'Draga moja, kupili smo te. Nikoli se ne boš vrnila'

Limuzina je zapeljala v stransko ulico v Mansurju, elitnem predelu zahodnega Bagdada, in zapeljala mimo visokih betonskih zidov ter negovanih živih mej. Ustavila se je pri rdeči kii, parkirani pri majhni trgovini, ki je bila dogovorjena kot kraj srečanja. Z zadnjega sedeža sta stopili dve dekleti, Noor in Shadad (imeni zaradi varovanja zasebnosti nista pravi). Oblečeni sta bili v črni abaji in se nervozno ozirali naokrog, ko ju je moški srednjih let, Husham (ime zaradi varovanja zasebnosti ni pravo), vodil proti kii. Vsaka od deklet bi bila prodana za okvirno 5000 evrov.

V daljavi je Wissam al-Zubaidi iz iraške enote za boj proti trgovini z ljudmi opazoval prizor iz svoje črne toyote. Voznik rdeče limuzine je bil eden od njegovih sodelavcev, ki se je izdajal za pasarja, ki bi želel odkupiti prostitutke za delo v severnem Iraku. V bližini je bilo še nekaj policistov pod krinko, ki so bili pripravljeni posredovati.

Wissamova enota je izvedla že na ducate podobnih akcij, v katerih so sredi ene najbogatejših četrti prestolnice, sredi belega dne, ujeli trgovce z ljudmi. Od svojega imenovanja pred dvema letoma je Wissam postal eden najaktivnejših policistov v oddelku ministrstva za notranje zadeve za boj proti trgovini z ljudmi. Zaslužen je bil za številne primere trgovine z ljudmi, ki jih je ministrstvo preiskovalo lani. Vendar je bila uradna številka – zgolj 115 primerov v letu 2021 v državi s 40 milijoni prebivalcev – verjetno le vrh ledene gore.

Al Jazeera že več kot leto dni raziskuje trgovino z ljudmi v Iraku, vse pogostejši pojav, ki ga spodbujajo socialno-ekonomski dejavniki in omogoča zapletena mreža skorumpiranih uradnikov in oboroženih skupin.

Zdi se, da je ta praksa v popolnem nasprotju z načeli iraške patriarhalne družbe, kjer sta čast in ugled najpomembnejša in tesno povezana z žensko nedolžnostjo.

Al Jazeera je v pogovorih z več kot tremi ducati posameznikov, med katerimi so bili preživele ženske, aktivisti za pravice žensk, varnostni uradniki, trgovci, vpleteni v trgovino z ljudmi, in sodniki, ugotovila, da se pod tem oklepom konservativnih družbenih norm v prostitucijo rutinsko prodajajo mlada dekleta iz revnih družin.

Žrtve so običajno dekleta in ženske iz neprivilegiranih okolij, ki bežijo pred zlorabo v družini ali otroško poroko, trgovci pa pogosto izkoriščajo družbeno skrb za čast, da bi ranljive ženske sramotili in jih prisilili v trgovino s spolnimi storitvami. Iraški pravosodni sistem je prežet z istimi patriarhalnimi normami in pogosto obsodi žrtve trgovine z ljudmi zaradi prostitucije. Tisti, ki imajo od trgovine z ljudmi koristi, so veliko manj odgovorni.

Trgovci z ljudmi in prostitutke, ki jih je Wissamova ekipa zasledovala, so bili pogosto le del kolesja v stroju, ki je z dekleti trgoval v bordele, hotele in nočne klube po vsem Iraku, donosne ustanove, ki so lahko delovale le ob podpori ljudi z orožjem in močjo. Za izdajo ponarejenih osebnih izkaznic, lažji prehod skozi kontrolne točke in obveščanje pred občasnimi policijskimi racijami so bili potrebni vladni stiki, milice pa so zagotavljale zaščito v zameno za del zaslužka. Wissam, ki je izhajal iz rodu vojaških častnikov in trdno verjel v institucije, je vztrajal, da nihče ni imun pred pregonom. "Zakon je nad vsemi," se je glasil slogan, z rdečo barvo narisan na zunanjih stenah njegove pisarne v enonadstropni propadajoči policijski postaji v soseski Hai al Džamija. V resnici enota ni imela dovolj sredstev in političnih moči, da bi se spopadla z naraščajočo trgovino s spolnimi storitvami.

