Drznost Trumpa in drznost Mamdanija

Zanimivo je, da smo na splošno bolj zaskrbljeni zaradi usode ljudi v državah z, vsaj deklarativno, rdečimi režimi. Tam, kjer je revščina bolj enakomerno porazdeljena. Ne pretrese nas toliko tam, kjer so na eni strani milijoni ljudi v slumih, na drugi strani pa peščica razkazuje bleščeče bogastvo. In so trgovine in lekarne lepo založene. Vrst pa pred njimi res ni, ker večina tako ali tako nima denarja, da bi tam kaj kupila.

Čeprav se po cestah in trgih na Kubi povsod nekaj igra in prepeva, še teh evropocentričnih (da ne rečem rasističnih) odzivov, ki so kar pogosti, ko gre recimo za kakšno podobno revno afriško državo, da so ljudje, kljub temu da nimajo nič, srečni, Kubanci niso dobili.

No, Kuba, Kolumbija in še kakšna država s tistega konca so lahko, po njegovih lastnih besedah, naslednje na seznamu Trumpovih osvajanj.

Seveda je jasno, da je Trumpu za dejstvo, ki smo ga slišali te dni, da je pokojnina v Venezueli en evro, malo mar. Mu pa pride prav, če se sploh zmeni za to, ko gre za splošno opravičevanje njegovih dejanj. Sicer svojih motivov sploh ne skriva ali prekriva z navideznim zavzemanjem za vzpostavitev demokracije in blagostanja, kar je bilo še pred leti nekako obvezno za prejšnje predsednike, ko so se spuščali v podobne avanture. Predpostavka, da so napadli, ker da od tam prihaja največ droge, ki zastruplja Američane, je tudi seveda zelo vprašljiva. Ob tem samo podatek, da je za stotisoče smrti, povezanih z drogo, v zadnjih letih odgovorna kar domača droga oziroma zdravilo, ki so ga predpisovali zdravniki, OxyContin. Z njim je ameriška družina, lastnica farmacevtskega koncerna, samo v nekaj letih zaslužila več kot milijardo dolarjev.

Še zdaleč ne gre za prvi takšen ali podoben poseg ZDA na tem območju. Če se spomnimo Čila, kjer so nasilno odstranili socialističnega predsednika Allendeja. Spremembo oblasti je s pučem orkestrirala CIA in predvsem takratni vseprisotni državni sekretar Henry Kissinger, sicer, da ne pozabimo, med drugim tudi dobitnik Nobelove nagrade za mir.

ZDA so vedno podpirale militaristične režime v latinskoameriških državah, pa državah Srednje Amerike in Karibov, ki so v času vladanja pobili na tisoče in tisoče delavcev, študentov, dijakov, sindikalistov.

Tako imenovana roza plima pa se v Latinski Ameriki kar ne da, trenutno bi recimo sem lahko uvrstili, med drugimi, tudi vplivno Brazilijo in predsednika Lulo in njegova prizadevanja za večjo neodvisnost. Prisotnost Kitajske je vedno večja, izmenjava blaga in dobrin je bila leta 2023 259-krat večja kot leta 1990. Kitajska je že drugi največji partner v Južni Ameriki za ZDA. Nenazadnje je bila kitajska delegacija na obisku pri Maduru samo nekaj ur pred ameriškim napadom.

Je Venezuela samo začetek procesa, da se ti trendi obrnejo? V Karibih je trenutno največja ameriška vojaška prisotnost, vključno z največjo pomorsko flotiljo, vse od hladne vojne.

Tako imenovana Donroe doktrina je nadaljevanje in širitev Monroejeve doktrine s konca 19. stoletja. Če je takrat še šlo za antiimperialistično doktrino za odrivanje evropskih držav s tega območja, pomeni zdaj širitev za regionalno prevlado in za vzpostavitev novega svetovnega reda.

Tudi podpredsednik Vance, ki je nekoč zapisal, da je največja odlika Trumpove zunanje politike, da ne začenja novih vojn, je zdaj obrnil ploščo in napad na Venezuelo označil kot veličasten in nujen izraz politike America First, torej najprej Amerika.

Vprašanje, ki je vedno na mestu, je, ali se Trumpu ne pripisuje preveč, torej ali res obstaja nekakšna Trumpova doktrina sveta? Ali pa pač počne, kar mu pade na pamet tisti trenutek in mu najbolj ustreza? Morda pa med enim in drugim sploh ni pomembne razlike.

Vendarle se izrisuje nekakšna ideja organiziranja sveta, ki jo nekateri primerjajo kar s svetom iz znamenite distopije 1984 pisatelja Georgea Orwella.

Tam je svet razdeljen na tri vplivne cone, Oceanijo, Evrazijo in Eastazijo. Enkrat ena drži z drugo, potem se to nenadoma obrne, brez razloga, javnost pa prepričujejo, da je tako bilo od nekdaj.

