'Fantazijski življenjepis' in plagiatorstvo: zvezdniški profesor odstopil

Arday vse očitke zavrača. Vseeno je spisal odstopno izjavo, v kateri je zapisal, da je postal žrtev neusmiljenih obtožb, ugibanj in javnega komentiranja, ki so močno prizadeli njega in njegove bližnje. Odstopa, kot pravi, ne bi smeli razumeti kot priznanje očitkov, temveč kot odločitev človeka, ki je dosegel mejo tega, kar še lahko prenese.

Njegov odstop je prišel le nekaj ur po tem, ko je Univerza v Cambridgeu sporočila, da je zaradi novih informacij začela preiskavo njegovih akademskih kvalifikacij in častnih oziroma gostujočih položajev. Ločeno naj bi potekalo še več postopkov zaradi domnevnih kršitev pravil akademske integritete. Svoj postopek je napovedal tudi Jesus College, kjer je bil Arday član akademske skupnosti.

Cambridge ga je še pred kratkim odločno branil in govoril o "podli kampanji", katere namen naj bi bil spodkopati njegovo verodostojnost. Ko pa so se začela množiti vprašanja o njegovih akademskih in biografskih trditvah, je univerza očitno ocenila, da so potrebne nove preiskave.

Ardayjev prihod na Cambridge je leta 2023 pritegnil veliko pozornosti. Takrat 37-letni akademik je postal najmlajši temnopolti profesor v zgodovini ene najuglednejših svetovnih univerz.

Njegovo imenovanje je spremljala izjemna življenjska zgodba. Arday je pripovedoval, da so mu pri treh letih diagnosticirali avtizem, da do 11. leta ni govoril ter da do 18. leta ni znal brati ali pisati. Kljub temu je končal univerzitetni študij, leta 2015 doktoriral in se nato hitro vzpenjal po akademski lestvici.

Delal je na univerzah Leeds Beckett, Roehampton, Durham in Warwick, leta 2021 postal profesor sociologije izobraževanja na Univerzi v Glasgowu, dve leti pozneje pa prejel profesuro na Cambridgeu.

Njegova zgodba je za mnoge predstavljala dokaz, da je mogoče premagati velike ovire, zato je njegovo imenovanje dobilo velik simbolni pomen. 

Zato ni presenetljivo, da je trenutna polemika še toliko bolj občutljiva. Takoj se je namreč prepletla z razpravo o rasizmu, akademskih standardih, vključevanju in vprašanju, ali je bil Arday podvržen bolj prizanesljivemu ali strožjemu preverjanju zato, ker je temnopolt.

Nekateri njegovi zagovorniki trdijo, da gre za rasno motivirano kampanjo. Pet laburističnih poslancev in vodja britanskih Zelenih Zack Polanski so podprli pismo, v katerem so medijsko poročanje označili za poskus diskreditacije izjemnega temnopoltega akademika. Polanski je ob odstopu poudaril, da mora biti v ospredju pošten postopek in ne javno sojenje prek medijev.

Vse več pa je tistih, ki menijo, da ne glede na to, zakaj se je znašel pod drobnogledom, glavna težava ostaja, da njegova zgodba enostavno ne drži. 

Prva večja vprašanja o Ardayjevem akademskem delu naj bi se v akademskih krogih sicer pojavila že leta 2023. Pozneje so postali javni očitki, da naj bi deli njegove doktorske disertacije in drugih znanstvenih objav vsebovali prepisane odlomke.

Britanski Telegraph je poročal o analizi, po kateri naj bi bilo več kot 180 odlomkov v njegovi doktorski disertaciji enakih ali skoraj enakih delom drugega študenta.

Arday je plagiatorstvo zanikal. Liverpool John Moores University, ki mu je leta 2015 podelila doktorat, je očitke preiskala, vendar plagiatorstva ni potrdila. Ugotovljene težave je pripisala "pošteni in razumni napaki".