Wissamovo ekipo je sestavljalo le osem policistov in nekaj deset članov podpornega osebja, ki so pokrivali celotno zahodno polovico prestolnice, kjer živi več milijonov ljudi. Žrtve so se le redko oglasile na policiji zaradi strahu pred maščevanjem in sramu, povezanega s prostitucijo. Za prijetje trgovcev z ljudmi so morali Wissamovi možje pridobiti vire znotraj trgovine, običajno tako, da so se na družbenih omrežjih pretvarjali, da so stranke. 

S Hushamom je policist pod krinko odnos gradil več tednov

Policist pod krinko, ki je sedel v rdeči limuzini, je več tednov gradil odnos s Hushamom. V večkratnih telefonskih pogovorih se je šalil, dogovarjal in zahteval fotografije žensk, s čimer si je pridobil Hushamovo zaupanje in hkrati ustvaril elektronski zapis pogajanj. "Veliko truda. Policisti ponoči ne spijo, podnevi pa spijo," mi je povedal Wissam. Izvlekel je svoj telefon in predvajal posnet telefonski pogovor med njegovim tajnim policistom in Hushamom:

"Prosim, pošlji mi njene slike," je dejal policist pod krinko, pri čemer je govoril o 17-letni Shadad. Fotografije je potreboval za sestavo primera in pridobitev naloga za aretacijo. Husham se je strinjal.

"Kje je njegova lokacija?" Husham je vprašal in pri tem mislil na izmišljenega lastnika hotela, za katerega se je policist pretvarjal, da ga zastopa.

"Nahaja se v Erbilu in Mansurju. Verjetno bo v Erbilu ostal pet dni in se vrnil sem," je povedal. "Če jo bo odpeljal v Erbil, moram iti z njo, saj je še mlada. Ne bodo je spustili skozi kontrolne točke," je dejal Husham. "Vstopil bo prek svojih sorodnikov. Tam ima hotel," mu je zagotovil policist.

Nekaj minut po tem, ko so se Husham, Noor in Shahad vkrcali v limuzino, so začeli utripati žarometi. To je bil znak za posredovanje. Wissamovi možje so z izvlečenimi puškami stekli k avtomobilu in odprli potniška vrata. "Izstopi," so ukazali Hushamu in ga prijeli za vrat in obe roki, vključno s tisto, v kateri je držal inkriminirani sveženj stodolarskih bankovcev. "To ni moj denar," je protestiral Husham, medtem ko so mu policisti priklenili okove in ga odpeljali na zaslišanje.

Noor je planila v jok, saj je bila prepričana, da sta se zapletli v vojno med konkurenčnimi mrežami preprodajalcev. Shahad ni jokala, vendar je imela od panike široko odprte oči, ko so ju policisti vodili do Wissamovega avtomobila. Preživele so odpeljali v enoto za boj proti trgovini z ljudmi, kjer so jih zaslišali. Nekaj dni pozneje so jih sprejeli v vladno varno hišo. Noor je za Al Jazeero delila svojo zgodbo.

"Moji sorodniki tega niso sprejeli"

Noor, ki je bila ob reševanju stara 21 let, je prihajala iz južnega svetišča Nadžaf, enega najpomembnejših središč šiitskega islama. Njena družina je pripadala močnemu plemenu, ki se je ravnalo po običajnem pravu in se pogosto upiralo državni oblasti. Noorino življenje so urejale konservativne norme, ki so se osredotočale na ohranjanje kolektivne časti. Tako kot druge ženske v njeni družini je odraščala večinoma zaprta v družinskem domu.

Nekega dne, ko je bila Noor v devetem razredu in se je vračala iz šole, je pozdravila nekaj let starejšega najstnika iz soseske. "Moji sorodniki tega niso sprejeli," je dejala. Noor je s stikom z moškim zunaj ožjega družinskega kroga osramotila svojo skupnost. Sklican je bil rodbinski sestanek, na eni strani prostornega majlisa so sedeli Noorini moški sorodniki, na drugi pa fantovi moški sorodniki. Ob sladkem čaju so moški zapečatili njeno usodo: za povrnitev družinske časti se mora poročiti z mladeničem. "Spomnim se, da mi je oče rekel, da bom živela in umrla z njim. Rekel mi je, naj se nikoli ne vrnem," je dejala Noor. Stara je bila 15 let.

