ko se je vojna končala, je Izrael nadzoroval približno 78 odstotkov nekdanje mandatne Palestine. Gaza je prišla pod Egipt, Zahodni breg in Vzhodni Jeruzalem pod Jordanijo. Palestinska država, predvidena leta 1947, ni nastala.

Nakba pa ni bila edino množično preseljevanje, ki je v desetletjih po nastanku Izraela temeljito spremenilo demografsko sliko Bližnjega vzhoda. Danes se Jude v tem delu sveta pogosto predstavlja predvsem kot potomce evropskih Judov, vendar je takšna predstava napačna. Velike judovske skupnosti so stoletja, nekatere pa več kot dva tisoč let, živele tudi v Iraku, Jemnu, Egiptu, Siriji, Libanonu, Libiji, Maroku, Tuniziji in drugih državah Bližnjega vzhoda in severne Afrike. Pred nastankom Izraela je v arabskem svetu živelo približno 758.000 do 866.000 Judov. Toda v naslednjih desetletjih je velika večina teh skupnosti izginila.

Judje so sicer pod različnimi muslimanskimi oblastmi doživljali zelo različna obdobja. Kot pripadniki zaščitenih nemuslimanskih skupnosti oziroma dhimmi so lahko ohranjali vero in skupnostne institucije, vendar praviloma niso uživali enakega pravnega in družbenega položaja kot muslimani. Obstajala so obdobja velikega gospodarskega in kulturnega razcveta ter relativno mirnega sobivanja, pa tudi diskriminacija, posebni davki, omejitve, prisilna spreobrnjenja in nasilje. Zato je predstava, da je judovsko-muslimansko sobivanje pred nastankom sionizma potekalo brez večjih konfliktov, prav tako poenostavljena kot trditev, da so bili Judje v muslimanskem svetu ves čas sistematično preganjani.

Že pred ustanovitvijo Izraela so se razmere ponekod močno poslabšale. Eden najbolj razvpitih primerov je Farhud v Bagdadu leta 1941, ko je bilo v protijudovskem nasilju ubitih okoli 180 Judov, več sto jih je bilo ranjenih, judovski domovi in podjetja pa izropani. V Libiji so se pogromi zgodili v letih 1945 in 1948, protijudovsko nasilje pa je spremljalo tudi stopnjevanje konflikta v Palestini.

Po ustanovitvi Izraela in arabsko-izraelski vojni leta 1948 se je položaj v številnih arabskih državah še zaostril. Judovske skupnosti so bile vse pogosteje obravnavane skozi konflikt z Izraelom, čeprav njihovi pripadniki niso bili izraelski državljani in so številne družine v teh državah živele več generacij ali stoletij. Ponekod so sledili aretacije, odvzem državljanstva ali premoženja, omejitve zaposlovanja in gibanja ter neposredni izgoni, drugod je kombinacija sovražnega okolja, strahu, gospodarskih pritiskov in privlačnosti novoustanovljene judovske države povzročila množičen odhod.

Razlike med državami so bile velike. V Iraku, kjer je živela ena najstarejših judovskih skupnosti na svetu, je v letih 1950 in 1951 državo zapustila velika večina Judov, potem ko jim je oblast omogočila odpoved državljanstvu, pozneje pa zamrznila premoženje tistih, ki so odšli. V Jemnu je Izrael v letih 1949 in 1950 z letalsko operacijo prepeljal večino tamkajšnje judovske skupnosti. V Egiptu so se razmere posebej zaostrile po sueški krizi leta 1956, ko so bili številni Judje izgnani ali prisiljeni oditi, njihovo premoženje pa zaseženo. V državah Magreba, zlasti Maroku, je bila zgodba drugačna, veliko Judov je odšlo zaradi kombinacije sionizma, negotovosti po dekolonizaciji, lokalnega antisemitizma in boljših možnosti v Izraelu ali Evropi, ne zaradi enotne državne politike izgona.

Rezultat pa je bil dramatičen: večstoletne in ponekod večtisočletne judovske skupnosti so v nekaj desetletjih skoraj izginile iz velikega dela arabskega sveta, velik delež njihovih pripadnikov pa se je naselil v Izraelu.

Tega eksodusa ne moremo preprosto enačiti s palestinsko Nakbo. Obe zgodbi pa sta bistveni za razumevanje današnjega konflikta.

