Dežuje, vode pa je vse manj: kam izginjajo evropske zaloge?

Nemčiji je junija 2026 manjkalo približno 25 gigaton oziroma 25 milijard ton vode glede na dolgoletno povprečje. Za predstavo: celotno Bodensko jezero vsebuje približno 48 gigaton vode.

Podatek ne pomeni, da je iz Nemčije dobesedno izginila polovica Bodenskega jezera. Gre za odstopanje skupne kopenske zaloge vode od dolgoletnega povprečja. Vanjo sodijo voda v tleh, podzemna voda in površinske zaloge.

Podatki prihajajo iz satelitske misije GRACE Follow-On, ki jo GFZ Helmholtzov center za geoznanosti izvaja skupaj z ameriško Naso in Nemškim centrom za letalstvo in vesolje DLR. Satelita vode ne merita tako, da bi fotografirala presušene reke ali prazne vodnjake. Zaznavata spremembe Zemljinega gravitacijskega polja, iz katerih raziskovalci izračunajo spremembe mase, te pa so na kopnem v veliki meri povezane s spreminjanjem količine vode.

Meritve imajo prostorsko ločljivost približno 250 krat 250 kilometrov, zato z njimi ni mogoče ugotavljati razmer v posameznem kraju ali majhnem vodonosniku. Dobro pa pokažejo velike regionalne spremembe, poroča Focus. 

Že od leta 2015 raziskovalci opažajo pogostejše bolj sušne razmere kot v 15 letih pred tem. Nadpovprečno mokro leto 2024 je prineslo začasno okrevanje vodnih zalog, nato pa je sledil nov močan padec. Poleti 2025 so sateliti zaznali večje zmanjšanje skupne zaloge vode kot v katerem koli prejšnjem poletnem polletju v obdobju meritev GRACE in GRACE Follow-On. Junija letos je bila zaloga približno na ravni leta 2025.

Primerjava z meritvami padavin po navedbah GFZ za Nemčijo ne kaže dolgoročnega negativnega trenda količine padavin, ki bi pojasnil zmanjševanje vodnih zalog. Ključ je v vodni bilanci.

Z višjimi temperaturami se povečuje potencialno izhlapevanje – količina vode, ki se lahko prenese iz tal in površinskih voda v ozračje. Vodo izgubljajo tudi rastline. Dokler jo imajo na voljo, jo oddajajo v ozračje, ob dolgotrajni vročini pa se tla lahko izsušijo do točke, ko voda koreninam ni več dosegljiva. Zato ni nujno, da dežuje manj, da bi bilo vode manj. Če iz sistema z izhlapevanjem in evapotranspiracijo odhaja več vode, kot se je uspe obnoviti, se zaloga zmanjšuje.

To pojasnjuje tudi navidezni paradoks, s katerim se bomo v segrevajoči se Evropi srečevali vse pogosteje: močan naliv še ne pomeni konca suše.

Velika količina vode lahko pade v zelo kratkem času, hitro odteče po površini v kanalizacijo, potoke in reke ter povzroči celo poplave. Za obnovo podzemne vode pa je pomembno, koliko vode dejansko pronica skozi tla in doseže vodonosnike. Isto območje lahko zato v istem letu doživi tako hudourniške poplave kot težave zaradi suše.

Reka z nizkim vodostajem je vidna. Izsušeno polje prav tako. Podzemna voda ni. In prav ta nemške raziskovalce posebej skrbi. Po ugotovitvah GFZ zmanjševanje zalog podzemne vode predstavlja največji del dolgoročnega zmanjšanja skupne zaloge vode v Nemčiji.

Prostorsko razlike niso enake. Junija letos so bili primanjkljaji najbolj izraziti na jugu, jugozahodu in vzhodu države, manjši pa na severozahodu ob Severnem morju.

Okrevanje pa je lahko počasno. Nemški raziskovalci se zato bojijo, da se skupna zaloga vode do konca leta ne bo povsem obnovila niti ob nadpovprečno deževni jeseni.

In račun letošnjega vročega poletja sploh še ni v celoti viden. Najnovejši analizirani satelitski podatki segajo do junija, zato posledice poznejših vročinskih valov še niso vključene. Pokazale se bodo v naslednjih podatkovnih nizih.

Dolga leta je evropska razprava o pomanjkanju vode zvenela predvsem kot problem Španije, Italije, Grčije in drugih sredozemskih držav.

Evropska agencija za okolje pa zdaj opozarja, da se Evropa segreva hitreje od svetovnega povprečja, s tem pa naraščajo tveganja suše, pomanjkanja vode in poplav. Vodni stres vsako leto prizadene približno 30 odstotkov evropskega ozemlja in 34 odstotkov prebivalstva, posebej južno Evropo in gosto poseljena območja.

