Upravičeno sovraštvo? Požrejo elektriko, vodo, prostor, delovnih mest pa za vzorec

Podatkovni centri. Še pred nekaj leti so jih lokalne oblasti večinoma predstavljale kot zaželene tehnološke investicije. Danes se v številnih državah vrstijo protesti, zahteve po omejitvah in začasne prepovedi gradnje. Prebivalci ne želijo več poslušati zgolj o vrednosti naložb. Zanima jih, kaj bodo od njih dejansko imeli in kaj bodo morali zanje žrtvovati.

Če želimo razumeti, zakaj se razpoloženje spreminja, je Irska dober začetek. Država je z ugodnim poslovnim okoljem privabila največje ameriške tehnološke družbe, med njimi Microsoft, Amazon in Google. Postala je eno najpomembnejših evropskih središč podatkovnih centrov. Toda njihova poraba električne energije je v desetletju eksplodirala.

Po podatkih irskega statističnega urada CSO so podatkovni centri leta 2025 porabili 7663 gigavatnih ur električne energije oziroma 7,663 teravatne ure. To je predstavljalo 23 odstotkov vse izmerjene porabe električne energije v državi. Leta 2015 je njihov delež znašal le pet odstotkov.

Poraba podatkovnih centrov se je v tem obdobju povečala za več kot šestkrat, poraba vseh drugih odjemalcev skupaj pa za približno osem odstotkov. To ne pomeni, da je zaradi podatkovnih centrov samodejno zmanjkalo elektrike za gospodinjstva. Pomeni pa, da je ena panoga postala izjemno velik porabnik omejenega infrastrukturnega vira. Ko je treba zaradi takšne rasti graditi nove elektrarne, daljnovode in transformatorske postaje, se postavi vprašanje, kdo bo te naložbe financiral in kdo bo nosil tveganje, če se obljubljeni gospodarski učinki ne uresničijo.

Preteklo soboto je po poročanju irske radiotelevizije RTE približno 2000 ljudi protestiralo proti nadaljnji širitvi podatkovnih centrov v Dublinu. Protesti so bili del širše evropske akcije koalicije Stop Dirty Data Centres, ki zahteva začasno ustavitev odobravanja novih velikih projektov, dokler ne bodo jasnejša pravila glede njihovega vpliva na okolje, energetiko in lokalne skupnosti.

Google je septembra napovedal za 13 milijard evrov naložb na Finskem, svojo največjo dosedanjo investicijo v Evropi. Le nekaj tednov pozneje so finske oblasti ustavile pripravljalna dela na dveh njegovih gradbiščih, policija pa je začela preiskavo suma okoljske škode.

Razlog? Obsežno krčenje gozdov, še preden so bili zaključeni zakonsko zahtevani postopki presoje vplivov na okolje.

Po poročanju Guardiana je Googlova hčerinska družba Tuike Finland na območju Muhosa na severu države skrčila in odvodnjavala približno 330 hektarjev gozda, na območju Otanmakija pri Kajaaniju pa so posegi zajeli še približno 200 hektarjev. Skupaj gre za približno 530 hektarjev oziroma 5,3 kvadratnega kilometra površin. Okoljevarstveniki ocenjujejo, da je bilo na obeh območjih posekanih okoli 400.000 dreves – približno 250.000 v Muhosu in 150.000 v Otanmäkiju.

Toda ni šlo samo za sečnjo. Po ugotovitvah finskega nadzornega organa LVV so izvajalci odstranjevali tudi zgornjo plast zemlje, gradili dovozne ceste in skladiščne površine ter spreminjali odvodnjavanje zemljišč. Vse to medtem, ko postopki presoje vplivov na okolje še niso bili zaključeni.

Finski organi so zato 6. oktobra odredili ustavitev pripravljalnih del, ki spreminjajo okolje. Konec meseca je policija v Ouluju uvedla predkazensko preiskavo zaradi suma povzročitve okoljske škode na območju Muhosa. 

Google se brani, da je ravnal na podlagi svojega razumevanja zakonodaje in komunikacije z lokalnimi oblastmi. Po poročanju Helsinki Timesa je podjetje trdilo, da so mu občinski uradniki dovolili pripravljalna dela. Toda dokumenti, ki jih je pregledal Helsingin Sanomat, kažejo, da je pristojni državni organ že maja opozoril, da tako obsežno krčenje gozda zahteva predhodno presojo vplivov na okolje.

Spor je segel tudi v občinsko upravo. Ena od gradbenih inšpektoric je trdila, da ji je po javni kritiki postopkov grozila izguba zaposlitve. Občinsko vodstvo je povezavo med njenimi izjavami in postopkom glede zaposlitve zanikalo.

