Yousef Pezeshkian, fizik in univerzitetni profesor, med vojno skoraj vsak dan na Telegramu objavlja osebne zapise iz dnevnika, ki prepletajo družinske trenutke, politična razmišljanja in vpogled v dogajanje za zaprtimi vrati oblasti, poroča The New York Times.
Že v prvih dneh vojne je zapisal: "Mislim, da nekatere politične osebnosti grabi panika." Ob tem je poudaril, da so običajni ljudje pogosto bolj vzdržljivi kot voditelji. Skrbi ga za očeta in skupaj z bratoma ter sestro odštevajo dneve do konca predsedovanja, da se lahko vrnejo "k normalnemu življenju".
Vojna je močno prizadela iranski politični vrh. Med ubitimi so tudi ključne osebnosti, kot sta nekdanji vrhovni voditelj Ali Hamenej in vplivni politik Ali Laridžani.
Pezeshkian je zapisal, da je varovanje življenj uradnikov postala najpomembnejša naloga države, saj je preprečevanje ciljnih umorov postalo vprašanje časti.
Izraelska sposobnost ciljanja visokih iranskih uradnikov je vznemirila vodstvo in sprožila skrb, kdo bo naslednji ter kako nadomestiti izgube. Ob Laridžanijevi smrti je Pezeshkian zapisal: "Sploh nisem hotel verjeti. Sovražniku ne bi smeli dovoliti še enega uspešnega atentata." Kljub izgubi ključnih oseb državo trenutno vodi odbor, vojaški poveljniki skrbijo za taktične in strateške odločitve, predsednik in podpredsednik pa za vsakodnevno delovanje.
Analitiki opisujejo sistem kot odporen mrežni ekosistem. "Soočeni s stalnim tveganjem, da bi Izrael lahko odstranil svoje višje vodstvo, Islamska republika vodi vojna prizadevanja kot omrežen stroj za preživetje, z vsemi rokami na krovu in oblastjo, razpršeno po prekrivajočih se centrih moči," je dejal Ali Vaez, direktor za Iran pri Mednarodni krizni skupini (ICG). Yousef Pezeshkian pa sam opozarja, da bo Iran brez ustavitve ciljnih pobojev izgubil vojno.
V svojem dnevniku prepleta osebne družinske anekdote s sporočili o zvestobi vladarjem islamske republike in obrambami očeta pred kritikami rivalov. V prvih dneh vojne je pisal tudi o notranjih nesoglasjih med uradniki glede strategije: "Največje resno nesoglasje, ki ga imamo, je: Kako dolgo naj bi se še borili? Za vedno? Dokler Izrael ne bo uničen in se Amerika ne bo umaknila? Dokler Iran ne bo v popolnih ruševinah in se bomo predali? Preučiti moramo različne scenarije." Uradniki so po navedbah The New York Timesa potrdili, da so dnevniški zapisi in računi na družbenih omrežjih verodostojni.
Obenem se pojavljajo tudi kritike iz javnosti. Nekateri pozivajo k predaji in vrnitvi oblasti ljudem, kar avtor dnevnika zavrača kot "nevedno in zmotno". Kljub temu priznava, da so določene odločitve, na primer napadi na ameriške cilje v arabskih državah, lahko tvegane in nerazumljene.
V povezavi s tem je branil očeta, ko se je 7. marca opravičil arabskim državam, in poudaril: "Opravičilo sosedom je etična dolžnost, ne pravna." Verjame, da ljudje, ki živijo v arabskih državah v Perzijskem zalivu, niso krivi in da je vojna obrnila njihova življenja na glavo.
Posebno težo dnevniku dajejo osebni trenutki. Avtor opisuje igro z otroki, sprehode po parku in vsakodnevne poskuse ohranjanja psihične stabilnosti.
V enem od zapisov omenja tudi strah ob skrivnostnem sporočilu, ki ga je sprva razumel kot morebitno past. Kasneje pa se je izkazalo, da gre zgolj za povabilo na iftar, večerjo ob koncu posta med ramadanom.
Pezeshkian se je v dnevniku poglobil v osebna čustva in iskanje smisla v vojni. Ob branju Korana je zapisal: "Moj vtis je, da je nesreča, s katero se zdaj spopadamo, posledica našega lastnega vedenja. Morda bodo solze naša odrešitev in prošnja za odpuščanje."
Ta teden je obiskal babico, ki se ni zavedala vojne okoli sebe, kar ga je zlomilo. "Po 19 dneh vojne sem se končno zlomil in večkrat jokal."
