Esej, zunanji sovražniki, zapletena zgodovina: kako smo končali na pragu vojne?

Medtem ko Putin zahteva obsežna varnostna jamstva, ki vključujejo Natovo izključitev vsakršne prihodnje širitve v Ukrajini ali drugih državah ob ruskih mejah, voditelji Nata pravijo, da Moskva ne more narekovati potez zavezništva ali spodkopati njegove politike odprtih vrat glede članstva.

Zanimivo je, da analitiki pravzaprav nimajo enotnega odgovora na vprašanje, zakaj Putin vojsko ob meji kopiči prav zdaj. Namere Ukrajine, da se pridruži Natu, niso nove, nova ni niti aktivnost zavezništva, prav tako niso nove Putinove težnje, da bi povečal meje države. Še najbolj nova je po mnenju nekaterih analitikov naraščajoča kriza, ki preti Rusiji in zaradi katere naj bi Putin pospešeno krepil "zunanjega sovražnika" – ta bo namesto njega kriv za zategovanje pasu, ki naj bi grozilo Rusom. 

Poleg tega naj bi Putin po polomiji v Afganistanu menil, da ni nevarnosti, da bi se ZDA zapletle v morebiten vojaški obračun. Vsaj nekoliko pa naj bi k vsemu skupaj pripomogla tudi menjava oblasti v ZDA. Medtem ko sta Putin in Donald Trump krmarila razmeroma mirno, naj bi bil Joe Biden veliko manj po volji ruskega vladarja. Vloge ZDA v konfliktu pa nikakor ne gre zanemariti, pa čeprav je Evropa tista, ki bi nedvomno bolj čutila posledice stopnjevanja napetosti. 

Kako smo torej v nekaj mesecih končali blizu vojaškega spopada? 

17. marca lani se je  Biden v televizijskem intervjuju strinjal, da je Putin "morilec", kar je tako ogorčilo Rusijo, da je  začasno odpoklicala svojega veleposlanika Anatolija Antonova. V naslednjih mesecih je nato Putin, ki se je doma soočal z opozicijskimi protesti in kritikami, vztrajno krepil protiameriška in protiukrajinska stališča ter razpihoval čustva z opozorili, da Rusiji grozijo zunanji sovražniki.

30. marca je nato Rusija začela množično krepitev svoje vojaške prisotnosti blizu meje z Ukrajino, zaradi česar je takratni ukrajinski vojaški poveljnik Ruslan Komčak opozoril, da ruska akcija ogroža Ukrajino. 

Aprila je Rusija umaknila nekaj sil, vendar je večino svoje opreme pustila na mestu, poudarja Washington Post. Do oktobra pa je obnovila svojo vojaško prisotnost blizu Ukrajine.

Da bi okrepila sporočilo o vojaški moči, je Rusija 6. aprila izstrelila raketo Kalibr v Japonskem morju. Prav tako je vse leto izvajala preizkuse rakete Cirkon. Putin se je tudi pohvalil, da so ruske hiperzvočne rakete vodilne v svetu. 

15. aprila so nato reagirale ZDA. Biden je napovedal izgon desetih ruskih diplomatov ter uvedel sankcije proti 32 posameznikom in podjetjem, ki so bili obtoženi vmešavanja v ameriške predsedniške volitve in širjenja dezinformacij. Vse skupaj je bilo dodatek sankcijam zaradi skoraj smrtne zastrupitve ruskega opozicijskega voditelja Alekseja Navalnega avgusta 2020. Rusija se je odzvala z izgonom ameriškega diplomatskega osebja, ameriški veleposlanik John Sullivan pa je začasno zapustil Rusijo, dodaja Washington Post.

16. junija je nato sledil vrh v Ženevi, ko sta Biden in Putin govorila le o nadaljevanju pogovorov o nadzoru orožja in kibernetski varnosti. Kremelj je srečanje označil za "precej pozitivno". 

