Raziskave DNK lobanje moškega, ki je pred okoli 4500 leti živel v dolini reke Nil, bi lahko dale nov vpogled v obdobje starega veka. Analiza njegovega okostja kaže, da je bil ob smrti star okoli 60 let in je morda delal kot lončar. Pa tudi, da petina njegove DNK izvira od prednikov, ki so živeli kar 1500 kilometrov stran na območju druge velike civilizacije tistega časa, v Mezopotamiji oziroma današnjem Iraku.
To je tako pravzaprav prvi biološki dokaz povezave med obema svetovoma in bi lahko pomagal razložiti, kako se je stari Egipt iz majhnih razpršenih skupnosti preoblikoval v tedaj eno namogočnejših in najmočnejših civilizacij na svetu, piše britanski BBC. Ugotovitve pa dajejo tudi novo težo stališču, da sta pojav pisave in vzpon kmetijstva (predvsem namakalni sistem poljedelstva) bila plod izmenjave ljudi in idej med tema antičnima svetovoma.
Vodilni raziskovalec Pontus Skoglund z londonskega inštituta Francis Crick, je dejal, da bi lahko možnost ekstrakcije oziroma izločitve in razbiranja DNK iz starodavnih kosti na novo osvetlila dogodke in posameznike iz preteklosti, kar bi omogočilo, da (doslej) črno-bela zgodovinska dejstva oživijo v barvitih podrobnostih. "Če bomo pridobili več DNK podatkov in jih primerjali z arheološkimi, kulturnimi in pisnimi informacijami, ki jih imamo o tistem času, bo to zelo razburljivo," je navdušen. "Razumevanje naše preteklosti delno črpamo iz pisnih virov, ki so pogosti zapisi bogatih in močnih, največkrat o samih sebi. Biološke metode pa dajejo zgodovinarjem in znanstvenikom novo orodje za pogled na zgodovino skozi oči navadnih ljudi."
DNK so pridobili iz kosti notranjega ušesa iz posmrtnih ostankov moškega, pokopanega v vasi Nuwayrat, 265 kilometrov južno od Kaira. Umrl je med leti 2770 in 2470 pred našim štetjem – v obdobju, ki sovpada s prelomnimi trenutki v nastanku Egipta in Mezopotamije, kažejo izsledki nove raziskave, ki je bila objavljena v reviji Nature. Arheološki dokazi pričajo, da sta bili regiji najverjetneje v stiku že pred 10.000 leti, ko so ljudje na ravnici med rekama Evfrat in Tigris začeli kmetovati in udomačevati živali, kar je privedlo do nastanka kmetijske družbe. Mnogi strokovnjaki verjamejo, da bi lahko družbena in tehnološka revolucija v 'zibelki civilizacije' vplivala na podoben razvoj v starem Egiptu, a neposrednih dokazov o stiku družb ni bilo – vse do sedaj.
Adeline Morez Jacobs, ki je posmrtne ostanke analizirala v sklopu svojega doktorskega študija na Univerzi John Moores v Liverpoolu, pravi, da je to prvi jasen in nedvoumen dokaz o veliki in pomembni migraciji ljudi in s tem izmenjavi informacij med dvema središčema civilizacije v tistem času. "Imamo dve regiji, ki sta razvili prve organizirane sisteme pisanja, zato arheologi verjamejo, da sta bili v stiku in si izmenjevali ideje. Zdaj imamo za to tudi dokaze. Upamo, da bodo vzorci DNK iz starega Egipta, ki ji bomo pridobili in analizirali lahko razširili razpravo o tem, kdaj točno se je to gibanje iz zahodne Azije začelo in v kolikšnem obsegu," je razložila.
Okostje moškega so našli leta 1902, v keramičnem loncu, v grobnici, vklesani v pobočje hriba. Pokopan je bil še preden je mumifikacija postala standarden način pokopa, kar je morda pripomoglo k ohranitvi njegove DNK. Z analizo kemikalij v njegovih zobeh je raziskovalna ekipa lahko ugotovila, kakšna je bila njegova prehrana, in na podlagi tega določila, da je verjetno odraščal v Egiptu.
A znanstvena 'detektivska' zgodba se tukaj ne konča. Podrobno analizo posmrtnih ostankov je opravil tudi Joel Irish z liverpoolske univerze, da bi si lažje ustvarili sliko pokopanega kot posameznika. "Želel sem ugotoviti, kdo je bil ta moški, izvedeti čim več o njem – koliko je bil star, kakšne postave je bil, s čim se je preživljal. Namesto, da bi ga obravnavali zgolj kot 'hladen primerek', sem vse to nato skušal personalizirati." Struktura kosti je pokazala, da je bil moški star med 45 in 65 leti, čeprav že z jasnimi znaki artritisa. Visok je bil le nekaj več kot 160 centimetrov, kar je bilo celo za takratne čase zelo malo. Irish je lahko ugotovil tudi , da je bil verjetno lončar – kavljasto oblikovana kost na zadnji strani lobanje je bila povečana, kar kaže na to, da je veliko časa gledal navzdol. Sedalne kosti so razširjene, ker je verjetno pogosto sedel na trdih površinah. Roke pa kažejo znake dolgotrajnega gibanja naprej in nazaj, na teh kosteh so vidna tudi mesta, kjer so bil emišice še posebej okrepljene, kar nakazuje, da je bil vajen dvigovanja težkih predmetov. "Delal je na vso moč, vse svoje življenje," je za BBC News pojasnil akademik.
Po navedbah Linusa Girdlanda Flinka so sicer imeli znanstveniki izjemno srečo, da je bilo okostje sploh na voljo za proučevanje in razkritje teh zgodovinskih skrivnosti. Po tem, ko so ga izkopali, so ga podarili Svetovnemu muzeju v Liverpoolu, kjer se je nato ohranilo celo med nemškim bombardiranjem med drugo svetovno vojno, pri čemer so nacisti uničili večino človeških posmrtnih sotankov v njihovi zbirki. "Zdaj smo lahko povedali del zgodbe tega posameznika. Ugotovili smo namreč, da nekateri njegovi predniki izvirajo z območja rodovitnega polmesca, kar kaže na mešanje različnih skupnosti tistega časa," je poudaril.
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.