Ko se je prva arabsko-izraelska vojna leta 1949 končala s sporazumi o premirju, zemljevid ni bil podoben tistemu, ki so ga dve leti prej predlagali Združeni narodi. Izrael je nadzoroval približno 78 odstotkov nekdanje  Palestine, vendar preostalo ozemlje ni postalo palestinska država. Gazo je nadzoroval Egipt, Vzhodni Jeruzalem in območje zahodno od reke Jordan pa Jordanija.

Meje med Izraelom in njegovimi sosedami so določile črte premirja iz leta 1949. Na zemljevidih so jih označili z zeleno barvo, zato se je zanje uveljavil izraz zelena črta. Pomembno pa je, da to niso bile zamišljene dokončne državne meje. Sporazum med Izraelom in Jordanijo je izrecno določal, da demarkacijska črta premirja ne prejudicira prihodnjih ozemeljskih ureditev ali meja. Kljub temu je prav zelena črta pozneje postala glavno izhodišče za večino predlogov rešitve dveh držav.

Ozemlje, ki ga danes poznamo kot Zahodni breg, pred letom 1948 ni obstajalo kot samostojna politična enota s takšnim imenom. Šlo je za del britanskega mandata Palestine, pred tem pa za območja Osmanskega cesarstva.

Po vojni ga je torej nadzorovala Jordanija, kraljestvo, katerega glavnina je ležala vzhodno od reke Jordan. Ko je pridobila ozemlje na drugi strani reke, se je zanj začelo uporabljati praktično geografsko poimenovanje  Zahodni breg, v nasprotju z vzhodnim bregom Jordana.

Sicer pa v tem obdobju pridemo do vprašanja, ki ga izraelska stran pogosto postavlja še danes - če Palestinci zahtevajo državo na Zahodnem bregu in v Gazi, zakaj ta ni nastala med letoma 1948 in 1967, ko teh ozemelj ni nadzoroval Izrael?

Vprašanje je legitimno, odgovor zapleten. Najprej, Palestinci pa niso imeli svoje vojske ali oblasti, s katero bi lahko določali povojno ureditev. Predvsem pa tudi arabske države niso imele enotnega načrta za neodvisno Palestino.

Jordanski kralj Abdulah I. je želel Zahodni breg vključiti v svoje kraljestvo, kar je leta 1950 tudi storil. Palestinskim prebivalcem Zahodnega brega je Jordanija podelila državljanstvo, poslanci z obeh bregov Jordana pa so sodelovali v jordanskem parlamentu. Palestinska politična identiteta s tem ni izginila, vendar samostojna palestinska oblast na Zahodnem bregu ni bila jordanski cilj.

To je povzročalo napetosti tudi z drugimi arabskimi državami in palestinskimi nacionalisti, ki niso sprejemali Abdulahovega načrta, da bi arabski del Palestine postal del njegove države.

Egipt je ravnal drugače. Gaze ni priključil Egiptu in njenim palestinskim prebivalcem praviloma ni podelil egiptovskega državljanstva. Območje je tako ali drugače ostalo pod egiptovsko vojaško oziroma administrativno upravo.

Tako sta bila do šestdesetih let dva glavna preostala dela nekdanje mandatne Palestine pod dvema različnima arabskima režimoma. Tudi Jeruzalem je vojna leta 1948 razdelila. Zahodni Jeruzalem je nadzoroval Izrael, Vzhodni Jeruzalem s Starim mestom pa Jordanija. Med njima so stale ovire, bodeča žica in vojaške postojanke.

Za Jude je bilo posebej pomembno, da so se njihovi najsvetejši kraji znašli na jordanski strani. Judom v obdobju jordanske oblasti ni bil omogočen dostop do Zahodnega zidu, judovska četrt Starega mesta pa je bila po bojih leta 1948 močno poškodovana oziroma deloma porušena. Uničene ali poškodovane so bile tudi številne sinagoge.

To je eden od razlogov, zakaj ima zavzetje Vzhodnega Jeruzalema leta 1967 v izraelskem kolektivnem spominu tako velik pomen. Za Palestince je leto 1967 začetek izraelske okupacije Vzhodnega Jeruzalema, za Jude pa je pomenilo tudi ponovno pridobitev dostopa do krajev, od katerih so bili po letu 1948 odrezani.

Palestinska nacionalna ideja medtem ni izginila. Prav nasprotno. Izkušnja Nakbe, begunska taborišča in življenje Palestincev pod različnimi državami so postopoma še krepili občutek skupne palestinske usode. V petdesetih in šestdesetih letih se je pojavila nova generacija palestinskih nacionalistov, ki ni več želela, da o palestinskem vprašanju odločajo Kairo, Aman, Damask ali druge arabske prestolnice. Med njimi je bil tudi Jaser Arafat, eden od ustanoviteljev Fataha.

