Trumpov napad na Grenlandijo ni neverjeten: bi bil to konec Nata?

Največji otok na svetu je zdaj v mnogih pogledih osrednji del geopolitične in geoekonomske tekme. Od svojega prvega mandata je novoizvoljeni predsednik Donald Trump že večkrat izrazil zanimanje za pridobitev Grenlandije, ki je avtonomno ozemlje Danske, dolgoletne zaveznice ZDA in ustanovne članice Nata. Tu je tudi velika ameriška vojaška baza. V zadnjem tednu pa so težnje eskalirale do odkritega priznavanja, da si Donald Trump želi zavzeti Grenlandijo – in Bela hiša je potrdila, da so na mizi vse možnosti, vključno z uporabo sile.

Ker se razteza čez arktični krog med ZDA, Rusijo in Evropo, je Grenlandija geopolitična nagrada, na katero ZDA in drugi narodi kot na kokoš, ki jim bo nesla zlata jajca, prežijo že več kot 150 let. V svojih globinah skriva dragocene redke minerale, ki so nepogrešljivi v tem digitaliziranem svetu, ki se ne bo mogel izogniti zelenemu prehodu. Med njimi tudi uran, ogromna zaloga zemeljskega plina in nešteto sodov nafte.

Čeprav je vojaška operacija le ena od številnih ekonomskih in političnih možnosti, ki se preučujejo, saj bi šlo za napad ene članice Nata na drugo, bi takšna poteza za zavezništvo NATO predstavljala nočno moro. Prvi člen Severnoatlantske pogodbe namreč pravi: "Pogodbenice se zavezujejo, da vse mednarodne spore, v katere bi bile lahko vpletene, rešujejo miroljubno, kot določa Ustanovna listina Združenih narodov, tako da mednarodni mir, varnost in pravičnost niso ogroženi, in da se v svojih mednarodnih odnosih vzdržijo grožnje s silo ali uporabe sile na način, ki ni v skladu s cilji Združenih narodov."

Ameriški predsednik je večkrat dejal, da je Grenlandija ključnega pomena za nacionalno varnost ZDA in trdi, da je povsod obkrožena "z ruskimi in kitajskimi ladjami".  "Tudi če tam obstaja grožnja, projicirana iz ladjevja, ki pripada Rusiji in Kitajski uradno ali neuradno, imajo ZDA in zveza NATO vse možnosti, da jo preprečijo že sedaj. Ni popolnoma nobene potrebe, da so lastnik Združene države Amerike," je jasen obramboslovec prof. dr. Iztok Prezelj iz Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani. "Ne samo, da je to zavajanje mednarodne javnosti, to je tudi samo zavajanje Združenih držav Amerike. V aliansi ne potrebuješ lastništva, da nekaj braniš. Potrebuješ le močno pogodbo med partnerji, ki si zaupajo. In to je dovolj." 

In videti je, da bo na veliki preizkušnji prav trdo prigarano zaupanje. Znotraj velikega sistema evroatlantskih partnerskih držav z dolgo zgodovino medsebojnega sodelovanja, podpiranja reševanja v vojnih situacijah, imamo zdaj zelo presenetljivo in nenavadno situacijo, ko se velik akter želi polastiti ozemlja drugega partnerskega akterja. Zaenkrat te želje izraža na strateški in politični ravni, pa hkrati tudi operativno, s pošiljanjem svojih ekonomskih in drugačnih strokovnjakov na ozemlje same Grenlandije. In to je povzročilo dokaj nepredvidljivo mednarodno diplomatsko krizo med partnerskimi državami, opozarja Prezelj: "Zato so ogroženi številni dosežki nekdanjega sodelovanja. Do pripojitve lahko sicer pride na različne načine. In prav način je zelo pomemben oziroma je pomembno, da do tega ne pride." 

Nakupi ozemelj so bili nekoč, tudi pred dobrimi sto leti, pogosta praksa, pojasnjuje upokojeni veleposlanik v ZDA Roman Kirn. Ampak kot poudarja, se je svet od takrat spremenil, ravno zato, da bi se izognili takšnim nepredvidljivim situacijam, se je krepilo mednarodno pravo. Vzpostavljen je bil red, v katerem so se države lahko počutile malo bolj, ne le varno, tudi predvidljivo glede svoje prihodnosti. Kot ocenjuje, sicer aktualni ameriški interesi po Grenladiji niso padli z neba, ampak so odraz geopolitične realnosti: "Ta realnost pa je ta, da s podnebnimi spremembami prihaja do odpiranja nove pomorske transportne poti. In še vedno samo ugibamo, kaj vse bo to prineslo tako na geopolitičnem področju kot na ekonomskem področju. Tu so tudi interesi, povezani z nekim rudniški bogastvi. Zato se lahko interese do neke mere razume, je pa seveda zaskrbljujoče, kako se ti interesi sedaj izražajo in kako se v praksi prelivajo v neke napovedi konkretnih potez."

