'Dedek, ponosen sem nate'

V pismu je bil general Divjak jasen: "Prisotni veste kakšen sem bil. Takšen in drugačen, ampak prepričan sem, da sem bil moralen in pošten." Ko smo leta 2020 obiskali pisarno Jovana Divjaka, so nam pokazali njegovo delo zadnjih 26 let – leta 1994 ni imel več toliko zadolžitev in je ustanovil organizacijo za pomoč otrokom, ki so v vojni izgubili enega ali oba starša. Pomagal je štipendirati več kot 7.000 otrok, prisluhnil njihovim težavam in presegal nacionalne predsodke. 

Nekaj dni po pogrebu je njegov vnuk prebral zadnje besede, ki opišejo karakter njegovega deda – tega smo občutili tudi leta 2020.

Dragi prijatelji,

hvala, ker ste me prišli popeljat v boljše življenje, kot rad pravi nek narod. Zame je bilo to življenje srečno in bogato. Vem, da te je zlomila žalost zaradi ločitve, tako kot mene, ko to pišem. Udeležil sem se na stotine pogrebov, kjer so izbrani ljudje o pokojniku govorili le najlepše. Vse dobro o pokojniku, kakšna je navada med ljudmi. Mislim, da je zame, Jovana Divjaka, normalno, da govorim o sebi, brali pa ga bodo nekateri moji bližnji prijatelji, ki bodo prebrali pogumno, čustveno, a brez ene same solze.

Na pogrebih se je nagovor po navadi začel z "bil je dober človek". Kakšen sem bil jaz, tukaj prisotni to veste. Takšen in drugačen, ampak prepričan pa sem, da sem bil moralen in pošten. Seveda tudi skromen. Tako sem bil vzgojen v družini mame Emilije in očeta Dušana. Tako sva z ženo Vero vzgajala Želimirja in Vladimirja. Vrhunec mojega življenja je bila izjava vnuka Gregorja, ki mi je napisal ‘Dedek, ponosen sem nate’.

Rodil sem se v beograjski bolnišnici leta 1937, življenjska pot s starši pa me je vodila od vasi Šuvajići do brega Donave pri Smederevu, od vasi Jablanjac do Bosanske Krupe, kjer je bil oče učitelj in leta 1940 rojena sestra Nada. Oče je služboval v Romuniji, od leta 1941 do 1944 v Beli Cerkvi in ​​Bosanski krajini, kjer sem hodil v osnovno šolo. Mali in veliki maturitetni izpit sem končal v obdobju od 1950 do 1959 v Zrenjaninu. Družina nas je zelo težko vzdrževala, zato sem moral v vojaško akademijo v Beograd, saj mama ni zmogla plačati študija. 

Služil sem v Titogradu in Beogradu, leta študiral v Parizu in od leta 1966 služboval v Sarajevu. Končal sem vojno šolo, med dolžnostjo pa sem še poučeval taktiko in bil predstojnik katedre o taktiki v kasarni Maršal Tito v Sarajevu.  Od leta 1984 do 1989 sem bil poveljnik teritorialne obrambe (TO) okrožja Mostar, od 1989 do 1991 pa poveljnik TO okrožja Sarajevo. Če se lahko pohvalim, za opravljanje teh nalog sem dobil visoko oceno. Od 8. aprila 1992 sem imel položaj operativnega namestnika poveljnika TO RBiH in do 1. marca 1997 opravljal različne položaje v štabu oboroženih sil Republike BiH.

Spoštovani pripadniki vojske BiH, na vas je, da presodite, kakšen sem bil kot vojak, profesionalec, človek in tovariš. Takšnega se me spomnite in me opisujte svojim bližjim. To je bilo najbolj častno obdobje v mojem profesionalnem delu življenja. Zelo cenjeni pripadniki vojske BiH, bodite ponosni na vaš doprinos pri obrambi BiH v njenih zgodovinskih mejah in ohranjanju mestne ter sekularne skupnosti. Na teh temeljih vzgajajte vaše družine. 

Nikomur nismo ničesar odvzeli ali jim preprečili, da bi si kaj lastili.

Najbolj dragoceno dejanje v zadnjih 27 letih je, da smo skupaj pomagali pri izobraževanju otrok in mladine v BiH s štipendijami in potovanji v 18 držav, poletnimi počitnicami, izleti otroke, ki so bili žrtve vojne, invalide, posebno organizacijo in mladino iz Entitete Republike Srbske. 7300 jih je prejelo štipendije, več kot 4500 je preživelo na taborih pozimi in poleti. Hvala vsem uporabnikom te organizacije, ki so v četrt stoletja od Mersihe, Melihe, Mehe, Ede in mene vzeli naša zrnca znanja.

Mlada, popolnoma izobražena in vzgojena oseba je lahko koristna sebi, svoji družini in skupnosti. Vzemite, kar ste se naučili in prejeli v hiši ljubezni, in zavrzite tisto, kar se vam ni zdelo dobro. Hvala mladim, ker ste postali samostojni, družinski in uspešni ljudje. Dragi Sarajevčani, pol stoletja življenja med vami. Od sosedov, frizerjev, krojačev, prodajalk, prodajalcev, na tržnicah, prodajalcev časopisov in vas, ki delate v zavodih za kulturo, umetnost in šport - najlepša hvala. Bil sem eden izmed vas v sončnem in deževnem vremenu. Ni boljših ljudi, razen nekaj posameznikov, s katerim sva imela z Vero najtoplejšo komunikacija. 

Dnevi življenja v Sarajevu so bili dnevi ljubezni, spoštovanja in spoštovanja. Opravičujem se, če sem koga užalil, nikoli namenoma. Hvalite me, kot pravijo na tem področju. Izpustil sem solzo, trenutek preden sem zaprl oči. Pustite jo tudi vi zdaj. Naj bo bosanska država srečna z ljubeznijo, ki jo nosim s seboj," je zapisal v pismu in se podpisal Vaš Jovan, Bosanec in Hercegovec, iz dna srca.