Leta 1964 je bila ob podpori Arabske lige ustanovljena Palestinska osvobodilna organizacija (PLO), ki jo je Fatah kasneje prevzel in spremenil v veliko bolj samostojen palestinski nacionalni projekt.

To je pomemben zgodovinski preobrat, če so po letu 1948 so o palestinskem ozemlju v veliki meri odločale arabske države, se je v šestdesetih letih vse močneje uveljavlja ideja, da morajo Palestinci sami postati politični subjekt svojega konflikta.

Če bi zemljevid pogledali 4. junija 1967, dan pred začetkom šestdnevne vojne, na njem ne bi videli Izraela in Palestine. Videli bi Izrael, Zahodni breg z Vzhodnim Jeruzalemom pod Jordanijo ter Gazo pod egiptovsko upravo. Palestinci torej niso imeli svoje države, vendar Zahodnega brega in Gaze tudi ni nadzoroval Izrael.

Šest dni pozneje je bilo vse drugače.

Napetosti med Izraelom in arabskimi državami so se spomladi 1967 hitro stopnjevale. Egiptovski predsednik Gamal Abdel Naser je na Sinajski polotok premaknil vojaške sile, zahteval umik mirovnih sil Združenih narodov in zaprl Tiransko ožino za izraelsko plovbo. Izrael je zaprtje te pomorske poti že pred tem označeval za dejanje, ki bi lahko pomenilo razlog za vojno. V regiji je sledila mobilizacija, Egipt pa je sklenil oziroma okrepil obrambne sporazume z drugimi arabskimi državami.

5. junija je prvi napadel Izrael. V presenetljivem zračnem napadu je uničil velik del egiptovskega letalstva še na tleh in si zelo hitro zagotovil odločilno vojaško prednost.

Izrael je napad utemeljeval kot preventivno dejanje ob grožnji vojne. Vendar vprašanje, ali je bil arabski napad na Izrael takrat res neposredno neizogiben, ni tako preprosto. Tudi ameriške obveščevalne službe tik pred vojno niso ocenjevale, da Egipt pripravlja takojšen napad. 

Rezultat je bil osupljiv. V samo šestih dneh je Izrael Egiptu odvzel Sinajski polotok in Gazo, Siriji Golansko planoto, Jordaniji pa Zahodni breg in Vzhodni Jeruzalem.

In prav zadnje je za palestinsko vprašanje odločilno. Do junija 1967 je Zahodnemu bregu vladala Jordanija, Gazi pa Egipt. Po vojni sta obe območji prišli pod izraelski vojaški nadzor. Palestinci so se tako znašli pod oblastjo države, s katero je njihov nacionalni projekt že desetletja tekmoval za isto ozemlje.

S tem se je narava palestinskega vprašanja temeljito spremenila. Do leta 1967 je bilo eno od vprašanj, ali bosta Jordanija in Egipt Palestincem sploh prepustila ozemlje za samostojno državo. Po letu 1967 je postalo osrednje vprašanje, ali se bo Izrael z Zahodnega brega in Gaze umaknil,  koliko ozemlja bo vrnil, komu ga bo predal in kako bo ob tem zagotovil svojo varnost.

Za Palestince je leto 1967 začetek izraelske vojaške okupacije Zahodnega brega in Vzhodnega Jeruzalema.

Za številne Izraelce pa je pomenilo vrnitev do krajev, ki jih dojemajo kot samo zibelko judovske zgodovine.

In prav tu nastane problem, ki ga imamo še danes. Izrael po vojni ni samo vojaško nadzoroval Zahodnega brega. Kmalu je na njem začel ustanavljati tudi izraelske civilne naselbine.

Tako je ozemlje, ki naj bi bilo po vojni predmet pogajanj, postopoma postajalo tudi prostor stalne izraelske civilne prisotnosti. In s tem se začne zgodba naselbin, ki danes odločilno vplivajo na vprašanje, ali je Zahodni breg sploh še mogoče razdeliti na dve državi in kako.

Prve izraelske naselbine po letu 1967 niso nastale pod Netanjahujem ali današnjo versko desnico, ampak pod laburističnimi vladami. Sprva je bil pomemben motiv varnost. Izrael je bil pred letom 1967 v osrednjem delu zelo ozek, hribovje Zahodnega brega pa leži nad gosto poseljeno obalno ravnino.