Leta 2025 je bila vlažnost tal v rastni sezoni pod povprečjem obdobja 2000–2020 na približno 930.000 kvadratnih kilometrih oziroma 22 odstotkih ozemlja EU. Evropska agencija za okolje leto 2025 uvršča med štiri najbolj sušna leta po letu 2000.

Posledice niso samo hidrološke. Na približno 250.000 kvadratnih kilometrih se produktivnost vegetacije ni vrnila na običajno raven. Med najbolj prizadetimi so bila kmetijska zemljišča, travniki in gozdovi.

Slovenija ima zaradi podnebja, geografije in razmeroma bogatih vodnih virov drugačno izhodišče od najbolj sušnih delov Evrope. Večina slovenskih teles podzemne vode je po uradni oceni v dobrem količinskem stanju.

Toda to ne pomeni, da suša podzemne vode ni problem. Kazalec Agencije RS za okolje, posodobljen februarja letos s podatki za obdobje 1981–2025, kaže, da se pogostost in intenzivnost hidroloških suš podzemne vode v medzrnskih vodonosnikih v zadnjih desetletjih povečujeta. Med desetimi najbolj sušnimi leti v tem obdobju jih je bilo kar osem po letu 2000.

Pomembna je geografska in sezonska razlika. V večjem delu Slovenije se suše večje intenzitete v podzemni vodi najpogosteje pojavljajo pozimi, blažje pa predvsem jeseni. Izjema so vodonosniki na Primorskem in v Ljubljanski kotlini, kjer najintenzivnejše suše nastopajo poleti.

ARSO posebej opozarja tudi na obdobje med junijem in septembrom, ko je raba podzemne vode povečana. V tem delu leta je opazen trend naraščanja pojava izrednih suš.

Dolgoročna nacionalna količinska slika ostaja precej ugodna. Ocena, izdelana za tretji načrt upravljanja voda 2022–2027, zajema 21 teles podzemne vode v Sloveniji. Za 20 je bilo ugotovljeno dobro količinsko stanje. Kot slaba je ocenjena Dravska kotlina, kjer črpanje podzemne vode povzroča vdor vode slabše kakovosti v globoki vodonosnik.

V referenčnem obdobju 1991–2020 je bilo v plitvih vodonosnikih slovenskih teles podzemne vode po oceni ARSO na leto na voljo okoli štiri milijarde kubičnih metrov podzemne vode oziroma približno 2000 kubičnih metrov na prebivalca.

Slovenija torej ni država, za katero bi lahko na podlagi teh podatkov trdili, da ji na nacionalni ravni zmanjkuje podzemne vode. Meritve pa kažejo, da so hidrološke suše v pomembnih medzrnskih vodonosnikih v zadnjih desetletjih pogostejše in intenzivnejše. Prav zato nemški primer ni povsem oddaljena zgodba.

Nemčija in Evropa sta samo del veliko večje slike. Ena največjih globalnih analiz podzemne vode doslej je zajela približno 170.000 merilnih vrtin in 1693 sistemov vodonosnikov v več kot 40 državah.

Rezultati, objavljeni v reviji Nature, kažejo, da je hitro zniževanje gladine podzemne vode – več kot pol metra na leto – v 21. stoletju razširjeno predvsem v suhih območjih z obsežnimi kmetijskimi površinami.

V 36 odstotkih analiziranih sistemov vodonosnikov se je gladina podzemne vode zniževala za več kot deset centimetrov na leto, v 12 odstotkih pa za več kot pol metra.

Še bolj zaskrbljujoča je primerjava skozi čas. V 30 odstotkih vodonosnih sistemov, za katere je bilo mogoče primerjati konec 20. in začetek 21. stoletja, se je upadanje podzemne vode pospešilo.

Razlog ni samo podnebje, ampak tdi črpanje vode, zlasti za namakanje. Prav v suhih kmetijskih območjih je hitro zniževanje podtalnice najbolj razširjeno.

Druga globalna raziskava, objavljena letos v Journal of Hydrology, je s satelitskimi podatki analizirala spreminjanje zalog podzemne vode med letoma 2003 in 2022. Ocenjuje, da približno 3,4 milijarde ljudi živi na območjih, kjer so se zaloge podzemne vode v tem obdobju statistično značilno zmanjšale.

Med izrazitimi območji zmanjševanja so sever Indije, Severnokitajska nižina, vzhod Brazilije in območja okoli Kaspijskega jezera.

Se da trend obrniti? Globalna raziskava 1693 vodonosnih sistemov ni našla samo območij, kjer gladina podzemne vode pada. Našla je tudi primere okrevanja.

Ponekod se je trend po spremembi upravljanja obrnil zaradi omejevanja črpanja, načrtnega napajanja vodonosnikov ali dovajanja površinske vode.

Evropska agencija za okolje zato med pomembnimi prilagoditvenimi ukrepi izpostavlja boljše zadrževanje vode z naravnimi rešitvami ter trajnostnejše upravljanje voda in tal.