Google se je za posege opravičil. Njegov predstavnik na Finskem Antti Jarvinen je pojasnil, da je podjetje ravnalo po svojem takratnem najboljšem razumevanju zakonodaje. Podjetje je napovedalo sodelovanje s preiskovalci.

Medtem se je odpor razširil. Več kot 93.000 ljudi je podpisalo peticijo za strožji nadzor nad podatkovnimi centri in povračilo okoljske škode. V Helsinkih se je zbralo približno 1300 protestnikov, ki so se odpravili proti Googlovim pisarnam in parlamentu. Protestirali so tudi v manjših finskih krajih.

 Po poročanju Guardiana so sicer finske oblasti obravnavale že projekte za 145 novih podatkovnih centrov v različnih fazah načrtovanja.

Hitra rast podatkovnih centrov na Finskem pa bi lahko imela čezmejne vplive. Estonska javna radiotelevizija ERR je poročala, da bi lahko Googlove finske naložbe v določenih razmerah zvišale cene elektrike tudi v Estoniji.

Po oceni bi lahko ob nespremenjeni proizvodnji električne energije v obeh državah cena v Estoniji zrasla za približno pol centa na kilovatno uro.

Timo Tatar iz družbe Ignitis Eesti je opozoril, da lahko dodatno povpraševanje spodbuja tudi gradnjo novih elektrarn, zlasti vetrnih. Zato bi se lahko povečala predvsem nihanja cen, medtem ko dolgoročni učinek na povprečno ceno ostaja negotov.

Za estonske odjemalce je to sicer telo pomembno vprašanje, ker država precej elektrike uvaža iz Finske in drugih nordijskih držav.

Na Nizozemskem se je nasprotovanje podatkovnim centrom preselilo tudi na gradbišča. Prejšnji teden so protestniki v Amsterdamu vstopili na območje Microsoftovega podatkovnega centra. Po poročanju medijev so se nekateri povzpeli na gradbene žerjave, prišlo pa je tudi do posredovanja policije.

Organizatorji iz koalicije Stop Dirty Data Centres so poudarili, da želijo ustaviti nenadzorovano širitev infrastrukture za umetno inteligenco in preprečiti, da bi interesi velikih tehnoloških podjetij prevladali nad demokratičnim odločanjem lokalnih skupnosti.

Njihova zahteva je začasna ustavitev novih velikih projektov, dokler prebivalci ne bodo imeli več vpliva na odločitve o njihovi gradnji.

V Veliki Britaniji se odpira drugačen, a prav tako pomemben problem: obseg zahtev za priključitev novih podatkovnih centrov na električno omrežje. Po podatkih, ki jih navaja Guardian, je v postopkih za priključitev 315 projektov podatkovnih centrov s skupno zahtevano močjo približno 73 gigavatov. Za primerjavo: največja trenutna poraba električne moči v državi znaša približno 45 gigavatov.

Zahtevana priključna moč sicer ni enaka dejanski porabi, v čakalnih vrstah pa so lahko tudi projekti, ki ne bodo nikoli izvedeni. Kljub temu pa se kaže, kakšen pritisk lahko načrtovana širitev pomeni za elektroenergetsko infrastrukturo.

Podatkovni centri niso samo stavbe s strežniki. Za njihovo delovanje potrebujemo elektriko za procesorje, pomnilnike, podatkovno opremo, hlajenje in drugo infrastrukturo. Veliki centri delujejo neprekinjeno, 24 ur na dan.

Mednarodna agencija za energijo (IEA) v posodobljeni analizi ocenjuje, da so podatkovni centri leta 2025 po svetu porabili približno 485 teravatnih ur električne energije. Do leta 2030 bi se lahko poraba skoraj podvojila, na 950 teravatnih ur, kar bi pomenilo približno tri odstotke svetovne porabe elektrike. 

Na svetovni ravni se trije odstotki morda ne zdijo veliko. Toda podatkovni centri niso enakomerno razporejeni po svetu. Zgoščeni so na posameznih območjih, kjer lahko postanejo eni največjih porabnikov električne energije.

In elektrike ne potrebujejo samo strežniki. Ti proizvajajo ogromno toplote, ki jo je treba odvajati. Del podatkovnih centrov zato uporablja hladilne sisteme, ki porabljajo tudi vodo. Koliko? Enotnega odgovora ni.

Poraba je odvisna od velikosti centra, njegove obremenitve, vrste hlajenja, podnebja in tega, ali uporablja pitno, prečiščeno ali drugo vodo. Nekateri sistemi vodo izhlapevajo, drugi jo večinoma krožijo v zaprtih sistemih. Zato ni strokovno korektno trditi, da vsak podatkovni center porabi določeno število milijonov litrov vode dnevno.