Po letu 1973 pa je versko-nacionalistično gibanje Gush Emunim naseljevanje začelo razumeti kot uresničevanje zgodovinske in verske pravice. Ko je leta 1977 oblast prevzel Likud, je naseljenski projekt dobil močno politično podporo. Sčasoma so se prepletli trije motivi - varnost, zgodovinsko-verska navezanost in teritorialna politika.

Če obstajata kraja, na katerih je mogoče razumeti, zakaj izraelsko-palestinskega konflikta ni mogoče rešiti samo tako, da na zemljevidu potegnemo novo mejo, sta to Jeruzalem in Hebron. Za obe strani namreč nista samo ozemlje. Sta dokaz njune zgodovinske pripadnosti deželi.

Jeruzalem je središče judovske zgodovine in vere. Kralj David je po svetopisemskem izročilu tam vzpostavil prestolnico starodavnega izraelskega kraljestva, na Tempeljskem griču pa sta stala prvi in drugi judovski tempelj. Po rimskem uničenju drugega templja leta 70 je Jeruzalem ostal osrednja točka judovskega verskega spomina tudi skozi stoletja diaspore. Zahodni zid je danes najsvetejši kraj, kjer lahko Judje redno molijo.

Toda isti hrib je za muslimane Haram al-Šarif oziroma Plemenito svetišče. Na njem stojita Kupola na skali in mošeja Al Aksa, območje pa je po Meki in Medini eden najsvetejših krajev islama. Za Palestince ima zato Jeruzalem hkrati verski in nacionalni pomen, Vzhodni Jeruzalem želijo za prestolnico prihodnje palestinske države.

Prav zato je vprašanje nekaj sto kvadratnih metrov v starem Jeruzalemu sposobno zanetiti konflikt daleč zunaj mesta. Za del judovskih verskih in nacionalističnih gibanj je Tempeljski grič najsvetejši kraj judovstva in simbol judovske suverenosti. Za Palestince in širši muslimanski svet pa je vsak poskus spreminjanja njegovega statusa lahko razumljen kot poseg v Al Akso in izraelsko prisvajanje muslimanskega svetega prostora.

Nazorno se dve zgodovinski pripovedi srečata tudi v Hebronu, enem najstarejših mest na Zahodnem bregu.

V središču mesta stoji Grobnica patriarhov oziroma za muslimane Ibrahimova mošeja. Po judovskem, krščanskem in muslimanskem izročilu so tam pokopani Abraham oziroma Ibrahim in drugi svetopisemski očaki in matere. Hebron je zato eden najsvetejših krajev judovstva, hkrati pa pomemben sveti kraj islama.

Judovska povezava s Hebronom ni nastala z izraelsko okupacijo leta 1967. Judovska skupnost je v mestu obstajala stoletja. Leta 1929 pa so med arabskimi nemiri prebivalci napadli judovsko skupnost in ubili 67 Judov. Nekatere Jude so pred napadalci rešili njihovi arabski sosedje, preživelo skupnost pa so britanske oblasti evakuirale. Poskus njene ponovne vzpostavitve se je pozneje končal in do leta 1948 v mestu ni ostala stalna judovska skupnost.

Ko je Izrael leta 1967 zavzel Zahodni breg, se je zato hitro pojavila zahteva po vrnitvi Judov v Hebron. Leta 1968 se je skupina verskih sionistov pod vodstvom rabina Mosheja Levingerja naselila v hotelu v mestu in zavrnila odhod. Iz tega je postopoma nastala judovska naseljenska prisotnost v Hebronu in bližnjem Kirjat Arbi.

Danes v mestu z več kot 200.000 Palestinci živi v samem mestnem jedru relativno majhna skupnost izraelskih naseljencev, njihovo varovanje pa zahteva obsežno prisotnost izraelske vojske ter poseben režim gibanja in dostopa. Mesto je po sporazumu iz leta 1997 razdeljeno na H1, ki je pod palestinsko upravo, in H2, kjer Izrael ohranja varnostni nadzor in kjer so tudi judovske naselbine ter Grobnica patriarhov/Ibrahimova mošeja.

Zato Hebron odpira zapleteno vprašanje, kaj naj sodobna država naredi, ko ima eno ljudstvo dokazljivo starodavno in tudi novejšo zgodovinsko vez s krajem, na katerem danes živi predvsem drugo ljudstvo? Zgodovina lahko pojasni, zakaj si obe strani kraje lastita v svojem kolektivnem spominu. Ne more pa sama odgovoriti na vprašanje, kdo naj ima nad njimi politično suverenost danes.