Arday je poudarjal, da je več institucij že izvedlo temeljite preiskave in da nobena ni ugotovila plagiatorstva ali akademske kršitve. Nekatere napake v zgodnjem akademskem delu je pojasnjeval z avtizmom, načinom učenja s posnemanjem in po njegovem nezadostnim mentorskim nadzorom.

Toda polemike s tem ni bilo konec. Cambridge je potrdil, da poleg nove preiskave kvalifikacij še vedno obravnava več pritožb zaradi domnevnih akademskih kršitev.

Nova preiskava Cambridgea naj bi bila povezana predvsem z informacijami o Ardayjevih kvalifikacijah in njegovih domnevnih gostujočih oziroma častnih profesurah.

V njegovih biografijah so se pojavljale navedbe, da je bil gostujoči profesor ali raziskovalec na več uglednih ustanovah, med drugim na ameriški Ohio State University ter na univerzah Durham, Glasgow, Coventry, London Metropolitan in Nelson Mandela University v Južni Afriki.

Toda več ustanov je nekatere od teh navedb zanikalo ali jih bistveno omejilo.

Ohio State University naj ne bi imela nobene evidence, da bi bil Arday tam kadarkoli zaposlen. Tudi Univerza v Glasgowu, Ohio State in Nelson Mandela University so po poročanju Telegrapha zanikale posamezne njegove trditve o gostujočih profesurah.

Nelson Mandela University je sicer pojasnila, da je bil Arday do novembra 2025 povezan z ustanovo kot pridruženi profesor za določen čas, ne pa tudi, da ima tam še vedno aktualno formalno funkcijo.

Durham University naj bi prav tako nasprotovala njegovi trditvi, da je bil častni profesor na oddelku za sociologijo. Pojavila so se še vprašanja o domnevnem magistrskem študiju psihodinamskega svetovanja na univerzi Birkbeck, ki naj ga po poročanju Telegrapha ne bi opravil.

Eden najbolj konkretnih novih očitkov se nanaša na knjigo z naslovom Being Young, Black and Male: Challenging the Dominant Discourse.

Arday je bil v več biografijah, promocijskih gradivih in akademskih besedilih naveden kot avtor te knjige, kot založnik pa je bil naveden Palgrave Macmillan. Toda Telegraph je poročal, da ni dokazov, da bi bila knjiga dejansko napisana in objavljena.

Palgrave Macmillan je pojasnil, da je Ardayjev predlog za knjigo sicer sprejel, vendar je bil projekt pred leti opuščen. Na spletnih straneh Univerze v Durhamu se je naslov pojavljal kot rokopis v pripravi oziroma pozneje kot delo, poslano založniku, datoteka oziroma vsebina knjige pa naj ne bi bila nikoli objavljena.

Problem ni nujno v tem, da je akademik navedel knjigo v pripravi – to je v akademskem okolju običajna praksa. Vprašanje pa je, ali je bilo iz njegovih biografij in promocijskih gradiv jasno, da knjiga še ni izšla, ali pa je bila predstavljena kot že objavljeno delo.

To je pomembno tudi zaradi njegove zaposlitve na Cambridgeu. Kandidati za profesorsko mesto morajo predložiti obsežen portfelj del, ki vključuje popolno bibliografijo člankov, knjig in poglavij. Če bi bilo neobjavljeno delo predstavljeno kot objavljena knjiga tudi v prijavi, bi se lahko odprlo vprašanje, ali je bila profesura pridobljena na podlagi napačnih podatkov. Ni pa znano, ali je Arday omenjeno knjigo dejansko vključil v prijavno dokumentacijo.

Založba Simon & Schuster je na strani njegove nove avtobiografije sprva zapisala, da je pred tem izdal tri akademske knjige. Po novinarskih vprašanjih je navedbo spremenila na dve.

