Francoski uradnik omamljal ženske, da bi urinirale pred njim

Julija 2011 je 27-letna Anais de Vos opravljala razgovor za službo na francoskem ministrstvu za kulturo. Običajno ni pila kave, je dejala za BBC, vendar jo je tokrat sprejela, ko ji jo je ponudil državni uradnik, ki jo je intervjujal. "Imela je slab okus, zato sem spila približno polovico," je povedala.

Srečanje se je začelo v njegovi pisarni, nato pa je predlagal, da odideta ven. Ko sta se sprehajala po pariških ulicah, je Anaïs začutila nerazložljivo in neobvladljivo potrebo po uriniranju in mu rekla, da mora nujno poiskati stranišče. "Pogledal me je naravnost v oči in rekel: A moraš lulat?"

"Počutila sem se kot otrok. Zdelo se mi je zelo čudno, kako me je gledal, skorajda z zadovoljstvom," je nadaljevala Anais. Usmeril jo je k vratom skladiščne omarice pod mostom čez Seno in ji dejal: "Lahko opraviš tukaj."

"Bila sem res zelo šibka. Noge skorajda nisem več čutila," je dodala Anais.. "Bilo me je strah. Nisem vedela, kaj se dogaja."

A kot je dejala, se ji je vse skupaj zdelo čudno, zato je vztrajala, da nadaljujeta pot. Odpravila sta se do Louvra, da bi tam uporabila stranišče, vendar je bilo treba zanj plačati en evro, njena denarnica pa je ostala v pisarni ministrstva. Nègre ji je povedal, da tudi sam nima gotovine.

Anaïs je bila obupana in jo je od zadrževanja urina že bolelo, zato je našla kavarno, kjer so ji dovolili uporabiti stranišče. Že ko je skoraj prišla do stranišča, ji je ušlo. Ko se danes spominja leta 2011, ji je nekoliko v tolažbo, da se je polulala, ko uradnika ni bilo zraven.

Po treh urah se je počutila "povsem omotično in izčrpano". Službe tudi ni dobila. Anaïs meni, da je dogodek načel njeno samozavest, v letih, ki so sledila, pa je ubrala manj ambiciozno poklicno pot.

Danes je ena od skoraj 250 žensk, ki menijo, da jih je Nègre med domnevnimi incidenti med letoma 2009 in 2018 omamil ter jih tako podvrgel tako imenovani kemični podreditvi, pri kateri se z uporabo drog pridobi nadzor nad osebo.

Leta 2019 je prejela pismo policije in izvedela, da sumijo, da je ena od skoraj 200 žensk, ki naj bi jih Negre omamil med razgovori. "Bila sem šokirana," je dejala. "A hkrati sem bila vesela, da sem vedela, da si nisem vsega izmislila. Tistega dne se je nekaj zgodilo."

Od takrat se je pojavilo še na desetine domnevnih žrtev. Policija meni, da je Nègre uporabljal diuretike oziroma zdravila za odvajanje vode, ki se uporabljajo pri zdravljenju številnih zdravstvenih težav, med drugim visokega krvnega tlaka, in povzročijo, da telo izloča več urina.

Anaïs je povedala, da so ji policisti povedali, da so na Nègrejevem računalniku našli preglednico z domnevnimi žrtvami, naslovljeno "Experiments P", s pomočjo katere so jo tudi izsledili. V dokumentu je bilo zapisano ob kateri uri so ženske prišle na razgovor, kdaj so prejel diuretik, koliko časa je minilo, preden so urinirale, in kakšno spodnje perilo so nosile.

Preiskava proti Nègreju se je začela junija 2018, ko ga je kolega zalotil pri fotografiranju ženske pod mizo, je tožilstvo zapisalo v izjavi, objavljeni februarja letos. Sprva so ga suspendirali z mesta regionalnega direktorja za kulturne zadeve, leta 2019 pa ga je ministrstvo za kulturo odpustilo.

Tožilci so povedali, da je leta 2018 preiskovalcem dejal, da je med zaposlitvenimi razgovori ženskam "vsiljeval ponižujoče situacije".

Številne ženske pravijo, da so prvič ugotovile, da bi lahko bile žrtve, ko jih je kontaktirala policija, nekatere pa so se oglasile, potem ko so v medijih videle poročanja o Anaïs in drugih ženskah, ki so ga obtožile.

Nègre, ki je star okoli 60 let, je zdaj uradno predmet preiskave zaradi obtožb, ki vključujejo omamljanje, poseganje v zasebnost in spolni napad in čaka na sojenje.

Druga oseba, navedena v Negrejevih zapiskih, ki je spregovorila za BBC, je bila Marie-Helene Brice. Leta 2016 jo je v Strasbourgu, kjer je takrat delal, intervjuval za službo na ministrstvu za kulturo.

Tudi njej je predlagal, da se sprehodita po mestu, saj naj bi bila videti "živčna". Toda med sprehodom ob kanalu je Marie-Helene, podobno kot Anais, začutila neobvladljivo potrebo po uriniranju, ki ji je začela povzročati bolečine.

Pravi, da ji je Nègre povedal, da pozna bližnje javno stranišče, toda ko sta prispela na navedeno mesto, tam stranišča ni bilo. "Res sem že začela trpeti ... bolečine so bile tako hude, da sem bila čisto bela, bleda, po licih so mi tekle solze," je povedala. Ni ji preostalo drugega, kot da je urinirala na javnem mestu, Negre pa ji je ponudil, da jo bo zakril z jakno.

"Bilo mi je strašno nerodno," je dodala. "Ni umaknil pogleda z mene."

Poleg psihičnih posledic ima še danes težave z uriniranjem. Sama smatra to dejanje kot spolni napad.

Na vprašanje kemične podreditve je opozorila tudi francoska poslanka Sandrine Josso. Postala je ena vodilnih zagovornic te problematike, potem ko je bil francoski senator Joël Guerriau letos spoznan za krivega, ker ji je v pijačo podtaknil ekstazi z namenom, da bi jo spolno napadel. Josso trdi, da Francija predolgo ni naredila dovolj za podporo ženskam, ki so bile omamljene, in za pregon storilcev.

Prav ona je letos stala za uvedbo pilotnega programa, v okviru katerega lahko ženske, ki sumijo, da so bile omamljene, vzorce krvi, urina ali las odnesejo v laboratorij na analizo, ne da bi morale pred tem pri policiji vložiti uradno prijavo.

Vendar ima takšen pristop tudi omejitve. Anais, Marie-Helene in številne druge domnevne Nègrejeve žrtve niso sumile, da so bile omamljene in če testiranje ni opravljeno kmalu po zaužitju snovi, teh v krvi in urinu namreč ni več mogoče zaznati. V laseh je mogoče nekatere snovi zaznati dlje časa, vendar je s časom vse težje natančno ugotoviti, kdaj so bile zaužite.

Uporaba diuretikov na takšen način je po besedah profesorja Jean-Clauda Alvareza, ki vodi pilotni program v bolnišnici Raymond-Poincaré AP-HP, zelo nenavadna. Kot toksikolog v 26 letih dela še nikoli ni videl česa podobnega.