Ko je bila leta 1964 ustanovljena Palestinska osvobodilna organizacija (PLO), njen cilj ni bila palestinska država samo na Zahodnem bregu in v Gazi, kakršno si danes predstavljamo pri rešitvi dveh držav. Takrat je palestinsko nacionalno gibanje zahtevalo osvoboditev Palestine in zavračalo legitimnost države Izrael.

Nekaj let pozneje je v PLO prevladujočo vlogo prevzel Fatah Jaserja Arafata. PLO pa ni bil samo politična organizacija. Njegove frakcije so vodile oborožen boj, ki je vključeval napade na izraelske vojaške cilje, pa tudi teroristične napade in ugrabitve, katerih tarče so bili civilisti. Posamezne palestinske organizacije znotraj širšega palestinskega gibanja so izvajale tudi mednarodne teroristične napade. Najbolj razvpit je bil napad skupine Črni september na izraelske športnike na olimpijskih igrah v Münchnu leta 1972.

Izrael je PLO zato desetletja obravnaval predvsem kot teroristično organizacijo, ne kot možnega partnerja za pogajanja.

Toda tudi PLO se je postopoma spreminjal. Po izraelski zmagi leta 1967, neuspehih arabskih držav in desetletjih konflikta se je znotraj PLO postopoma krepila drugačna ideja, namesto prizadevanja za odpravo Izraela sprejeti njegovo dejansko prisotnost in ustanoviti palestinsko državo samo na Zahodnem bregu, v Gazi in z Vzhodnim Jeruzalemom kot prestolnico. To je pomenilo velik kompromis.

Ta politični obrat se ni zgodil čez noč. Toda do konca osemdesetih let je postal dovolj jasen, da je odprl možnost pogajanj z Izraelom. 

Medtem se je nekaj pomembnega dogajalo tudi na samem Zahodnem bregu in v Gazi. Decembra 1987 je v Gazi izbruhnil upor, ki se je hitro razširil na Zahodni breg. Postal je znan kot prva intifada.

Ni šlo za klasično vojno PLO proti Izraelu. Jedro upora je bilo palestinsko prebivalstvo, ki je že dve desetletji živelo pod izraelsko okupacijo. Protesti so vključevali stavke, demonstracije, bojkote izraelskih izdelkov, zavračanje plačevanja davkov in druge oblike civilne nepokorščine, pa tudi metanje kamenja, molotovk in nasilne napade. Izrael je odgovoril z vojsko, aretacijami, policijskimi urami in drugimi represivnimi ukrepi.

Intifada je imela velik politični učinek. Svet je vse manj gledal konflikt kot spor med Izraelom in sosednjimi arabskimi državami in vse bolj kot spor med Izraelom in Palestinci, ki živijo pod njegovo vojaško oblastjo.

Toda prav med intifado je nastal še en igralec, brez katerega današnjega konflikta ni mogoče razumeti.

Leta 1987 je nastal Hamas, islamistično palestinsko gibanje, ki je izšlo iz palestinske veje Muslimanske bratovščine. Razlika med Hamasom in PLO oziroma Fatahom bo v naslednjih desetletjih postala ključna. Fatah je sekularno palestinsko nacionalistično gibanje. Hamas je islamistično gibanje.

Še pomembnejša pa je postajala njuna razlika glede Izraela. Medtem ko se je Arafatov PLO postopoma premikal proti pogajanjem in rešitvi dveh držav, je Hamas takšen kompromis zavračal. Njegova ustanovna listina iz leta 1988 je Palestino predstavljala kot islamsko zemljo in zavračala trajno priznanje Izraela. Hamas je pozneje svoja politična stališča deloma preoblikoval, vendar Izraela kot države ni priznal.

Palestinska politika je bila odtlej razdeljena tudi glede temeljnega vprašanja- ali je cilj sporazum z Izraelom in palestinska država ob njem – ali nadaljevanje boja proti Izraelu?

In prav v trenutku, ko se je PLO odločil za prvo možnost, so se odprla vrata Oslu.

Leta 1993 se ni zgodil samo znameniti stisk rok Jicaka Rabina in Jaserja Arafata. PLO je priznal pravico Izraela do obstoja v miru in varnosti, Izrael pa PLO kot predstavnika palestinskega ljudstva in partnerja v pogajanjih.

