Ko religija postane država

Iran je ena redkih držav na svetu, kjer ima verska avtoriteta odločilno vlogo pri upravljanju države. Po islamski revoluciji leta 1979 je bila vzpostavljena Islamska republika Iran, politični sistem, ki temelji na načelu "vladavine islamskega pravnika" oziroma vali al-faqih. Ta doktrina daje najvišjim šiitskim verskim voditeljem pomembna pooblastila pri usmerjanju države in družbe.

Ta koncept velja za enega ključnih, predstavlja tudi temelj političnega sistema Islamske republike Irana, pojasnjuje docent Raid Al-Daghistani za 24ur.com.

"Razmerje med religijo in politiko je eno ključnih vprašanj tudi v politični teoriji Irana," pravi Al-Daghistani. "Iran predstavlja edinstven primer države, kjer je religijska doktrina neposredno vključena v strukturo oblasti." Sicer lahko do neke mere najdemo podoben primer še v Savdski Arabiji, kjer je sunitska perspektiva (vahabizem) del državne doktrine, a je to v Iranu veliko bolj izrazito in poudarjeno, dodaja.

In kaj v bistvu pomeni vladavina islamskega pravnika? Kot nam razloži Al-Daghistani, to v bistvu pomeni, da državo vodi vrhovni islamski učenjak, ki ima zadnjo besedo povsod, tudi v politiki. V drugih muslimanskih državah je to precej ločeno, šaria kot religijski zakon in al-kanun kot civilni zakon. V Iranu pa tega ni.

Šiitski islam ima močno hierarhijo učenjakov, kjer ajatole razlagajo islamsko pravo, imajo politični vpliv in neposredno upravljajo državo.

"V šiitskem islamu obstaja prepričanje, da legitimna oblast pripada skritemu imamu, Mahdiju, ki naj bi prišel ob koncu sveta. V njegovi odsotnosti naj bi družbo vodili verski pravniki, imami in ajatole. Tradicionalno je bila njihova vloga omejena na verska in pravna vprašanja, ne toliko politična, vendar se je to v moderni zgodovini Irana spremenilo," razlaga Al-Daghistani.

Posebej pomemben je bil Ruholah Homeini, nadaljuje Al-Daghistani, ki je ta koncept razširil v politično teorijo, kjer zagovarja popolno oblast islamskega pravnika nad državo. Po njegovem mnenju mora biti država vodena v skladu z islamskim pravom.

Po letu 1979 je bila nova ustava oblikovana tako, da vključuje funkcijo vrhovnega voditelja. Ta ima široka pooblastila: nadzor nad oboroženimi silami, imenovanje ključnih političnih in sodnih funkcionarjev ter vpliv na zakonodajni proces.

"V tem smislu lahko govorimo o nekem teokratičnem modelu, Iran je pogosto opisan kot teokracija, kjer religija določa politično legitimnost," pove Al-Daghistani. Prav tako morajo biti zakoni skladni z islamskimi načeli, kar preverja Svet varuhov. Religija tako vpliva na pravni sistem, izobraževanje, medijsko politiko in druge ključne družbene institucije.

Obstajajo tudi notranje in zunanje kritike sistema – reformistični misleci v Iranu zagovarjajo omejitev oblasti verskih voditeljev in večjo demokratizacijo, medtem ko mednarodni analitiki pogosto opozarjajo na omejitve političnih svoboščin in pomanjkanje delitve oblasti.

A vali al-faqih predstavlja edinstven politično-verski model, ki združuje religijsko legitimnost in politično oblast. Kljub stabilnosti ostaja predmet intenzivnih razprav, predvsem glede človekovih pravic in prihodnosti države.

In prav v tem kontekstu ima ajatola še posebej močno in pomembno vlogo.

Ko je umrl Ali Hamenej, dolgoletni vrhovni voditelj Irana, 28. februarja 2026 v Teheranu med obsežnim zračnim napadom, ki naj bi bil posledica usklajenih vojaških operacij Združenih držav Amerike in Izraela, je svet pozorno spremljal razvoj dogodkov. 