Toda 23. junija je britanska vojaška ladja HMS Defender priplula blizu Krima, ki ga je Rusija leta 2014 priključila Ukrajini, kar so v Moskvi razumeli kot znak, da Nato voda ne priznava za ruske. Rusija je dejala, da je izstrelila opozorilne strele, Putin pa je pozneje dejal, da bi lahko ladjo potopil, če bi hotel.

30. junija, na predvečer Natove pomorske vaje Sea Breeze z Ukrajino v Črnem morju, je Putin dejal, da zahodna vojaška podpora Ukrajini ustvarja "pomembne varnostne težave" za Rusijo.

Naslednji zanimiv datum je 12. julij, ko je Putin v dolgem eseju "O zgodovinski enotnosti Rusov in Ukrajincev" pravzaprav pripravil teren za morebitno ponovno agresijo proti Ukrajini. Zatrdil je, da sta Rusija in Ukrajina "eno ljudstvo – ena celota", pa tudi, da  je ukrajinska suverenost "mogoča le v partnerstvu z Rusijo". 

Nekaj dodatnega olja na ogenj pa je po mnenju analitikov prililo dogajanje, ki z Ukrajino pravzaprav ni imelo neposredne povezave. 31. avgusta je Afganistan po hitrem ameriškem umiku v kratkem času zdrsnil v popoln kaos. Kremelj je vse skupaj razumel kot znak ameriškega zatona, pa tudi kot dokaz, da je malo verjetno, da bi Washington svoje sile znova poslal v oddaljene kraje.

10. septembra je nato Rusija izvedla svoje obsežne vojaške vaje Zahod 2021, s katerimi je po letih modernizacije pokazala svojo novo bojno silo. Rusija se je v tem času tudi pritoževala zaradi Natovih letov in pomorskih patrulj na njeni zahodni meji.

6. oktobra je nato Nato napovedal izgon osmih diplomatov iz ruske misije Nata zaradi domnevnega vohunjenja, Rusija pa je hitro prekinila svojo misijo Nata in zaprla Natovo pisarno v Moskvi. 

Konec oktobra je Ukrajina prvič uporabila turško brezpilotno letalo Bayraktar v svoji vojni proti separatistom, ki jih podpira Rusija na vzhodu države. Do konca meseca je Rusija obnovila svojo vojaško krepitev blizu Ukrajine, kar je sprožilo nove strahove pred množično invazijo.

Sredi novembra je nato Putin obtožil Zahod, da ignorira "opozorila o rdečih črtah", pri čemer se je skliceval na težnje Ukrajine po vstopu v Nato. Dejal je, da ruska "trda politika" deluje. 

Konec novembra pa se je pritožil nad Natovim protiraketnim obrambnim sistemom v Romuniji in načrtom zavezništva za podobno mrežo na Poljskem. Putin je opozoril, da ne bo Moskva nikoli sprejela raketnih sistemov v Ukrajini.

7. decembra je ameriški predsednik Biden Putina na videosestanku opozoril na stroge gospodarske sankcije, če bi Rusija napadla Ukrajino. Putin pa je med drugim zahteval, da se Nato odpove širitvi na vzhod. 

23. decembra je sledila tradicionalna novinarska konferenca ruskega predsednika, na kateri je okrepil borbeno retoriko. Dejal je, da je Zahod prinesel rakete "na naš prag" in da mora Moskva varnostna jamstva dobiti "takoj in zdaj".

30. decembra sta nato Biden in Putin opravila še drugi klic v mesecu dni. Biden je ponovil svoje opozorilo pred zahodnimi sankcijami brez primere, če bo Rusija napadla Ukrajino. Putin pa je opozoril, da bi takšno dejanje Zahoda povzročilo popoln razpad odnosov. 