A pod črto je zelo pomembno razumeti, česa Oslo ni naredil. Oslo Palestincem ni dal države. Sporazumi iz Osla niso določili končne meje Palestine. Niso rešili statusa Jeruzalema. Niso odločili, kaj bo z izraelskimi naselbinami. Niso rešili vprašanja milijonov palestinskih beguncev. In niso ustanovili neodvisne palestinske države.

Namesto tega so določili prehodno obdobje, v katerem naj bi Palestinci postopoma prevzeli upravljanje delov Zahodnega brega in Gaze, strani pa bi medtem zgradili dovolj zaupanja za pogajanja o končnem dogovoru.

Ustanovljena je bila Palestinska oblast (PA). PLO je namreč politična organizacija, ki je z Izraelom sklenila sporazum in naj bi predstavljala Palestince; Palestinska oblast pa je bila ustanovljena kot začasna upravna struktura za dele palestinskih ozemelj.

Leta 1995 je sporazum Oslo II Zahodni breg razdelil na območja A, B in C.

V območju A je Palestinska oblast dobila civilno upravo in notranje varnostne pristojnosti. V območju B je dobila civilne pristojnosti, varnost pa je ostala razdeljena. Območje C, približno 60 odstotkov Zahodnega brega, je ostalo pod izraelskim nadzorom.

Toda ta zemljevid ni bil zamišljen kot končni zemljevid Palestine. Šlo je za začasno ureditev. V nekaj letih naj bi sledila pogajanja o najtežjih vprašanjih: kje bo meja, kaj bo z Jeruzalemom, kaj z naselbinami, kaj s palestinskimi begunci in kakšna varnostna jamstva bo dobil Izrael. In prav do tega dokončnega dogovora nikoli ni prišlo.

Težava Osla je bila, da sta strani od njega pričakovali nekaj, kar se je izkazalo za skoraj nemogoče: da bosta najprej sodelovali in si postopoma začeli zaupati, najtežja vprašanja pa rešili šele pozneje.

Toda medtem so se na terenu dogajale stvari, ki so zaupanje uničevale.

Palestinci so gledali nadaljnjo rast izraelskih naselbin in se spraševali, če se Izrael res pripravlja na palestinsko državo, zakaj na ozemlju, na katerem naj bi ta nastala, še naprej gradi in širi izraelske skupnosti?

Izraelci so medtem gledali palestinske teroristične napade in se spraševali, če PLO priznava Izrael in mirovni proces res deluje, zakaj izraelski civilisti še vedno umirajo?

Posebej pomemben je bil Hamas. Ker ni sprejel Osla, je imel tudi politični interes pokazati, da pogajanja s sovražnikom ne prinašajo miru. Hamas in Palestinski islamski džihad sta v devetdesetih letih izvajala samomorilske bombne napade na izraelske civiliste.

Toda poskusi uničenja mirovnega procesa niso prihajali samo s palestinske strani. Februarja 1994 je judovski skrajnež in naseljenec Baruch Goldstein v Ibrahimovi mošeji oziroma Grobnici patriarhov v Hebronu med molitvijo ustrelil muslimanske vernike in jih 29 ubil.

Novembra 1995 je sledil še veliko večji politični udarec. Po mirovnem shodu v Tel Avivu je izraelski skrajnež Yigal Amir ustrelil premierja Jicaka Rabina.

Rabinov umor je Izrael politično pretresel, Hamasovi napadi pa so hkrati krepili izraelsko nezaupanje v celoten proces.

Leta 1996 je na volitvah tesno zmagal Benjamin Netanjahu, ki je bil do Osla bistveno bolj skeptičen od Rabina.

Proces se sicer ni takoj končal. Toda njegova politična dinamika je bila vse slabša.

Leta 1999 je izraelski premier postal Ehud Barak, ki je želel doseči končni sporazum. Julija 2000 je ameriški predsednik Bill Clinton v Camp David povabil Baraka in Arafata.

Na mizi so bila vprašanja, ki jih je Oslo odložil. Kolikšen del Zahodnega brega bo pripadel palestinski državi? Kje bo meja? Kaj bo z izraelskimi naselbinami? Kako razdeliti Jeruzalem? Kdo bo nadzoroval svete kraje? Kaj bo s palestinskimi begunci? In kako zagotoviti, da palestinska država ne bo varnostna grožnja Izraelu?

Dogovora niso dosegli. Pogajanja so bila kompleksna, predlogi so se spreminjali, med stranema pa so ostajale velike razlike.