"Družba vso krivdo pripisuje dekletu. Bila sem otrok, morali bi me zaščititi in mi dati priložnost. Toda ne, zaradi plemen in tradicije so me žrtvovali. Zaradi njih sem končala tam, kjer sem," je dejala Noor.

Irak je bil nekoč med najbolj naprednimi državami v regiji, vendar so se pravice žensk v zadnjih desetletjih nenehno zmanjševale. Sprememba se je začela med režimom Sadama Huseina v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je pokojni diktator poskušal okrepiti politično podporo med prebivalstvom, ki so ga pestile vojne in uničujoč trgovinski embargo. Povečala se je revščina, medtem ko sta se stopnja delovne aktivnosti in pismenosti žensk zmanjšali. Vlada je izdala številne odloke, ki so zmanjšali pravice žensk, vključno z zakonom proti prostituciji, ki je spolne delavke kaznoval z usmrtitvijo – zakon je še vedno v veljavi, vendar je bila najvišja zagrožena kazen znižana na dosmrtni zapor.

Ta trend se je nadaljeval tudi po tem, ko so ZDA strmoglavile stari režim, saj sta nasilje in razpad družbenega tkiva, ki sta sledila invaziji, nesorazmerno močno prizadela ženske in dekleta. V kaosu, ki so ga povzročili šibke institucije, vse večja korupcija in vse večji vpliv oboroženih skupin, se je razmahnila trgovina s spolnimi uslugami. Po podatkih Svetovne banke se je razširjenost otroških porok povečala s 17 odstotkov leta 2006 na 28 odstotkov leta 2018, čeprav zakon o osebnem statusu iz leta 1959 določa zakonsko starost za poroko pri 18 letih, razen če sodnik odobri izjemo. Dekleta, kot je Noor, so bila nekaznovano poročena na obredih, ki so jih vodili verski voditelji namesto javnih uslužbencev. Razširjeno je postalo nasilje v družini, ki je bolj prizadelo otroške zakonce. Po podatkih Združenih narodov 46 odstotkov žensk v Iraku doživlja čustveno, fizično ali spolno nasilje doma.

Ko se je Noor poročila, je bila prisiljena opustiti šolanje. Vedno bolj se je počutila ujeta doma, prepuščena na milost in nemilost svojemu novemu možu in njegovi družini, ki sta jo kmalu začela pretepati. Dve leti po poroki je pobegnila, kar je bilo v plemenski kulturi nesprejemljivo. Noor je z avtobusom odpotovala v Bagdad, kjer je upala, da bo našla uteho v svetišču Imama Kadhima, enem najsvetejših romarskih krajev za šiitske muslimane.

Bil je hladen in deževen zimski dan. Noor je sedela na pločniku ob vhodu v mogočno mošejo z zlatimi kupolami, njen obup pa se je z bližajočo se nočjo stopnjeval. "Nisem vedela, kam naj grem. Mislila sem, da me bodo ubili, če se vrnem k svoji družini," je dejala. Nekaj časa jo je od daleč opazovala neka ženska. Bližala se je polnoč, ko je končno pristopila in Noor ponudila prenočišče. "Rekla mi je, da me bo moja družina našla v Bagdadu in da me bo raje odpeljala na kraj, kjer se bom počutila dobro."

Noor so prepeljali v Erbil, glavno mesto severne, napol avtonomne kurdske regije v Iraku, in jo predali drugi ženski, ki ji je vzela telefon in postopoma začela z njo grdo ravnati. Ko je Noor zahtevala, da se vrne v Bagdad, se je ženski zasmilila. "Draga moja, kupili smo te. Nikoli se ne boš vrnila," se Noor spominja njenih besed. "Bila sem šokirana. Nisem vedela, da je mogoče ljudi prodati na tak način."

Tri preživele žrtve, s katerimi smo se pogovarjali za to zgodbo, so bile zvabljene v trgovino z ljudmi v svetišče v bagdadski četrti Kadhimiya, kjer so trgovci z ljudmi prežali na dekleta v stiski, ki so obupano iskala pomoč. "Če je bilo mlado dekle izpostavljeno težavam doma, se ne more obrniti na nobeno posebno institucijo," je pojasnila Janat al-Ghazi, borka za pravice žensk, ki dela za Organizacijo za svobodo žensk v Iraku. "Odloči se, da bo pobegnila, vendar jo bodo na ulici lovili trgovci z ljudmi."

