Rubio naj bi bi globoko vpet v vsakodnevno delovanje venezuelske prehodne oblasti, čeprav države po Madurovem zajetju ni obiskal. Sklicuje se na pogovore z več kot ducatom ameriških uradnikov ter osebami, povezanimi z oblastmi v Washingtonu in Caracasu, ki so o njegovem vplivu govorile pod pogojem anonimnosti.
Rubio ne usmerja le ameriške politike do Venezuele, temveč pomembno vpliva tudi na upravljanje državnih financ, uporabo prihodkov od izvoza naravnih virov in izvajanje ameriških sankcij.
Časnik piše, da naj bi večina prihodkov od venezuelskega izvoza najprej pritekla pod nadzor ameriškega finančnega ministrstva, od tam pa se sredstva postopoma sproščajo venezuelski vladi. Rubio in njegova ekipa naj bi imela pomembno besedo pri tem, kako se denar porablja.
Vpliv naj bi imel tudi na preoblikovanje venezuelskega naftnega sektorja, dostop ameriških podjetij do poslovanja v državi ter celo pri nekaterih ključnih kadrovskih odločitvah prehodne oblasti.
Redni stiki s prehodno predsednico
Prehodno vlado vodi Delcy Rodriguez, nekdanja podpredsednica Madurove administracije. Z Rubiom naj bi bila v rednih stikih in naj bi o številnih vprašanjih komunicirala prek aplikacije WhatsApp.
Ameriško zunanje ministrstvo podrobnih navedb ni komentiralo. Njegov tiskovni predstavnik Tommy Pigott je v pisni izjavi poudaril, da bi lahko Venezuela z odgovornim gospodarskim upravljanjem ponovno postala stabilna in uspešna partnerica Združenih držav.
Primerjava z Irakom
A pojavljajo se primerjave Rubia z vlogo Paula Bremerja, ki je po ameriški invaziji leta 2003 vodil začasno upravo Iraka. Po oceni časnika gre za enega najobsežnejših primerov neposrednega ameriškega vpliva na delovanje tuje države v zadnjih dveh desetletjih.
Washington je sicer v Venezuelo napotil tudi dodatno vojaško osebje in finančno pomoč, dodatni viri so sledili tudi po nedavnih uničujočih potresih. A takrat so prebivalci opozarjali, da je za tisoče smrti krivi pristojni, njihovo neukrepanje in nesposobnost zagotoviti ustrezno pomoč in mehanizacijo v ključnih urah po katastrofi.
Uradni cilj ameriške administracije medtem ostaja stabilizacija države, gospodarsko okrevanje in priprava pogojev za vrnitev demokratičnih institucij.
Kritiki takšnega pristopa opozarjajo, da odpira vprašanja o spoštovanju državne suverenosti in mednarodnega prava.
Paul Bremer je bil ameriški diplomat, ki je po invaziji na Irak leta 2003 vodil Začasno koalicijsko upravo (CPA). Kot vodja te uprave je imel skoraj neomejena pooblastila pri upravljanju države, vključno z razpustitvijo iraške vojske in odstranitvijo članov stranke Baas iz državnih institucij. Njegove odločitve so bile kasneje predmet ostrih kritik, saj so mnogi menili, da so prispevale k varnostnemu vakuumu in destabilizaciji Iraka v letih po padcu režima Sadama Huseina.
Državna suverenost je temeljno načelo mednarodnega prava, ki določa, da ima vsaka država izključno oblast nad svojim ozemljem in prebivalstvom. To pomeni, da so druge države dolžne spoštovati njeno neodvisnost in se ne smejo vmešavati v njene notranje zadeve. V praksi se suverenost pogosto sooča z izzivi, ko mednarodna skupnost ali tuje sile ocenijo, da je posredovanje nujno zaradi humanitarnih razlogov, varnostnih groženj ali politične nestabilnosti, kar pogosto vodi v razprave o legitimnosti takšnih posegov.
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.