Evropa sklepa dogovore s talibani, ti pa v zameno zahtevajo vse več

Konec junija je v Bruslju potekalo srečanje, ki bi bilo še pred nekaj leti za evropsko diplomacijo skoraj nepredstavljivo. Za isto mizo je sedlo več kot 20 predstavnikov evropskih vlad in pet predstavnikov talibanskih oblasti v Afganistanu. Tema pogovorov ni bila položaj žensk, omejevanje človekovih pravic ali politična prihodnost Afganistana, temveč vračanje afganistanskih državljanov iz Evrope.

Po navedbah ameriškega časnika New York Times, ki se sklicuje na udeležence srečanja in diplomatske vire, evropski predstavniki med pogovori niso odprli vprašanja sistematičnih kršitev človekovih pravic, za katere so odgovorni talibani.

Razkritje kaže, kako močno so se spremenile evropske politične prednostne naloge. Vlade, ki so po vrnitvi talibanov na oblast leta 2021 zavračale njihovo legitimnost, zdaj iščejo načine za neposredno sodelovanje z njimi.

Razlog je predvsem migracijska politika. Evropske vlade so pod vse večjim pritiskom, naj povečajo število vrnitev ljudi, ki nimajo pravice do prebivanja, zlasti tistih, ki so bili obsojeni zaradi kaznivih dejanj. Toda takšno sodelovanje ima svojo ceno.

Talibanske oblasti se dobro zavedajo, da evropske države za izvajanje deportacij potrebujejo njihovo sodelovanje. Afganistan mora namreč sprejeti vrnjene državljane in sodelovati pri urejanju dokumentacije.

Po ugotovitvah New York Timesa talibani pogajanja izkoriščajo za doseganje precej širših ciljev.

Med drugim zahtevajo večji dostop do afganistanskih diplomatskih predstavništev v Evropi, finančno podporo za ponovno vključevanje deportiranih državljanov v afganistansko družbo in širšo gospodarsko pomoč.

Prav slednja zahteva je za evropske vlade posebej problematična.

Evropska unija je doslej pomoč Afganistanu omejevala predvsem na humanitarno podporo prebivalstvu. Neposredno financiranje razvojnih projektov prek talibanskih oblasti bi namreč lahko okrepilo njihov položaj in omogočilo dostop do sredstev tudi predstavnikom režima, proti katerim veljajo mednarodne sankcije.

Talibani zato pogovore o deportacijah razumejo tudi kot priložnost za postopno normalizacijo odnosov z Evropo.

Čeprav evropske države poudarjajo, da gre zgolj za tehnično sodelovanje in ne za diplomatsko priznanje, nekateri evropski diplomati priznavajo, da lahko že takšni stiki prispevajo h krepitvi mednarodne legitimnosti talibanskih oblasti.

Rusija za zdaj ostaja edina država, ki je talibansko vlado uradno priznala.

Najodločneje si za neposredno sodelovanje s Kabulom prizadeva Nemčija. Vlada kanclerja Friedricha Merza želi pospešiti vračanje afganistanskih državljanov, predvsem tistih, ki so bili pravnomočno obsojeni zaradi kaznivih dejanj.

Konec lanskega leta je Berlin s talibanskimi oblastmi sklenil dogovor, ki omogoča neposredne deportacije v Afganistan. Pred tem so morale nemške oblasti vračanja organizirati prek tretjih držav.

Februarja je tako iz Leipziga proti Kabulu odletelo čartersko letalo z 20 afganistanskimi moškimi, ki so jih nemška sodišča obsodila zaradi kaznivih dejanj. To je bila prva deportacija v okviru novega dogovora.

Nemški notranji minister Alexander Dobrindt je sporazum označil za podlago, ki omogoča neposredne in dolgoročno izvedljive deportacije v Afganistan.

Po podatkih nemškega notranjega ministrstva je Nemčija od Merzovega prihoda na oblast maja 2025 deportirala 263 afganistanskih državljanov.

Nemške zvezne in deželne oblasti si zdaj prizadevajo povečati število vrnitev. Deportirati so začele tudi afganistanske moške brez kazenskih obsodb, ki nimajo pravice do prebivanja.

Da bi postopke pospešili, je Nemčija predstavnikom talibanov dovolila opravljanje konzularnih nalog na afganistanskih diplomatskih predstavništvih v Berlinu in Bonnu.

Od maja lani v državi deluje več talibanskih predstavnikov, pred kratkim pa so oblasti v Kabul poslale še tri dodatne uslužbence, ki naj bi za mesec dni pomagali pri urejanju deportacij.

Takšno sodelovanje po navedbah nekaterih nemških vladnih predstavnikov pomeni določeno obliko dejanskega priznavanja talibanskih oblasti, čeprav jih Nemčija uradno ne priznava kot legitimne afganistanske vlade.