Janat je nadalje opisala, kako trgovci z ljudmi običajno potegnejo žrtve v vrtinec prostitucije. Običajno so se odločali za ranljiva dekleta iz revnih skupnosti, ki so odraščala brez izobrazbe in stika z zunanjim svetom. Ironično je, da so prav zaradi osamljenosti, ki naj bi varovala njihov ugled, postale dovzetne za sladke govorice trgovcev z ljudmi, ki so jim ponujali pomoč, poroko ali delovne priložnosti. Ko so dekleta enkrat prijela za vabo, ni bilo več poti nazaj. "Najprej jo napadejo," je dejal Janat. "Potem ji rečejo, da je konec, da ni več častna in da lahko nadaljuje po tej poti."

Noor so prodajali od enega preprodajalca do drugega in nazadnje je pristala v rokah Hushama, pasarja, ki ga je prijela enota generala Wissama. Takrat je prvič spoznala Shahad, Hushamovo zdaj 17-letno hčerko, ki so jo rešili istočasno. Shahad je izhajala iz razbite družine in je odraščala v sirotišnici v Bagdadu. Ko je dopolnila 13 let, se je Husham nenadoma pojavil, da bi jo posvojil. "Bila sem navdušena," se spominja Shahad. "Vse življenje sem bila prikrajšana za svojo družino." Njeni upi na boljše življenje so se razblinili, ko jo je Husham odpeljal v Erbil, kjer jo je eden od njegovih prijateljev posilil. "Izgubila sem deviškost. Potem me je oče začel spolno napadati," je srhljivo stvarnost povedala Shahad. "Še naprej me je pretepal, žalil in mučil, če nisem hotela delati. Prišla sem do faze, ko sem hotela narediti samomor."

Husham je dekleta prisilil v delo v Erbilu, Bagdadu in Dubaju ter jih s pomočjo vladnih stikov preprodajal po vsem Iraku. "Dekleta jim je dajal zastonj, v zameno pa so mu varovali hrbet," je dejala Noor. Vladni uradnik v Bagdadu je Noor izdal potni list in ji dal lažno identiteto Hushamove žene, da bi ji olajšal prehod skozi kontrolne točke in meje. "Z njim sem brez vprašanj vstopila celo v Dubaj," je dejala Noor.

Njuni večkratni poskusi pobega so bili neuspešni in naleteli sta na kruto kazen. Ob neki priložnosti je Noor stopila v stik s policistom, ki je delal za Assayish, kurdsko varnostno službo. Obljubil ji je, da ji bo pomagal, a medtem ko je čakala v njegovi pisarni, jo je prijavil Hushamu. "Kaj si mislila, Erbil je moj," se ji je posmehoval, ko se je pojavil, da bi jo odpeljal nazaj. Zaradi njegovega pretepa je bila mesec dni priklenjena na posteljo. Drugi neuspeli pobeg je bil kaznovan z zlomljeno roko. Ko je Noor zanosila in rodila sina, je Husham otroka uporabil za prisilo. "Če so se stranke pritoževale nad menoj, je dal klic na zvočnik in pretepel sina, da sem slišala njegov jok," se je spominjala. "Zaradi sina sem naredila, kar so hoteli."

 Varna hiša in strah pred maščevanjem nasilnežev

Leta 2021 je varna hiša sprejela 26 žrtev. Edini način za vstop je bila prijava na policiji, kar je bila nepremostljiva ovira za številne ženske, ki so se bale maščevanja s strani nasilnežev in sramote, povezane s prihodom na policijsko postajo, kjer so bili samo moški. Žrtve, kot sta bili Noor in Shahad, so bile odpeljane na podlagi sodnikove odredbe in so morale ostati v času trajanja preiskave, kar se je pogosto zavleklo več mesecev. Nista imeli dostopa do telefonov, obiskov, šolanja ali poklicnih dejavnosti, dneve pa sta preživljali med dolgočasjem in zaskrbljenostjo zaradi prihajajočega sojenja.

