Ekonomska logika proti preživetvenemu nagonu: anatomija premirja

Prav v tem je politična logika trenutnega premirja. Ne gre za klasičen mir, tega še dolgo ne gre pričakovati, ampak za most med dvema nezdružljivima narativoma.

Trump je govoril "popolni in totalni zmagi", o dvosmernem premirju in o izvedljivi osnovi za dogovor v obliki iranskega desettočkovnega načrta. Iran pa je svojo javnost nagovoril povsem drugače: kot da so ZDA pristale na iranske pogoje in da je bil dosežen politični uspeh po vojaškem preživetju. Zdaj naj bi se nadaljnja pogajanja preselila v Islamabad in da Iran med drugim zahteva odpravo sankcij, sprostitev zamrznjenih sredstev, odškodnine in širši politični okvir.

A pravzaprav smo še vedno tam, kjer smo bili - kopica vprašanj potrebuje odgovore. Le da sta obe strani ocenili, da napadi postajajo (pre)dragi. 

Alan Eyre, ugledni diplomatski strokovnjak iz washingtonskega Middle East Institute, je za Al Jazeero dejal, da je bil Donald Trump verjetno "upravičeno prestrašen" zaradi gospodarskih posledic vojne in iranskega nadzora nad Hormuško ožino ter je spoznal, da mora "razglasiti zmago in ustaviti dogajanje".

"Zato je tudi pomirjujoče, da je odstopil od svojih katastrofičnih groženj o koncu civilizacije in vrnitvi Irana v kameno dobo," je dejal Eyre.

Eyre je še povedal, da bo trajalo nekaj časa, da premirje sploh začne delovati, napadi pa bi se lahko v naslednjih urah še nadaljevali, zlasti izraelski na Libanon. Izpostavil je, da ima Izrael zgodovino kršenja premirij, a da ga to ne skrbi pretirano, razen če bi se napadi nadaljevali tudi v prihodnjih dneh.

"Mislim, da Izraelci svoje delovanje v Libanonu vidijo kot nekaj bistveno drugačnega od tega, kar počnejo v Iranu," je dejal, pri čemer je dodal, da ima Izrael v Libanonu "lastne strateške cilje, ki jih še ni dosegel".

Iranska vlada in državni mediji trenutni razplet predstavljajo kot veliko zmago režima. Po navedbah Vrhovnega sveta za nacionalno varnost naj bi Iran dosegel skoraj vse svoje cilje, nasprotnik pa naj bi doživel zgodovinski neuspeh.

In predvsem - režim naj bi preživel. Ne gre pozabiti, da se je vse skupaj začelo z napadi, v katerih je bil ubit vrhovni voditelj Ali Hamenej ter visoki poveljniki Revolucionarne garde. Za iransko vodstvo je to pomenilo eksistenčno grožnjo – vojno za preživetje režima.

Prav zato zdaj dogajanje razumejo kot zmago: po več kot 30 dneh vojne z Združenimi državavami Amerike in Izraelom, režim ostaja na oblasti. To pa mnoge prebivalce spravlja v obup. 

Za prebivalce Irana je bila noč dolga in napeta. Mnogi so pričakovali obsežne ameriške napade na elektrarne, ceste in mostove, kot jih je napovedoval Donald Trump. Čakali so na rok okoli tretje ure zjutraj po teheranskem času. Premirje je bilo napovedano okoli ene ure, a številni so ostali budni in čakali, ali bodo napadi kljub temu sledili, poroča BBC. V dneh pred tem so se ljudje pripravljali na izpade elektrike – kupovali so hrano, vodo in sveče.

Napoved premirja je prinesla določeno olajšanje, saj napadi na infrastrukturo niso sledili. A odzivi ostajajo mešani. Del prebivalstva, ki nasprotuje režimu, je v vojni videl možnost politične spremembe. Do tega ni prišlo. Zdaj se soočajo z oblastjo, ki je bila v vojni prizadeta, z gospodarstvom v razsulu in z režimom, ki je po konfliktu še bolj jezen – in s katerim se bodo morali znova soočiti.

BBC-jev dopisnik je to povzel zelo jedrnato: za režim je bila ta vojna eksistenčna in v takem okviru se Iran že zgolj zaradi preživetja dojema kot zmagovalec. To je izjemno pomembno za razumevanje naslednje faze, saj pomeni, da Teheran v pogajanja ne vstopa kot kapitulant, ampak kot stran, ki meni, da je zdržala odločilni udarec.

A prav tu se začne osrednji problem: premirje ni razrešilo glavnih vsebinskih sporov. Reuters poroča, da ZDA kot ključen pogoj vidijo prost in varen pretok skozi Hormuz, Iran pa ne govori zgolj o odprtju ožine, ampak tudi o svojem nadzoru nad njo in celo o možnosti pristojbin glede na vrsto plovila, tovor in razmere. 