Palestinska stran je poudarjala, da je že sprejela veliko zgodovinsko koncesijo, da je namesto države na celotni nekdanji Palestini je pristala na državo na Zahodnem bregu in v Gazi – približno 22 odstotkih nekdanje mandatne Palestine. Zato je nadaljnje izraelske zahteve po delih Zahodnega brega razumela kot zahtevo, naj odstopi še od tega zmanjšanega ozemlja. Izrael pa je moral upoštevati več sto tisoč svojih državljanov, ki so že živeli čez zeleno črto, status Jeruzalema in predvsem varnost.

Pogajanja se po Camp Davidu niso takoj končala. Clinton je konec leta predstavil nove parametre, januarja 2001 pa sta strani nadaljevali pogovore v Tabi, kjer sta se po lastnih navedbah približali bolj kot prej. Toda bilo je prepozno.

Na ulicah se je že začela druga intifada, izraelska družba se je zaradi nasilja hitro premikala stran od mirovnega procesa, Barak pa je izgubil volitve.

Druga intifada je bila bistveno bolj krvava od prve. Palestinske skupine so izvajale samomorilske napade na avtobuse, restavracije, hotele in druge civilne cilje. Izrael je odgovoril z obsežnimi vojaškimi operacijami, ciljnimi uboji, aretacijami in ponovno zasedbo območij.

Za Palestince je intifada potrjevala, da Oslo ni končal okupacije. Za velik del izraelske družbe pa je ustvarila sklep, da pogajanja in ozemeljske koncesije niso prinesli miru.

Po krvavi drugi intifadi se je izraelski premier Ariel Sharon, dolgoletni zagovornik naselbin, odločil za presenetljivo potezo. Leta 2005 je Izrael enostransko odstranil vseh približno 8000 izraelskih naseljencev iz 21 naselbin v Gazi, umaknil stalne vojaške enote iz notranjosti območja ter izpraznil še štiri manjše naselbine na severu Zahodnega brega.

Za del izraelske družbe je bil prizor izraelskih vojakov, ki odstranjujejo lastne naseljence, dokaz, da je država pripravljena zapustiti ozemlje in naselbine, če presodi, da je to v njenem interesu. Za naseljensko gibanje pa je bil umik travma in opozorilo, kaj bi se lahko nekoč zgodilo tudi na Zahodnem bregu.

Toda Sharon umika ni izvedel v okviru mirovnega sporazuma s Palestinci. Izrael se ni dogovoril, kaj bo sledilo, komu bo Gaza politično pripadla ali kako naj bi bila enostranska poteza povezana z nastankom palestinske države. Palestinska oblast je sicer prevzela upravljanje notranjosti območja, Izrael pa je ohranil nadzor nad zračnim prostorom in morskim dostopom ter pomembnimi vidiki zunanjega dostopa. Prav zato Izrael in številne mednarodne institucije še danes različno ocenjujejo tudi vprašanje, ali se je z umikom leta 2005 izraelska okupacija Gaze v pravnem smislu končala.

Še pomembneje pa je, kaj se je zgodilo znotraj palestinske politike.

Januarja 2006 so Palestinci izvedli parlamentarne volitve. Na njih je presenetljivo zmagal Hamas, ki je premagal Fatah, dominantno gibanje PLO in Palestinske oblasti.

Razlog ni bil samo podpora Hamasovemu oboroženemu boju proti Izraelu. Fatah je bil med številnimi Palestinci diskreditiran zaradi korupcije, neučinkovitosti in neuspeha mirovnega procesa, Hamas pa se je predstavljal kot manj skorumpirana alternativa, hkrati pa je imel močno mrežo socialnih in dobrodelnih ustanov.

Rezultat je ustvaril skoraj nerešljiv politični položaj. Palestinska oblast je nastala iz sporazumov z Izraelom, Hamas pa Izraela ni priznal, ni sprejel prejšnjih sporazumov na način, ki ga je zahtevala mednarodna skupnost, in se ni odpovedal oboroženemu boju.

Napetosti med Hamasom in Fatahom so se stopnjevale v oborožen spopad. Junija 2007 je Hamas po več dneh krvavih bojev iz Gaze izrinil sile Fataha in prevzel nadzor nad območjem.

Palestinski politični sistem se je tako dejansko razcepil na dva dela.

Gazo je nadzoroval Hamas. Zahodni breg pa je ostal pod Palestinsko oblastjo, v kateri je prevladoval Fatah.

Ta razkol traja še danes in je eden največjih problemov pri vsakem vprašanju prihodnje palestinske države: kdo bi ji dejansko vladal?

