Družina po napadu ork 38 dni preživela na čolničku sredi oceana

Čeprav je veter ponoči oslabel, je bilo morje tisti dan še vedno precej nemirno, še posebej za majhno jadrnico, kakršna je bila Lucette. Valovi so bili v višini glave in bilo je nevarno, da se jadrnica prevrne. Z daljave se je pod gladino morja približevala velika senca in trčila v plovilo. V trenutku je bilo jasno, da se bo Lucette v nekaj minutah potopila.

Kar zveni kot scenarij za pustolovski film, je resnična zgodba družine Robertson, ki se je leta 1971 odpravila na plovbo okrog sveta. Ko jih je po 38 dneh agonije rešila japonska ribiška ladja, je njihova zgodba preplavila naslovnice časopisov po vsem svetu, piše BBC.

Šestčlanska družina brez resnih priprav odrinila na plovbo okrog sveta

Leta 1970 je upokojeni častnik britanskih oboroženih sil Dougal Robertson z ženo Lyn in štirimi otroki, 18-letnim Douglasom, 17-letno Anne ter 9-letnima dvojčkoma Neil in Sandy živel na domači kmetiji in se ukvarjal s pridelavo mleka. "Živeli smo zelo izolirano življenje," razlaga danes 65-letni Douglas.

"Oče je želel to izoliranost nekoliko popestriti, zato se je odločil, da bomo obpluli svet na jadrnici in se učili na 'univerzi življenja'."

Z jadrnico vrste škuner po imenu Lucette, ki so jo kupili z denarjem, ki so ga dobili od prodaje kmetije, so na pot odpluli 27. januarja 1971 iz kraja Falmouth na jugu Velike Britanije. "Oče potovanja ni načrtoval niti malo. Pred odhodom na plovbo okrog sveta nismo opravili niti poskusne plovbe po zalivu," pravi Douglas. "Spomnim se očeta za krmilom, kako je takoj po izplutju udarjal z nogo ob tla in vzklikal 'jiha'. Takrat je resnično živel svoje sanje."

Kmalu smo spoznali, da to ne bo sprehod po parku, se spominja najstarejši izmed četverice otrok. Naslednje leto in pol je družina plula čez Atlantski ocean in se ustavljala v različnih karibskih pristaniščih. Družini se je pridružil še študent Robin Williams, ki so ga kot štoparja pobrali po poti.

Najpogosteje na jedilniku je bila želva

Po 17 mesecih potovanja, ko so že pluli po Tihem oceanu blizu Galapaških otokov, pa tragedija. V njihovo jadrnico je udarila orka. "Celotna jadrnica se je zatresla in kobilica je najverjetneje počila. Slišali smo škripajoč šum lesa, kot drevo, ki se prelomi na pol," se spominja Douglas Robertson. "Za seboj sem slišal pljuskajoč zvok in zagledal tri kite ubijalce, ki nam sledijo."

Čeprav kiti ubijalci oziroma orke ljudem ne predstavljajo resne grožnje, je Robertson mislil, da ga bodo "živega pojedle". Ostala sta jim samo napihljiv splav in gumijasti rešilni čoln. "Čeprav je bil splav za 10 ljudi, je bilo na njem udobnega prostora le za kakšnih pet. Za napihniti smo imeli meh, ki pa se je zlomil, zato smo ga morali napihniti z usti."

"Težave so se začele s trenutkom, ko smo prišli na splav," razlaga Douglas. Oče je imel idejo, da plujemo s splavom do središča Tihega oceana in ujamemo nasprotni tok proti Ameriki. Na krovu so imeli nekaj pločevink vode in nekaj zalog hrane, vključno s suhim kruhom, piškoti, čebulo in sadjem. To jim je zadostovalo za šest dni. Za tem so pili deževnico in lovili želve ter ribe.

"Želva je bila najpogosteje na jedilniku. Ko nismo imeli vode, smo pili njeno kri, sušili smo njeno meso in ga shranili," razlaga Douglas. "Njeno mast smo topili na soncu, nato smo se mazali z njo in pili, da nam je bilo toplo."

Očeta so Japonci leta 1942 potopili, leta 1972 pa rešili

Splav je po 16 dneh postal neuporaben, zato se je vseh šest nagnetlo na trimetrski rešilni čoln z imenom Ednamair. Menjaje so sedeli v suhem delu čolna.

23. julija 1972, 38 dni od nesreče, jih je opazila japonska ribiška ladja Toka Maru II. "Očetovo ladjo so leta 1942, med drugo svetovno vojno pred Šrilanko, potopili Japonci. 30 let pozneje pa so ga nato prav Japonci potegnili iz morja in mu rešili življenje," naključje opisuje Robertson.

"Kasneje je dejal, da se je potovanje izplačalo že zato, da je lahko Japoncem oprostil za to, kar so mu storili." Dougal je o družinski pustolovščini napisal knjigo z naslovom Survive the savage sea, po kateri so posneli tudi film. Dobiček od prodaje knjige je porabil za nakup novega čolna in odšel živet v Sredozemlje, žena pa je ostala doma in naprej kmetovala. Dougal je za rakom umrl leta 1992.

Najstarejši sin Douglas se je pridružil mornarici, pozneje pa je delal kot računovodja. Tudi on je o svoji izkušnji napisal knjigo z naslovom The last voyage of Lucette, ker je menil, da drugi člani družine niso dobili dovolj zaslug. "Nikoli nisem obžaloval potovanja, niti v najtežjih časih," pravi Douglas. "Vsak nov sončni zahod in vzhod je bil nagrada življenja. Počutili smo se kot živali v divjini. Živeti še en dan je bil naš edini cilj."

Družina je leta 2008 Ednamair podarila Narodnemu pomorskemu muzeju v Falmouthu.