In čeprav so mnogi slavili njegovo smrt, predvsem izven Irana, pa je bila njegova domovina zavito v črnino. Po ulicah so ljudje objokovali smrt ene najvplivnejših osebnosti sodobne iranske politike, Iran pa je še bolj stopil v obdobje politične negotovosti, v katerem so se pojavile razprave o nasledstvu in prihodnji strukturi vodstva države.

Mnogo ljudi ga imenuje šehid, vendar ta oznaka ni le opis smrti mučenika, temveč predvsem njen simbolni pomen. V šiitskem islamu je namreč šehid tisti, katerega smrt je razumljena kot žrtev na poti vere, pravičnosti ali skupnosti, zato se takšna razlaga pogosto oblikuje tudi okoli političnih in verskih voditeljev.

Dodatno simbolno težo bi njegova smrt lahko dobila tudi zaradi časa smrti, saj je umrl ravno v mesecu ramadanu, ki je v islamski tradiciji obdobje posebne duhovne vrednosti. Pri tem bi lahko potegnili zgodovinske vzporednice z imamom Alijem, prvim imamom, ki je prav tako umrl v mesecu ramadanu.

"Za širšo iransko skupnost, ki se potem dodatno poveže s konceptom šiitskega Irana, mučeništvo igra v kolektivni zavesti veliko vlogo," pojasnjuje dr. Al-Daghistani

V Iranu je družbena in politična realnost globoko razdeljena. Del prebivalstva izraža jasno nasprotovanje režimu, obliki vladanja in tudi določenim interpretacijam islama, ki so se skozi desetletja utrdile kot uradna državna ideologija. To nasprotovanje se pogosto kaže v zahtevah po večji svobodi, drugačnih političnih strukturah in ločitvi religije od oblasti, še dodaja Al-Daghistani. 

Po drugi strani pa obstaja tudi močna plast prebivalstva, ki ostaja zavezana iranski duhovni in kulturni tradiciji. Ta se ne izraža zgolj v političnem islamu, temveč tudi v bogati perzijski duhovni dediščini, ki jo pogosto povezujemo s sufizmom in velikimi pesniki, kot so Rumi, Hafiz, Attar in Sadi. Njihova dela presegajo politične delitve in so postala del globalne kulturne zapuščine, ki poudarja notranjo duhovnost, ljubezen, univerzalne vrednote, etična načela in iskanje človekovega smisla.

Po smrti ajatole Hameneja so po evropskih mestih potekali protesti v podporo ameriškim in izraelskim napadom na Iran. Za mnoge je takšno stališče sporno in težko sprejemljivo, saj so bili v napadih prizadeti tudi civilisti, hkrati pa je bila poškodovana infrastruktura in kulturna dediščina. Podpora bombardiranju, ki ima za posledico človeške žrtve in uničenje, se zato zdi številnim v popolnem nasprotju z idejo osvoboditve ali človekovih pravic.

Ajatola je visok verski naziv v šiitskem islamu, ki se načeloma podeljuje starejšim učenjakom, ki so dosegli raven idžtihada. Gre za pojem, ki pomeni intelektualni napor, intelektualno versko prizadevanje za iskanje pravno-religijskih rešitev za pravno-religijske probleme. "Nekdo, ki je sposoben idžtihada je nekdo, ki je sposoben povsem samostojne presoje na religijskem področju."

Tak učenjak ima torej sposobnost, da samostojno oblikuje verske odločitve in jih utemelji znotraj islamske pravne tradicije ... Gre za sposobnost učenjaka, da iz Korana, preroškega izročila (sune oziroma hadisov) in drugih pravno-religijskih virov izpeljuje odločitve ter jih uporablja pri sodobnih dilemah, pravi al-Daghistani. 

Velja tudi za splošnega predstavnika imama Mahdija in igra ključno vlogo v verskem, družbenem in političnem življenju šiitskih muslimanov. "Njegov pomen se poveča, če postane mardža al-taklid oziroma vir posnemanja," dodaja. To pomeni, da ni samo avtoriteta, temveč tudi vzor oz. zgled, nekdo, ki ga je vredno posnemati. 

"Ajatola je mudžtahid, torej nekdo, ki je sposoben idžtihada, nekdo ki suvereno razlaga verska besedila, izdaja fatve ..."