Poleg neposredne porabe za hlajenje obstaja še posredna poraba vode pri proizvodnji električne energije, ki jo center uporablja. To sta različna podatka, ki ju ni dopustno seštevati brez jasne metodologije.

Pomembno je tudi, kje voda prihaja v sistem. Velika poraba v vodno bogati regiji ima drugačne posledice kot enaka poraba na območju, ki se že sooča s sušo.

Toda prav pri teh podatkih se pogosto zatakne. Lokalni prebivalci želijo vedeti, koliko vode bo center porabil, od kod jo bo dobival in kakšne bodo posledice za druge uporabnike. Splošna zagotovila o trajnosti jim ne povedo dovolj.

Celoten Googlov kompleks Council Bluffs v ameriški zvezni državi Iowa je sicer leta 2025 po podatkih podjetja porabil približno 5,1 milijarde litrov vode oziroma povprečno skoraj 14 milijonov litrov na dan.

Investitorji ob napovedih podatkovnih centrov pogosto izpostavljajo vrednost naložbe in število delovnih mest. Toda tudi tu je treba ločiti dve stvari.

Gradnja velikih kompleksov zahteva veliko gradbenih delavcev, električarjev, monterjev in drugih izvajalcev. Po dokončanju gradnje pa sodobni podatkovni centri praviloma potrebujejo precej manj zaposlenih za vsakodnevno delovanje.

To ne pomeni, da ne ustvarjajo nobenih gospodarskih koristi. Pomeni pa, da milijardna vrednost investicije sama po sebi še ne zagotavlja velikega števila trajnih zaposlitev - ali da bo doprinos občutila lokalna skupnost.

Enako velja za davčne prihodke. Njihov dejanski obseg je odvisen od lokalne zakonodaje, davčnih olajšav in dogovorov z investitorji.

Za lokalno skupnost je zato pomembno, koliko delovnih mest bo ostalo po koncu gradnje, koliko davkov bo investitor dejansko plačeval in ali bodo prihodki zadostovali za stroške dodatne infrastrukture.

To so vprašanja, na katera prebivalci vse pogosteje zahtevajo odgovore pred izdajo dovoljenj, ne šele po začetku gradnje.

Ko Google napoveduje 13 milijard evrov naložb na Finskem, denimo obljublja tudi več kot 37.000 podprtih zaposlitev med gradnjo in približno 7000 letno po začetku obratovanja. Toda te številke ne pomenijo toliko ljudi, zaposlenih v podatkovnih centrih. Vključujejo tudi dobavitelje, izvajalce, trgovine, restavracije in druge dejavnosti, ki naj bi imele od investicije posredne koristi.

Poglejmo obstoječi Googlov center v Hamini. Po podatkih finske javne radiotelevizije Yle tam dela približno 500 ljudi. Podatkovna baza Ornaq njegovo skupno etažno površino ocenjuje na približno 93.000 kvadratnih metrov. Google je v razvoj tega kompleksa že vložil več milijard evrov.

Po oceni finskega raziskovalnega centra VTT bi obratovanje 100-megavatnega podatkovnega centra letno ustvarilo toliko dela, kot ga opravi 160 do 200 zaposlenih s polnim delovnim časom. To pa še niti ne pomeni, da bi toliko ljudi tudi dejansko delalo v centru.

Razlika med tisoči delovnih mest, s katerimi investitorji predstavljajo svoje projekte, in številom ljudi, ki dejansko delajo v podatkovnih centrih, je torej precejšnja. Gradnja zaposluje veliko ljudi, vendar začasno. Ko so objekti zgrajeni, jih upravlja bistveno manjša ekipa.

Bolj kot se slika kristalizira, več je odpora. Nasprotovanje podatkovnim centrom je v ZDA preraslo lokalne proteste. Na novembrskih vmesnih volitvah so volivci v številnih skupnostih neposredno odločali o omejitvah njihove gradnje.

Po poročanju Guardiana so bili podatkovni centri na glasovnicah v najmanj 40 lokalnih skupnostih v desetih zveznih državah. Volivci so podprli skoraj vse predlagane začasne prepovedi gradnje.

V Ohiu je najmanj 14 občin sprejelo prepovedi ali omejitve, med drugim Sunbury, kjer je Amazon predlagal približno dve milijardi dolarjev vreden projekt. V Mainu je osem občin podprlo začasne prepovedi, v Emporii v Kansasu pa so volivci izglasovali prepoved podatkovnih centrov z velikim vplivom na okolje in infrastrukturo.

Izjema je bil Harwood v Severni Dakoti, kjer so volivci predlog omejitev zavrnili. 