To je popolnoma drugačen pogled na regionalni red: za Washington mora biti Hormuz globalna arterija, ki se ne sme uporabljati kot politični vzvod; za Teheran pa je prav ta geografski vzvod eden osrednjih instrumentov odvračanja in moči. Če dodamo še jedrski program, kjer ameriška stran zavrača obogatitev urana v Iranu, iranski mediji pa že trdijo, da je Washington to sprejel, je jasno, zakaj bosta naslednja dva tedna izjemno težka.

Druga velika neznanka je Izrael. Ta premirje načeloma podpira, a vse skupaj je politično občutljivo tudi za Benjamina Netanjahuja. Če je ob začetku vojne napovedal, da bo operacija trajala, dokler ne bo odpravljena grožnja iranskega režima, potem je trenutni okvir zanj težak, kajti iranska država je še vedno tam, njena vojaška struktura ostaja delujoča, povrhu pa Teheran trenutni razvoj prikazuje kot svoj strateški uspeh. Če bo del izraelske desnice ali koalicije premirje videl kot prehitro ustavitev operacij, se lahko odpre tudi notranjepolitični problem.

Na ameriški strani je slika prav tako daleč od enotnosti. Kritike Trumpa niso prišle le od demokratov, ampak tudi od nekaterih republikancev in konservativnih medijskih glasov. Tako dogovor sicer prinaša zunanjo deeskalacijo, ne pa tudi notranje politične pomiritve. Ravno nasprotno, premirje odpira vprašanje, ali bo Trump to prodajal kot zmago, kot taktični premor ali kot pripravo na nov udar čez dva tedna. 

Nauk zgodbe tako je, da do premirja nismo prišli zato, ker bi se strani približale, ampak zato, ker so stroški nadaljnje eskalacije postali previsoki. To je bistvena razlika. Dogovor, ki nastane iz skupne vizije, je lahko temelj stabilnosti. Dogovor, ki nastane iz skupnega strahu pred še hujšim razpletom, pa je običajno krhek. Trenutni dvotedenski premor je zato manj dokaz, da je problem rešen, in bolj dokaz, da so se vsi vpleteni za trenutek preveč približali robu.

V ozadju vsega tega je še en pomemben akter: Kitajska. Trump je po napovedi premirja namignil, da je tudi Peking sodeloval pri pritisku na Teheran, ko je na vprašanje, ali je bila Kitajska vpletena v spodbujanje Irana k pogajanjem, odgovoril: "Slišim, da ja." 

Kitajski interes je precej jasen: Hormuška ožina ni samo regionalna varnostna tema, ampak ključna energetska arterija. Prav zato ni nepomembno, da so azijski trgi po napovedi premirja močno zrasli, medtem ko je cena nafte strmo padla. Za Peking je stabilnost pomorskih poti bistveno pomembnejša od nadaljnje eskalacije, še posebej v trenutku, ko bi daljša motnja dobav dodatno obremenila azijska gospodarstva.

A Kitajska pri tem ne igra ameriške igre. Skupaj z Rusijo je v Varnostnem svetu ZN blokirala resolucijo o zaščiti plovbe skozi Hormuz, ker jo je razumela kot preveč enostransko in usmerjeno proti Iranu. To pomeni, da Peking podpira deeskalacijo, vendar ne pod ameriškimi pogoji. Njegov interes ni ameriška zmaga, ampak stabilizacija razmer brez dodatne legitimacije zahodnega vojaškega pritiska.

Prvi scenarij je najbolj optimističen: dvotedenski premor zdrži, pogajanja v Islamabadu se začnejo in strani dosežejo vsaj minimalen okvir za nadaljnje pogovore. To bi pomenilo predvsem eno – da Hormuz ostane odprt in da se konflikt začasno izvleče iz logike neposredne eskalacije. Reuters poroča, da naj bi se pogovori v Pakistanu začeli že v petek.

Drugi scenarij je bolj verjeten: premirje formalno obstane, a se na terenu še naprej kruši. Prav to se je pokazalo že v prvih urah po napovedi, ko so se napadi in opozorila nadaljevali v več državah. V takem primeru bi imeli politični dogovor na papirju, ne pa dejanske deeskalacije.

Tretji scenarij je razpad premora. Če pogajanja obstanejo, če Iran in ZDA ostaneta vsak na svoji razlagi nadzora nad Hormuzom ali če Izrael nadaljuje svojo ločeno logiko operacij, se lahko dvotedenski "mir" hitro spremeni v pripravo na nov krog spopadov. Cena pa bo visoka, pa ne le za neposredno vpletene, ampak ves svet.