V Nemčiji živi več kot 500.000 afganistanskih državljanov, velika večina zakonito. Afganistanci predstavljajo tudi približno petino prosilcev za azil v državi.

Nemška vlada pri deportacijah za zdaj večinoma razlikuje med moškimi in ženskami. Slednje so zaradi sistematičnega zatiranja žensk v Afganistanu praviloma deležne višje stopnje zaščite.

V prvi polovici letošnjega leta je bilo tako po uradnih podatkih skoraj 95 odstotkom afganistanskih prosilk za azil priznano varstvo.

Položaj žensk v Afganistanu ostaja eden najpomembnejših razlogov, zaradi katerih evropske države talibanske oblasti zavračajo kot legitimno vlado.

Od ponovnega prevzema oblasti leta 2021 so talibani dekletom močno omejili dostop do izobraževanja, ženskam pa možnosti zaposlovanja, gibanja in sodelovanja v javnem življenju.

Prav zato se ob novih dogovorih o deportacijah zastavlja vprašanje, ali lahko evropske države sodelujejo z oblastmi, katerih ravnanje sicer javno obsojajo, ne da bi pri tem oslabile lastna načela.

Zaostrovanje nemške migracijske politike je povezano tudi z notranjepolitičnimi razmerami. Alternativa za Nemčijo (AfD), ki v javnomnenjskih raziskavah dosega visoko podporo in se po nekaterih meritvah uvršča na prvo mesto med nemškimi strankami, zahteva precej strožjo migracijsko politiko.

Stranka med drugim zagovarja množično vračanje priseljencev in je migracije postavila v središče svojega političnega programa.

Merzova vlada zato poskuša pokazati, da je sposobna učinkoviteje izvajati deportacije in omejevati nezakonite migracije.

Toda pri Afganistanu naleti na posebno težavo: za neposredno vračanje državljanov mora sodelovati prav z oblastmi, ki jih Nemčija zaradi kršitev človekovih pravic uradno ne priznava.

"Talibani imajo resnične vzvode pritiska. Evropska unija pa je precej nemočna," je za New York Times ocenil Conrad Schetter, direktor Bonnskega mednarodnega centra za študije konfliktov.

Po njegovih besedah so evropske države pod tolikšnim pritiskom, da so pripravljene sprejeti skoraj kakršen koli dogovor, če jim ta omogoča deportacije migrantov, obsojenih zaradi kaznivih dejanj.

Nemčija ni edina evropska država, ki spreminja odnos do talibanskih oblasti. Francija, ki je bila doslej med najbolj zadržanimi državami glede neposrednih pogajanj s Kabulom, zdaj razmišlja o podobnem pristopu.

Po navedbah štirih evropskih in afganistanskih diplomatov, seznanjenih s pogovori, Pariz preučuje možnosti za sodelovanje pri vračanju afganistanskih državljanov.

Tiskovni predstavnik francoskega zunanjega ministrstva Pascal Confavreux je pojasnil, da bi bil namen pogovorov olajšati deportacije afganistanskih državljanov, ki v Franciji prebivajo nezakonito in predstavljajo grožnjo nacionalni varnosti.

Dogajanje pozorno spremlja Velika Britanija, katere predstavniki redno obiskujejo Kabul. Po navedbah diplomatskih virov o neposrednih dogovorih razmišljajo še nekatere druge evropske države.

Združene države medtem afganistanske državljane vračajo v tretje države, neposrednih deportacij v Afganistan pa po navedbah New York Timesa še niso izvedle.

Sodelovanje evropskih držav s talibani je sprožilo kritike organizacij za človekove pravice. Fereshta Abbasi, raziskovalka za Afganistan pri organizaciji Human Rights Watch, opozarja na protislovje med evropskim obsojanjem talibanskega režima in pogajanji, katerih cilj je vračanje ljudi pod njegovo oblast.

"Evropska unija ne more verodostojno obsojati sistematičnega zatiranja, ki ga izvajajo talibani, hkrati pa se z njimi pogajati o deportacijah Afganistancev prav v razmere, proti katerim naj bi se borila," je dejala.

Evropske vlade na drugi strani poudarjajo, da so pogovori omejeni na tehnična vprašanja in da ne pomenijo političnega priznanja talibanskega režima.

Prav tako vztrajajo, da imajo pravico vračati državljane tretjih držav, ki nimajo dovoljenja za prebivanje, zlasti če predstavljajo varnostno tveganje.

Toda organizacije za človekove pravice opozarjajo, da mora vsaka deportacija upoštevati tudi individualno tveganje preganjanja, mučenja ali drugega nečloveškega ravnanja.

Pet let po vrnitvi talibanov na oblast se evropska politika do Afganistana postopoma spreminja. Za talibane to pomeni možnost, da se iz mednarodno izoliranih oblasti postopoma preoblikujejo v sogovornika, brez katerega evropske države ne morejo izvajati dela svoje migracijske politike.