Kot spomni, se je zadnji večji nakup zgodil pred dobrimi stotimi leti, ko so ZDA od Danske kupile Deviške otoke. To takrat ni pomenilo nobenega pretresa, ampak velja spomniti, da je ob tem nakupu Danska od Amerike takrat dobila zagotovilo o ameriškem polnem priznanju danske suverenosti nad Grenlandijo. Se pravi, govorimo o mednarodnem pravnem aktu, ki je zagotavljal nek jasen status Grenlandije: "Danes pa se s temi ameriškimi oziroma bolje rečeno Trumpovim ponudbami to relativizira. Ameriška ponudba Danski, če bo ta vključevala tudi nakup Grenlandije, je nespoštljiva do Danske. Nespoštljiva zato, ker gre za odnose med transatlantskimi partnerji in Nato zavezniki. Nespoštljiva zato, ker je Danska jasno dala vedeti večkrat, da Grenlandija pač ni naprodaj. Če pa to, če pa ta Trumpova zahteva po Grenlandiji, vključuje tudi potencialen sovražni prevzem z uporabo vojaške sile, pa je taka zahteva seveda absolutno nesprejemljiva z vidika spoštovanja mednarodnega prava."

Kot meni, bi se to težko dogajalo, če bi bila struktura mednarodne ureditve, ki vključuje tudi NATO zavezništvo, funkcionalna: "Zato menim, da je ta problem, v katerem smo se znašli, izraz neke nefunkcionalnosti tako transatlantskih odnosov kot tudi Nato zavezništva. Sicer po volji ZDA, ampak vsi ti interesi in ameriška zaskrbljenost za varnost tega območja, vse to bi se dalo razrešiti, v kolikor bi ti transatlantski odnosi bili še vedno funkcionalni." Kot je spomnil, ima ZDA svojo bazo na Grenlandiji, ki je pred desetletji bila celo nekajkrat fizično večja, kot je danes. In Danska je dala vedeti, da ni nobene ovire, da ZDA poveča svojo vojaško prisotnost na Grenlandiji. Ampak, kot dodaja, seveda, to je vse bilo razumljeno v kontekstu jasnih odnosov, partnerskih odnosov v okviru transatlantskega zavezništva: "To, kar je zdaj videti, je pa pristop sovražnega prevzema. To pa je resna stvar."

Nekateri analitiki sicer omenjajo možnost, da bi Grenlandija sama zahtevala neodvisnost in potem vzela ZDA kot partnerico. Kot razlaga Prezelj, Grenlandija ni kopenski podaljšek same Danske in je rezultat preteklih danskih kolonialnih osvajanj. Da Grenlandija danes pripada Danski, je rezultat zelo specifičnih zgodovinskih okoliščin, ki so zdaj prišle do zelo resnega testa. In seveda je vedno možno, da akter neke regije znotraj države zahteva večjo ali manjšo avtonomijo. In v končni fazi, da lahko zahteva tudi samostojnost. Ampak to avtonomijo Grenlandija v nekem smislu že ima, saj ima svojo vlado in svoj parlament. Nima pa svoje vojske, nima svojih skupnih zunanjih zadev. Ima pa vedno možnost, da zahteva še več avtonomije. Sploh če je ozemlje od matične države ločeno z morjem, je zgodovinsko gledano skozi stoletja teoretično vedno tudi možno, da pride do nekih solističnih ali pa odcepitvenih zahtev, pojasnjuje. Tako da za zgodovino to, kar se lahko zdaj na Grenlandiji zgodi, ni nič novega ali presenetljivega. Presenetljivo je za nas, ki živimo v mehurčku partnerskega sodelovanja. Tu pa je pomemben predvsem način, kako bi do tega prišlo, svari Prezelj.

Trenutno je vojaški scenarij malo verjeten, ni pa neverjeten, opozarja Prezelj: "Je malo verjeten scenarij, za katerega pa upam, da ga ne preigrava še kdorkoli v strukturi, iniciator pripojitve." 

"Združene države Amerike lahko svoje varnostne cilje in ekonomske cilje dosežejo po mirni poti na način, da bi okrepile svojo vojaško prisotnost na Grenlandiji v soglasju z grenlandskimi in danskimi oblastmi, za kar bi zelo verjetno soglasje lahko dobili. In z investicijami preko obstoječih ekonomskih gospodarskih mehanizmov znotraj Grenlandije," je jasen Prezelj. 