Svet, ki naj bi se risal zdaj, naj bi bil prav tako razdeljen na tri vplivne sfere: Azijo, ki ji dominira Kitajska, Evropo, ki ji dominira Rusija, in zahodno poloblo, ki ji dominira ZDA.

Že leta 2019 je denimo Fiona Hill iz Nacionalnega sveta za varnost pričala pred kongresnim odborom, da želi Rusija ustvariti vplivna območja in da zato ponuja Venezuelo, svojo največjo zaveznico v Latinski Ameriki, za nadzor nad Ukrajino. Ideje torej, ki so v obtoku že kar nekaj časa.

"Noro je, kako ZDA sledijo starim receptom, ki so se že izkazali za neuspešne: zruši oblast. Ne naredi načrtov za potem." Tako v Interceptu citirajo visokega ameriškega obrambnega uradnika.

Če pogledamo Afganistan, Libijo ali Irak. Začetne zmage niso pripeljale do daljših strateških uspehov, tlakovale so le pot za drago okupacijo in povsem nepredvidljive okoliščine.

Akcija se bo sama financirala, napoveduje Trump, z nafto iz Venezuele.

Tako je, kot spominjajo v Mother Jones, leta 2003 govoril tudi namestnik obrambnega ministra Paul Wolfowitz po ameriški invaziji na Irak. Da gre za državo, ki lahko sama plača za obnovo, in to hitro. Dohodki od nafte naj bi prinesli od 50 do 100 milijard v prvih letih invazije.

Pred invazijo je ekonomski svetovalec takratnega predsednika Busha dejal, da bo vse stalo vsaj 100 do 200 milijard. Odpustili so ga. Res se je zmotil, toda v drugo smer, stroški so bili vsaj 2 bilijona.

Sistemi so razpadli, ogromno ljudi je umrlo. Največ so profitirale paravojaške enote, ki so sejale strah in smrt za lukrativne pogodbe, vredne po nekaterih ocenah več kot milijardo evrov.

Delcy Rodriguez, ki zdaj vodi Venezuelo, pravi, da se ne bodo podredili, da ne bodo znova kolonija. Trump ji je že, javno prek intervjuja za The Atlantic, zagrozil z ukrepi, hujšimi, kot so doleteli Madura.

Kako da voditelji še vedno ne razumejo, je na tiskovni konferenci dejal njegov podsekretar, če bo Trumpa kdo razjezil, mora vedeti, da je v resni nevarnosti.

Evropski voditelji so vsekakor zelo previdni.

Italijanska premierka Meloni je denimo napad označila kot legitimen akt samoobrambe pred trgovino z drogami.

Grenlandija po marsičem seveda ni Venezuela, nenazadnje je tam povprečna plača okoli 3000 evrov. In je del Nata. Tri velesile se že dalj časa borijo za prevlado na Arktiki, za redke kovine, za geopolitični vpliv, v času, ko se pospešeno topi led.

Evropa je v odzivih ravno tako mlačna kot vedno. Zakaj morda ne pošljejo, vsaj simbolično in seveda ob povabilu grenlandske vlade, nekaj vojakov članic Evropske unije ter Velika Britanija in Norveška? Nezaslišano? Ob vsem, kar počne Trump? Bolj ko se bodo evropske države obnašale kot nekakšne kolonije, nesposobne in obotavljajoče, da se uprejo Trumpu, bolj jih bodo obravnavali kot take, pravi komentar v Guardianu.

Ne samo, ko gre za vojaške posege, Trump dobi, kar želi, tudi na drugih področjih. Pri nedavnem sporazumu o obdavčitvi velikih globalnih podjetij, s katerim želijo preprečiti, da bi denar odtekal v davčne oaze, je Washington izpogajal, da so iz sporazuma izključene multinacionalke s sedežem v ZDA.

Ena beseda se je prejšnji konec tedna veliko pojavljala, pravi ameriški spletni novinar Ken Klippenstein, "audacity", kar bi pomenilo v prevodu drznost ali predrznost.

Tako je izvedbo napada označil Trump. Ta beseda pa je bila prisotna tudi v nagovoru novega župana New Yorka Zohrana Mamdanija ob nastopu mandata, vladal bo z drznostjo in predrznostjo.

In ko so se mediji, eksplicitno ali pa rahlo prikrito, navduševali nad drzno izpeljano akcijo v Venezueli, so veliko manj pisali o tem, da je Mamdani že takoj podpisal celoten sveženj ukrepov, ki bodo, kot je obljubil, povečali dostopnost stanovanj tudi za tiste z manj denarja.

Še vedno, čeprav je vedno manj videti tako, so na voljo različne poti, različne oblike drznosti. Vprašanje je le, za kaj se bo odločila večina.