7. januarja letos je generalni sekretar Nata Jens Stoltenberg v Bruslju dejal, da je nevarnost konflikta v luči ruske grožnje Ukrajini "realna". Izrazil je obžalovanje, da Rusija ni ukrepala za zmanjšanje napetosti in še naprej kopiči vojaške sile ob meji z Ukrajino. Poudaril je, da je Nato pripravljen na dialog z Moskvo, a hkrati tudi na morebiten neuspeh pogovorov. Da bo o evropski varnostni arhitekturi odločala Evropa, pa sta zatrdila predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen in francoski predsednik Emmanuel Macron v odzivu na dejstvo, da je EU izločena iz pogovorov Rusije in ZDA o tem vprašanju. Macron je tudi dejal, da dialog ne pomeni popuščanja.

10. januarja so nato visoki predstavniki ZDA in Rusije v Ženevi začeli pogovore za zmanjšanje napetosti. Preboja ni bilo, obe strani sta vztrajali pri svojem. 

14. januarja so ukrajinske oblasti odgovornost za obsežen kibernetski napad, ki se je zgodil v državi, pripisale Rusiji. Zveza Nato pa je napovedala, da namerava poglobiti kibernetsko sodelovanje z Ukrajino.

18. januarja je Velika Britanija zaradi strahu pred rusko invazijo in nadaljnjim stopnjevanjem napetosti v Ukrajini v to državo začela pošiljati lahko protitankovsko orožje. Britanski obrambni minister Ben Wallace je dejal, da to počnejo zato, da bi "izboljšali obrambne zmogljivosti". Ruski zunanji minister Sergej Lavrov je medtem dejal, da Rusija pred nadaljevanjem pogovorov o ukrajinski krizi čaka na odgovor glede svojih zahtev po varnostnih jamstvih, ki jih je predložila ZDA in Natu.

20. januarja je Rusija napovedala, da bo do konca februarja izvedla pomorske vaje v Atlantiku, na Arktiki, v Pacifiku in Sredozemlju. Napoved vojaških vaj je prišla po sporočilu Moskve, da je s podmornice v Japonskem morju uspešno testirala izstrelitev manevrirane rakete Kalibr, usmerjene proti kopnemu. ZDA in Nemčija pa so Rusijo pozvale k sprejetju ukrepov za deeskalacijo in poudarile, da bi vsaka nadaljnja ruska agresija imela "hude posledice".

22. januarja je ameriško tovorno letalo z 90 tonami vojaške opreme pristalo na letališču v ukrajinski prestolnici Kijev. 

24. januarja so nato zveznice Nata zvišale stopnjo pripravljenosti svojih sil ter napotile dodatne ladje in bojna letala v vzhodno Evropo. Ameriški State Department je medtem v  naročil vsem družinskim članom diplomatov in drugih zaposlenih na veleposlaništvu ZDA v Kijevu, naj zapustijo državo. Še pred tem je Velika Britanija obtožila Rusijo, da namerava v Ukrajini na čelo države postaviti proruskega predsednika. London tudi trdi, da so ruski obveščevalci že navezali stik s številnimi ukrajinskimi politiki. Moskva je trditve zavrnila kot dezinformacije.

Putin kot nasilen mož ali kaj piše v zloglasnem eseju 

Eden zanimivejših in zgovornejših momentov krize je tudi vsebina Putinovega eseja.

"Ko Vladimir Putin piše o Ukrajini, zveni kot nasilen mož." S temi besedami so 5000-besedni esej, ki ga je ruski predsednik objavil julija, opisali pri Financial Timesu. 

Poln je namreč izjav o neskončni ljubezni do Ukrajincev – v kombinaciji z grožnjami z nasiljem, če ljubezen ne bo vzajemna. Ukrajinci so prikazani kot krvni bratje Rusov, pa tudi kot neonacisti.

Volodimir Zelenski, predsednik Ukrajine, se je pošalil, da mora imeti Putin veliko časa, da je lahko napisal tako dolg članek. 

Toda o vsebini se ne gre šaliti, medtem ko je v bližini ukrajinske meje razporejenih skoraj 130.000 ruskih vojakov, pa tudi tanki in topništvo. 