Podatkovni centri so postali tudi tema volitev za guvernerje. V Teksasu, Georgii in Ohiu so bili izvoljeni kandidati, ki so napovedovali strožji nadzor nad gradnjo oziroma začasne omejitve.

BBC Verify je analiziral volilne podatke in ugotovil, da je 56 odstotkov vprašanih volivcev podatkovne centre označilo za pomemben ali odločilen dejavnik pri svoji izbiri. Kar 76 odstotkov jih je nasprotovalo gradnji novega podatkovnega centra v svoji lokalni skupnosti.

Politični signal je bil torej jasen: podpora nadaljnji širitvi podatkovnih centrov ni več samoumevna.

Čeprav razprava postaja vse bolj vroča prav zdaj, podatkovni centri niso nastali zaradi ChatGPT. Že desetletja omogočajo delovanje spletnih storitev, bančnih sistemov, elektronskega poslovanja, pretočnih platform, spletnih trgovin in poslovnih informacijskih sistemov. V njih se shranjujejo podatki in izvajajo računske operacije, brez katerih velik del današnjega digitalnega sveta ne bi deloval.

A z umetno inteligenco pa se je zgodil ogromen preskok. Podatkovni centri niso več samo prostor za shranjevanje in obdelavo podatkov, temveč postajajo ogromne računalniške tovarne.

Učenje velikih modelov umetne inteligence zahteva povezovanje tisočev specializiranih procesorjev. Ko so modeli naučeni, pa potrebujejo računske zmogljivosti tudi za vsak odgovor, ustvarjeno sliko, prevod ali analizo.

Več uporabnikov in zahtevnejši modeli pomenijo več računske obremenitve. Umetna inteligenca se poleg tega seli v iskalnike, pisarniško programsko opremo, zdravstvo, industrijo in poslovne procese.

Rast uporabe umetne inteligence sicer še ne pomeni, da mora enako hitro naraščati tudi poraba elektrike. Učinkovitejši čipi, manjši modeli, optimizirana programska oprema in boljša izkoriščenost obstoječih centrov lahko zmanjšajo porabo energije na posamezno nalogo. Ne gre pa se slepiti, da večje porabe ne bo, kažejo tudi uradne ocene. 

Že danes se tako kažejo omejitve. IEA ocenjuje, da bi lahko zaradi težav s priključevanjem na omrežje zamujalo približno 20 odstotkov načrtovanih projektov. Gradnja novih daljnovodov v razvitih gospodarstvih lahko traja od štiri do osem let.

Tehnološka podjetja lahko namreč denar za gradnjo podatkovnega centra zagotovijo razmeroma hitro. Elektrarn in daljnovodov pa ni mogoče postaviti čez noč.

Posamezne projekte zagotovo. Celotne svetovne širitve podatkovnih centrov pa ne. 

Ameriške vmesne volitve so pokazale, da lahko lokalne skupnosti gradnjo ustavijo, omejijo ali odložijo. Toda začasna prepoved gradnje v enem mestu ne odpravi svetovnega povpraševanja po računalniških zmogljivostih.

Če investitor projekta ne more izpeljati na eni lokaciji, lahko poišče drugo. Če ga ne more zgraditi letos, lahko počaka na spremembo pravil. Če mora plačati dodatno infrastrukturo, lahko višje stroške vključi v ceno svojih storitev.

To seveda ne pomeni, da so lokalne prepovedi brez pomena. Prav nasprotno: lahko preprečijo neprimerne projekte, izboljšajo pogajalski položaj prebivalcev in prisilijo investitorje k prevzemanju stroškov, ki bi sicer lahko bremenili javnost.

Po ameriških volitvah je OpenAI že predstavil zaveze glede financiranja električne infrastrukture in odnosov z lokalnimi skupnostmi. To je znak, da odpor prebivalcev spreminja pogoje poslovanja, čeprav sam po sebi ne pomeni konca širitve, poroča Fortune.

Vprašanje torej  na koncu ni samo, ali gradnjo dovoliti ali prepovedati. Države lahko določijo, pod kakšnimi pogoji se bo infrastruktura širila.

To vključuje obveznost investitorjev, da plačajo priključitev in potrebne nadgradnje omrežja, omejitve porabe pitne vode, obvezno razkritje dejanske porabe elektrike in vode, strožje okoljske presoje ter izbiro lokacij, kjer je energetska infrastruktura že na voljo.

Prav tako lahko zahtevajo preverljive podatke o trajnih delovnih mestih, namesto da bi se zadovoljile z velikimi številkami o začasnih zaposlitvah med gradnjo. Največja skrb tako postaja - ali so države in lokalne skupnosti zmožne racionalne presoje, ko se znajdejo nasproti velikih igralcev z veliko milijoni in veliko lepimi obljubami.