Po Hamasovem prevzemu je Izrael močno omejil pretok ljudi in blaga v Gazo in iz nje, omejitve pa je na svoji meji izvajal tudi Egipt. Hamas in druge oborožene skupine so iz Gaze proti Izraelu izstreljevale rakete, Izrael pa je odgovarjal z vojaškimi operacijami. V naslednjih letih je sledilo več velikih konfliktov.

Izraelski nauk Gaze je bil, da umik brez trdnih varnostnih jamstev lahko ustvari novo grožnjo, palestinski pa, da umik brez dejanske suverenosti in političnega dogovora še ne pomeni resnične samostojnosti.

In nato je prišel 7. oktober.

Ko so Hamas in druge oborožene skupine 7. oktobra 2023 prebile mejo z Gazo in v južnem Izraelu ubile okoli 1200 ljudi ter več kot 250 odpeljale za talce, je izraelski argument proti umiku z Zahodnega brega dobil povsem novo težo.

Za velik del izraelske javnosti vprašanje ni bilo več abstraktno.

Kaj če se Izrael umakne z Zahodnega brega, tamkajšnja Palestinska oblast pade ali izgubi volitve, oblast prevzame Hamas in se Gaza ponovi?

Geografija je pri tem za Izrael še bolj občutljiva kot pri Gazi. Zahodni breg je hribovito območje neposredno nad izraelsko obalno ravnino. Od njegovih zahodnih delov so izraelska urbana središča oddaljena le nekaj kilometrov. V neposredni bližini so Jeruzalem, območje Tel Aviva in mednarodno letališče Ben Gurion.

Toda če iz izkušnje Gaze in 7. oktobra sledi, da se Izrael zaradi varnosti nikoli ne more umakniti z Zahodnega brega, kako naj palestinska okupacija sploh kdaj dobi konec?

In obstaja še druga pomembna razlika. Varnostni argument lahko pojasnjuje, zakaj Izrael zahteva demilitarizacijo prihodnje palestinske države, nadzor določenih meja, varnostne garancije ali začasno vojaško prisotnost. Precej težje pa sam po sebi pojasni, zakaj mora Izrael na Zahodnem bregu širiti civilne naselbine.

Prav tu se današnja razprava razcepi na dve vprašanji, kaj Izrael dejansko potrebuje za svojo varnost, in kaj želi obdržati zaradi zgodovinskih, verskih ali teritorialnih razlogov.

Po več kot stoletju konflikta bi bilo mikavno poiskati trenutek, ki bi dokončno odgovoril na vprašanje, čigava je ta zemlja in kdo ima prav. Takšnega trenutka ni. 

Če je v tej zgodbi kaj enotnega, potem nas uči naslednje lekcije: ssti dogodki, ista zemlja – in dva povsem različna zgodovinska spomina.

Iz njiju izhajata tudi dva različna strahova. Judovsko zgodovinsko izkušnjo zaznamuje spoznanje, da lahko življenje manjšine, odvisne od zaščite drugih, postane smrtno nevarno. Pogromi, holokavst, vojne, teroristični napadi in nazadnje 7. oktober krepijo temeljno sionistično idejo, da morajo biti Judje sposobni sami zagotoviti svojo varnost. Palestinsko izkušnjo 20. stoletja pa zaznamuje nasprotni strah, da lahko postopno izgubljanje političnega nadzora in zemlje na koncu pomeni izgubo domovine.

In tu se zgodovina sreča z današnjim političnim problemom: tudi če bi strani ponovno sprejeli rešitev dveh držav, kdo bi jo danes sploh lahko uresničil? Izrael potrebuje palestinskega partnerja, ki bi imel dovolj legitimnosti in moči, da bi sporazum sklenil v imenu Zahodnega brega in Gaze ter preprečil, da bi nova država postala izhodišče za napade. Takšnega enotnega palestinskega vodstva danes ni. Palestinci pa potrebujejo izraelskega partnerja, ki bi bil dejansko pripravljen sprejeti suvereno palestinsko državo in se odpovedati trajnemu nadzoru nad večino Zahodnega brega. Tudi takšna politična večina v Izraelu danes še zdaleč ni samoumevna.

Sionizem in palestinski nacionalizem sta iz različnih zgodovinskih izkušenj prišla do skoraj istega sklepa, da  ljudstvo, ki nima političnega nadzora nad lastno usodo, ne more biti zares varno in svobodno. Toda oba nacionalna projekta zahtevata samoodločbo na isti zemlji.