V eseju poudarja Putin zgodovinske, jezikovne, narodnostne in verske vezi, ki povezujejo Rusijo in Ukrajino. Poudarja, da so te vezi obstajale dolgo pred Sovjetsko zvezo. Putin, ki ga pogosto obtožujejo sovjetske nostalgije, obsoja sovjetske voditelje, ki da so podstavili "najnevarnejšo časovno bombo" pod vezi med Rusijo in Ukrajino – tako, da so kateremu od delov podelili pravico do odcepitve. "Rusija je bila res oropana," meni predsednik.

Ob izlivu ljubezni pa vztraja, da je Ukrajina propadla država, ki jo zavajajo spletkarski tujci. Zahod, namiguje, igra "nevarno geopolitično igro" in namerava Ukrajino uporabiti kot "odskočno desko proti Rusiji". Gre za argument, s katerim namiguje, da bi bila invazija na Ukrajino obrambne narave in da se ji je mogoče izogniti, če Nato popusti. 

Toda cena popuščanja bi bila pravzaprav visoka in ne bi bila vezana le na Ukrajino. 

Porošenko: Svet bi se moral združiti proti Putinu

Nekdanji ukrajinski predsednik Petro Porošenko medtem meni, da bi se moral "svet združiti proti Putinu".  

Porošenko je za CNN pred kratkim tudi poudaril, da bi morali Ukrajini dovoliti, da se pridruži Natu. 

Milijarder je sicer Ukrajino vodil med letoma 2014 in 2019, oblast je prevzel kmalu po tem, ko je Rusija napadla in nato priključila Krim. Na predsedniških volitvah leta 2019 ga je nato premagal aktualni predsednik Zelenski. "Zares nujno je, da obstajata mednarodna solidarnost in enotnost proti Vladimirju Putinu," je prepričan Porošenko, ki zahodne voditelje svari, da ruskemu voditelju ne bi smeli zaupati.

Pozval je tudi k zaostritvi mednarodnih sankcij proti Rusiji: "Rusijo moramo narediti šibkejšo, to pa lahko storimo s sankcijami. Ukrajino bi morali narediti močnejšo."

Porošenko sicer meni, da ruski voditelj še sam ne ve, ali se bo ruska invazija zares zgodila, označil pa jo je za "noro odločitev" in dejal, da bi morala mednarodna skupnost "znatno povečati ceno, ki bi jo moral plačati Putin, če bi ruske sile prečkale ukrajinsko mejo".

A za sankcije bo potreben enoten dogovor. Nekateri menijo, da je vprašljiv, saj interesov ne bo manjkalo. Čeprav je aktualna situacija zaradi veliko akterjev in interesov zapletena, pa je v svojem bistvu preprosta – rožljanje z orožjem na meji samostojne države je nesprejemljivo. In države, ki v luči lastnih interesov razmišljajo o podpiranju Moskve, bi morale najprej razmisliti o dolgoročnih posledicah za druga "potencialna žarišča", če bo rusko vedenje postalo sprejemljivo.

Putinovi cilji

Ob dejstvu, da gre pri Ukrajini za suvereno državo, ki ima pravico sprejemati lastne odločitve in ji ni treba plesati v ritmu, ki ga narekuje Putin, pa popuščanje ni mogoče niti zato, ker nič ne kaže, da se bo Putin ustavil pred ukrajinsko mejo. 

Logika Putinovega ljubezensko-sovražnega pisma je, da je neodvisnost Ukrajine sama po sebi zgodovinska anomalija, ki jo je treba popraviti. S priključitvijo Krima je bil storjen le prvi korak. 

Ob "popravljanju anomalij" in oživljanju nekdanje "ruske veličine" pa naj bi Putina vodil še gnev zaradi izgube vpliva nad Ukrajinci. Ukrajinski sistem je v mnogih pogledih skorumpiran in nefunkcionalen. Toda država ima redne volitve, ki niso zrežirane, in živahno civilno družbo, ki ne želi obujati ruskih vzorcev.