'Prepričal jo je, da je bipolarna.' Sodišče prvič priznalo sistematično čustveno zlorabo

Priznana odvetnica za človekove pravice Charlotte Proudman, ki je sodelovala pri primeru, je dejala, da sodnikova raba temu izrazu daje "legitimnost in kredibilnost", saj so zlorabljajoči žrtvam dolgo izkrivljali realnost, a bilo nobenega pravnega izraza, ki bi osvetlil ta problem. Zato je zadovoljna, da je bil izraz zdaj končno uporabljen tudi na sodišču, pričakuje pa, da bo zdaj uporabljen še večkrat, saj učinkovito ponazarja, kaj se je zgodilo žrtvam.

Stranka, ki jo je v sodnem procesu zastopala konec lanskega leta, je svojega partnerja obtožila nasilja v družini in siljenja v spolne odnose, sodnik pa ji je dejal, da ji bo odvzel otroka in ga predal v rejništvo, če bo tovrstne obtožbe nadaljevala: "Na posnetku sojenja se slišita njen jok in kričanje," za Independent pripoveduje Proudmanova. "Vložila sem pritožbo na prizivno sodišče in tam smo zmagali, dejali so, da jo je sodnik prestrašil," Proudmanova pojasnjuje, v kako hudi stiski je bila ženska, ki se je več kot očitno bala.

Proces na višjem sodišču pa je prinesel nove ugotovitve. Izkazalo se je, da je bila njena stranka že v preteklosti žrtev tako "gaslightninga" kot spolne zlorabe. "Njen oče jo je sistematično čustveno zlorabljal. Prepričal jo je, da je bipolarna. To je ves čas ponavljal, prepričal je celo ostalo družino in strokovnjake. Ni imela bipolarne motnje. Gre za primer zahrbtne zlorabe, ko se ženska zaradi zlorabljajočega moškega začne spraševati o svoji lastni realnosti. Še huje pa je, da je šlo za delavca s področja duševnega zdravja," opisuje. In ni zlorabil le lastne hčerke, temveč tudi enega izmed svojih pacientov, nato pa uporabil svojo moč in vpliv, da bi čustveno zmanipuliral in spodkopal še mater svoje žrtve: "Z ranljivimi osebami dela še naprej," Proudmanova opisuje krog čustvenega in fizičnega nasilja, v katerega je njena stranka ujeta že vrsto let – najprej je bil nasilnež oče, nato še partner.

Prav zato poudarja pomen priznavanja izraza "gaslighting", ki ga je sama sicer uporabila že v več primerih na sodišču, pa niso sodniki nikoli v celoti sprejeli tega, na kar je skušala opozoriti. Veseli jo tudi, da je bila omenjena sodba javno objavljena, kar se sicer na področju družinskega prava skoraj nikoli ne zgodi – večina primerov poteka za zaprtimi vrati, sama pa je tokrat eksplicitno zahtevala objavo, češ da gre za velikanski javni interes.

Na sodniškem stolčku je sedel višji sodnik Stephen Cobb, ki je pomagal napisati tudi smernice, kako naj se družinska sodišča soočajo z nasiljem med štirimi stenami. Proudmanova ga je označila za "pionirja tega področja". "Odvetničina uporaba izraza 'gaslighting' med zaslišanjem je bila po moji presoji primerna. Njegovo vedenje je predstavljalo obliko zahrbtne zlorabe, da bi se začela spraševati o lastnem duševnem zdravju in prisebnosti," je v sodbi navedel sodnik Cobb. "Navidezno večjo verodostojnost je njegovim trditvam dalo dejstvo, da je bil takrat zdravstveni delavec na področju duševnega zdravja, zato je bilo videti, da se pri tej diagnozi opira na svoje strokovno znanje in izkušnje," je dodal.  

Tudi Ruth Davison, direktorica največjega britanskega zavetišča za žrtve družinskega nasilja, pozdravlja vsak korak naprej, ki "uradno priznava kompleksnost načinov, na katere je ženska lahko zlorabljena". Kot poudarja, družinsko nasilje ni vedno v fizični obliki. "Gashlightning je oblika prisilnega nadzora, ki že od leta 2015 velja za kaznivo dejanje," je opozorila. "Vključuje lahko to, da zlorabljajoči partnerji ženski vlijejo občutek, da so one krive za njihova dejanja, ali pa da začnejo dvomiti o lastnih izkušnjah. To je zahrbtna in nevarna oblika zlorabe in pomembno je, da se to prepozna kot zločin," poudarja.

Številke na Otoku so namreč skrb vzbujajoče – po podatkih organizacije Femicide Census samo v Angliji in Walesu partnerji ali nekdanji partnerji umorijo vsaj dve ženski na teden, ena od štirih žensk pa je vsaj enkrat v življenju žrtev družinskega nasilja.