Noor in Shadad je skrbelo, da ju bodo obtožili prostitucije. Irak je leta 2012 sprejel zakon o boju proti trgovini z ljudmi, ki naj bi žrtve zaščitil pred pregonom.

Vendar mnogi v pravosodnem sistemu še vedno uporabljajo zakon iz Sadamovega obdobja iz leta 2001, po katerem se spolno delo kaznuje z dosmrtno zaporno kaznijo, kar temelji na razširjenem prepričanju, da se ženske, ki se znajdejo v trgovini s spolnimi storitvami, za to odločijo po lastni volji.

"Primerov trgovine z ljudmi je zelo malo. Na mesec dobimo enega ali dva, medtem ko dobimo 10 ali več primerov prostitucije na mesec," je pojasnil sodnik Ahmed al-Jawari. V preteklosti je obravnaval številne primere prostitucije in naj bi predsedoval sojenju Noor in Shahad. Če ne bo dokazov, da sta bili prostitutki prodani v trgovino s spolnimi storitvami, je pojasnil, ju bo verjetno doletela dolgotrajna zaporna kazen. "Če je bila ženska prisiljena, bi se morala obrniti na oblasti in prijaviti, da obstajajo ljudje, ki so jo prisilili, da se ukvarja s prostitucijo. Toda one so navajene tega poklica. Zlahka ugotovijo, da imajo od tega materialno korist, zato ostanejo v tem poslu mesece in leta," je dejal.

Sojenje: "Slišali ste njeno izjavo, povedala je, da ste jo napadli"

Šest mesecev po tem, ko sta bili Noor in Shahad rešeni, je zadeva končno prišla na sodišče. Sodnik je bil Ahmed al-Jawari. 

Noor je prva stopila na klop za priče. "Položite roko na Koran. Ponavljajte za menoj – prisegam pri Bogu, da bom govorila resnico,"  je dejal sodnik. Sodnik jo je nato v nizu hitrih vprašanj spraševal, zakaj je pobegnila od doma in kako se je znašla v prostituciji.

Ko sta dekleti končali svoje pričanje, je sodnik prebral rezultate zdravniškega poročila o njuni deviškosti. "Sklep tega poročila je, da ženski že dolgo nista bili več nedolžni, vendar ni bil najden noben dokaz, ki bi dokazoval, da sta bili noseči. Prav tako niso našli sledi sperme."

Preizkusi devištva, postopek, za katerega ZN pravijo, da nima znanstvenih dokazov in velja za ponižujočega za žrtve, so bili obvezni za vse žrtve trgovine z ljudmi, tudi za ženske, ki so bile noseče ali so že rodile otroke. "Morali sta opraviti test deviškosti, saj je to eden od preiskovalnih postopkov," je pojasnil sodnik Ahmed. "Prostitucija zahteva spolno dejanje, ki pomeni izgubo devištva. Kako lahko dokažete spolno dejanje, ne da bi opravili test deviškosti?"

Nazadnje se je sodnik obrnil k Hushamu. "Slišali ste njeno izjavo, povedala je, da ste jo napadli," je dejal sodnik.

"Prisegam pri Bogu, nič takega nisem storil," je odgovoril Husham in namesto tega obtožil Noor in Shahad, da sta se prostovoljno ukvarjali s prostitucijo.

Po dvourni obravnavi in dveh odmorih je sodni izvršitelj ukazal, naj se sodna dvorana dvigne za izrek sodbe. "Sodišče je v zvezi s tem kaznivim dejanjem doseglo obsodbo in se v skladu z ustreznimi členi odločilo, da vas obsodi na dosmrtni zapor," je razglasil sodnik Ahmed. "Prisegam, da sem nedolžen," je jokal Husham, ko ga je sodni izvršitelj odpeljal s sodišča.

Tudi Noor in Shahad sta se razjokali, saj je globoko zakopana travma po tem, ko je bila njuna preteklost pod drobnogledom javnosti, pricurljala na površje. S trditvijo, da sta prostovoljno prodali svoji telesi, je Husham skušal še bolj omadeževati njun ugled in spodkopati njuno verodostojnost. Čeprav je sodba prinesla olajšanje, je njuna prihodnost ostala zavita v negotovost.