Vprašanja se pojavljajo tudi glede druge knjige, Considering Racialised Contexts in Education. Ta je bila več let navedena kot objavljena, nato kot delo v tisku, na Amazonu pa naj bi se pozneje pojavila brez naslovnice in z možnostjo prednaročila za dostavo šele leta 2030. Za zdaj ni jasno, ali je bila knjiga kdaj dejansko izdana.

Pod drobnogledom niso le njegove akademske reference, temveč tudi nekatere spektakularne trditve o dobrodelnih in športnih dosežkih.

Arday naj bi v različnih obdobjih trdil, da je pretekel 30 maratonov v 35 dneh, v šestih dneh pretekel 600 milj oziroma približno 965 kilometrov, v več letih za dobrodelne namene zbral okoli pet oziroma 5,5 milijona funtov.

Pozneje je popravil navedbo o 600 miljah in dejal, da je razdaljo premagal v 12, ne šestih dneh. Prav tako je priznal, da večmilijonskega zneska ni zbral sam, temveč kot del približno stočlanske skupine. Njenih članov naj zaradi sporazumov o nerazkrivanju podatkov ne bi mogel imenovati.

Guardian je poročal tudi o neskladjih pri drugih domnevnih dobrodelnih podvigih. Arday je posamezne navedbe po dodatnih vprašanjih spreminjal oziroma pojasnjeval, da so mediji ali drugi avtorji nepravilno povzeli njegov delež pri skupinskih akcijah.

Posebej dramatične so bile njegove trditve o grožnjah po imenovanju na Cambridge. Arday je povedal, da je bil tarča večkratnih groženj, med drugim naj bi ga v pisarni obiskali zamaskirani vsiljivci, eden oborožen z nožem. Staršem naj bi nekdo na dom poslal odrezano prašičjo glavo.

Po poročanju Guardiana poznejša preverjanja niso našla dokazov, ki bi potrjevali navedbo o prašičji glavi. Vprašanja so se pojavila tudi glede domnevnih obiskov zamaskiranih napadalcev.

Arday je vztrajal, da je bil po imenovanju izpostavljen rasističnim grožnjam in usklajeni kampanji. Kritike svojega akademskega dela je označil za del širšega prizadevanja, da bi ga prikazali kot lažnivca, fantasta in akademskega prevaranta.

Polemika je dobila še eno razsežnost, ko so se pojavile navedbe, da so Arday oziroma njegovi zastopniki poskušali ustaviti novinarske in akademske preiskave.

Novinar pri Times Higher Education Jack Grove je razkril, da je že leto prej preiskoval očitke o Ardayjevem delu, vendar članek po dopisovanju z njegovimi odvetniki ni bil objavljen.

Grove je Ardayju v dveh mesecih poslal tri po njegovih besedah vljudna elektronska sporočila z vprašanji o morebitnem plagiatorstvu, neskladjih v življenjepisu ter dokazih za dobrodelne in tekaške dosežke.

Februarja ga je nato kontaktiral policist in mu naročil, naj Ardayja ne kontaktira več, ker naj bi vprašanja vplivala na njegovo duševno zdravje. Grove je ocenil, da so bili očitki resni in za Ardayja nedvomno neprijetni, vendar se je vprašal, ali so bila novinarska vprašanja res podlaga za policijsko obravnavo.

Cambridgeu in Liverpool John Moores University je nazadnje predložil 97 strani gradiva.

Cambridge je sprva zavzel jasno obrambno stališče. Dejal je, da je Arday žrtev kampanje, katere namen je spodkopati njegovo verodostojnost, in poudaril, da so pristojne institucije očitke o plagiatorstvu že obravnavale.

Toda z novimi razkritji so se okoliščine spremenile. Telegraph poroča, da je univerza zaradi vztrajanja pri obrambi Ardayja naletela tudi na upor dela zaposlenih, zavrelo naj bi tako močno, da so zahtevali ponovno preverjanje njegovih akademskih referenc.