Pot do pridobitve naziva ajatole je pogojena z dolgotrajnim in uspešnim študijem v semeniščih, kot so Kom v Iranu in Nadžaf v Iraku, kjer preučujejo načela prava, eksegezo Korana, hadise ter islamsko filozofijo in teologijo. Kot razlaga Al-Daghestani, gre torej za osebo z velikim znanjem islamskega prava, teologije in filozofije, njegov položaj pa ni pridobljen z volitvami ali imenovanjem, ampak z znanstveno odličnostjo in priznanjem skupnosti.

Nekateri ajatole, kot denimo Hamenej, postanejo "veliki ajatole", kar pomeni najvišjo stopnjo avtoritete in veliko število privržencev.

Iransko ljudstvo je v moderni zgodovini doživelo dve ključni revoluciji, ki sta globoko zaznamovali njegovo politično in družbeno pot. Prva je bila ustavna revolucija leta 1906, v kateri so si Iranci prizadevali za vzpostavitev pravne države in omejitev monarhične oblasti. V njenem jedru je bila želja po večji politični participaciji in nekakšni obliki demokratičnega odločanja, ki bi omejila absolutno vladavino.

Kasneje je sledilo obdobje avtoritarne modernizacije pod dinastijo Pahlavi, ki je skušala Iran preoblikovati po vzorcih Zahoda. Ta proces je prinesel hitro modernizacijo in sekularizacijo, vendar tudi politično represijo in omejevanje opozicije, kar je v družbi ustvarjalo vse večje napetosti.

Druga velika prelomnica je bila islamska revolucija leta 1979, ki je sprva nosila močan osvobodilni naboj in je vključevala širok spekter družbenih skupin, tudi tiste, ki niso bile nujno religiozne. Pod vodstvom Homeinija se je oblikovala Islamska republika, ki je uvedla nov politični sistem, zasnovan na šiitski islamski teologiji.

Homeini je z islamsko revolucijo predstavljal dejansko osvoboditev iranskega ljudstva, ki je bilo izčrpano, izmučeno in revno, medtem ko je šah sedel na kupu bogatstva, pojasnjuje Al-Daghistani. "Nihče v tistem času ni nosil hidžaba, vsi so podpirali mladega Homeinija in njegov upor proti šahu, ki je vladal zelo egoistično in bil lutka v rokah zahodnih sil." 

Kot pravi Al-Daghistani, je Iran začel po revoluciji širiti svoj idejni in politični vpliv v regiji, pri čemer je pogosto ohranjal zgodbo o protizahodnem vpliva na Bližnjem vzhodu. Predvsem je šlo, kot poudarjajo v Iranu, za širjenje idej in politično-verskega svetovnega nazora, ne pa za vojaško osvajanje.

"Iran ni imel imperialističnih tendenc, ni osvojil nobene države, ni napadel, vemo za večletno iraško-iransko vojno, pri kateri pa je igralo mnogo različnih dejavnikov in razlogov v ozadju," dodaja.

Iran ostaja ena redkih držav, kjer se religijska avtoriteta in politična oblast prepletata v enoten sistem, ki ga določa koncept vladavine islamskega pravnika. Kot poudarja Al-Daghistani, gre za edinstven primer, kjer je religijska doktrina neposredno vpeta v strukturo oblasti in kjer "državo vodi vrhovni islamski učenjak, ki ima zadnjo besedo povsod, tudi v politiki". Prav zato Iran pogosto ostaja predmet razprav, tako znotraj kot zunaj svojih meja, med zagovorniki, ki v tem sistemu vidijo obliko avtentične islamske ureditve, in kritiki, ki opozarjajo na omejitve političnih svoboščin.

V tem kompleksnem okviru ima posebno vlogo tudi figura ajatole. Njegov vpliv presega zgolj religijsko sfero, saj se razteza tudi na družbo in politiko, še posebej, kadar doseže status mardža al-taklid, vira posnemanja.

Al-Daghistani ob tem izpostavlja še širši zgodovinski pomen države: "Iran je ena najstarejših civilizacijskih in verskih regij na svetu, ki leži na stičišču Bližnjega vzhoda, arabskega sveta, Azije in drugih kulturnih prostorov." In prav preplet bogate civilizacijske dediščine, verske avtoritete in politične moči Iran uvršča med najvplivnejše in hkrati najbolj kompleksne države sodobnega Bližnjega vzhoda.