V sredo je Cambridge napovedal novo preiskavo, ki naj bi se osredotočila na kvalifikacije in častne oziroma gostujoče funkcije. Univerza ni razkrila, katere konkretne nove informacije so jo sprožile, poudarila pa je, da mora postopek ostati temeljit, pravičen ter skladen z internimi pravili in delovnim pravom.

Hkrati je opozorila, da je v središču postopka človek, ki mu univerza še naprej zagotavlja podporo. Nekaj ur pozneje je Arday odstopil. Napovedal pa je, da njegovo delo ni končano. Potrebuje čas za okrevanje, nato pa se namerava vrniti.

Odstop prihaja tik pred načrtovano izdajo njegovih spominov Great and Unfortunate Things in načrtovano promocijsko turnejo. 

Simon & Schuster je doslej stal za knjigo in poudarjal profesionalnost ter integriteto, ki naj bi ju Arday pokazal med pripravo. Po odstopu založba ni podala novega vsebinskega odziva.

Ni jasno, ali bo knjiga izšla po načrtu, ali bodo promocijske turneje odpovedane in ali bo založba zaradi novih preiskav ponovno preverjala posamezne navedbe v rokopisu.

Ardayjev primer tako še zdaleč ni končan. Odstop je ustavil njegovo delo na Cambridgeu, ni pa odgovoril na očitke. In odprl je vprašanje o poseganju v sfero novinarskega dela. 

Skrb za duševno zdravje, varovanje pred rasističnim nadlegovanjem in zaščita pred zlonamernimi kampanjami so legitimni. Toda to ne sme pomeniti, da se običajna novinarska vprašanja ali preverjanje akademskih referenc samodejno obravnavajo kot nadlegovanje.

Če je novinar postavljal vprašanja v javnem interesu, brez groženj in po običajnih poklicnih standardih, je vključitev policije zelo resen signal, opozarjajo kritiki. Ustvari lahko odvračilni učinek: ne le za enega novinarja, temveč za vse raziskovalce, urednike in zaposlene, ki bi želeli preverjati vplivne posameznike.

Še posebej problematično je, če se institucije pri tem sklicujejo na identiteto, ranljivost ali duševno zdravje osebe in tako ustvarijo območje, v katerem je preverjanje dejstev predstavljeno kot napad.

Mnogi pa opozarjajo na širše razsežnosti primera. Arday ni bil predstavljen le kot profesor sociologije, ampak kot simbol tega, kaj naj bi omogočila večja vključenost v akademskem svetu. Njegovo imenovanje je bilo zgodovinsko in medijsko predstavljeno kot zmaga reprezentacije.

Zato morebitni neuspeh preverjanja njegovih referenc ne škoduje le Cambridgeu ali njemu osebno. Škodo povzroča tudi drugim temnopoltim akademikom in kandidatom iz premalo zastopanih okolij.

Vsak njihov prihodnji dosežek lahko neupravičeno spremlja sum - je bil izbran zaradi kakovosti ali zaradi identitete?

En posamezen primer ne dokazuje, da so politike raznolikosti napačne ali da drugi akademiki niso meritokratsko izbrani. Lahko pa postane učinkovito orožje v rokah nasprotnikov DEI - še posebej, če se pokaže, da je institucija zaradi simbolnega pomena kandidata ignorirala opozorila ali poskušala utišati preverjanje.

DEI ne more pomeniti nižjih standardov, manj preverjanja, zaščite pred legitimnimi vprašanji, označevanja vsakega kritika za rasista, vključevanja odvetnikov ali policije namesto odgovorov. Pomeniti bi morala širši dostop do priložnosti ob enakih pravilih akademske integritete.

Zato je Ardayev primer lahko opozorilo tudi zagovornikom vključevanja: če institucije iz posameznikov ustvarjajo simbole, morajo njihove reference preverjati še toliko bolj skrbno. Sicer posledice ne padejo le na posameznika, ampak na vse, ki pridejo za njim.