Kakršenkoli bolj asertiven ali agresiven pristop je po njegovem mnenju popolnoma nepotreben in celo škodljiv zaradi zaradi posledic, ki bi jih povzročil. V civiliziranem razvitem svetu je kakršna koli agresija nerazumna, neodgovorna in škodljiva tudi samemu sebi, poudarja. Seveda pa, če bi do te vojaške opcije prišlo in nekateri viri že sugerirajo, da njihova vlada razpravlja o tem, bi bile posledice katastrofalne. 

"ZDA so seveda dovolj močne, da zasedejo Grenlandijo. Ampak posledice tega bi bile tako škodljive za zahodni svet, tako škodljive za same ZDA, da je to na tej točki nekako nepredstavljivo," poudarja.

Kar počne Trump, sicer ni nekaj povsem novega, saj je konec koncev zgodba z vsemi temi posledicami, ki prihajajo, stara že skoraj osem let, spomni Kirn. Trump je že svojem prvem mandatu nakazoval, da bi preprosto kupil Grenladnijo: "On je nepremičninar. Kaj bo zdaj Trump storil? Mislim, da so vse opcije možne zato, ker je Trump izjemno nepredvidljiv, ker kot nepremičninar bi rad šel v zgodovino Amerike kot kupec novega ozemlja za Ameriko. To so počeli številni ameriški predsedniki v preteklosti. Tisto, kar pa je ob tem za nas zaskrbljujoče, pa je, da je takšna napoved Trumpa temelji na njegovem osebnem prepričanju, da on ima moč, da to realizira. In moč je sedaj tista, ki seveda prevladuje nad vsemi drugimi premisleki."

Zato je, kot opozarja Kirn, vprašanje, ali lahko Danska sploh kaj stori, da to prepreči: "Seveda Danska lahko vztraja na legalnosti, na spoštovanju mednarodnega prava, ampak kot vemo, če se na drugi strani pojavlja moč kot edini kriterij za odnose med državami, to ne bo dovolj. Lahko ponuja ZDA vse ugodnosti na Grenlandiji v vojaškem smislu. Mislim, da manj v ekonomskem. Za kar je Trump sicer zainteresiran, ampak to očitno tudi ne zadovoljuje Amerike v meri, da bi se odrekla prevzemu celotne Grenlandije."

Lahko tudi krepi zavezništvo, ampak potem smo zopet v začaranem krogu, izpostavlja: "Osnovno zavezništvo je transatlantsko in funkcionalnost tega zavezništva govori o tem, da enostavno Danska nima pravih kart, da zaščiti svoje avtonomno ozemlje. Tudi okrepitev zavezništva v okviru EU je bolj retorična stvar, ki je bolj simbolnega pomena, ki realno na terenu ne more veliko spremeniti. Evropska unija nima v roki nobenih pravih vzvodov, da bi to preprečila. Mislim, da je tako Danski kot celotni Evropski uniji jasno, da če pride do sovražnega prevzema z vojsko s strani ZDA, tega preprosto ne Danska ne Evropska unija ne moreta preprečiti."

Seveda pa bodo posledice hude, opozarja Kirn: "Posledice se bodo odrazile na pospešenem propadanju obstoječe mednarodne ureditve.Ta mednarodna ureditev se ruši že vsaj štiri do pet let. In seveda tudi v pospešenem koncu zavezništva Nata. Težko si je zamisliti, da bi takšno zavezništvo še lahko ohranjalo interes Evropske unije. Merklova je že po prvem obisku pri Trumpu pred osmimi leti presodila, da se bo treba zanesti nase, ker Amerika bo očitno šla svojo pot."

"To bi pomenilo razpad zaupanja med ZDA in Evropo. Najprej seveda med Dansko in ZDA in Evropo. To bi pomenilo nujnost, da Evropa odreagira v skladu s svojimi vrednotami. To bi pomenilo razpad vrednot mirnega reševanja konfliktov. To bi pomenilo razpad vrednot in vizije neagresivnih demokratičnih držav. In v končni fazi bi to lahko pomenilo tudi razpad zveze NATO ali pa dela zveze Nato. Tistega dela, kjer so ZDA," našteva tudi Prezelj. Kot izpostavlja, je škoda kakršnegakoli alternativnega in agresivnega nastopanja takšna, da je ameriška zgodovina kljub nekaterim koristim ne bo pozabila in ne bo mogla pozabiti: "ZDA je namreč postala med drugim velika sila prav zaradi pomoči in naslanjanja na partnerje. Njeni ključni partnerji pa prihajajo ravno iz Evrope. In kalkulacija, da ta Evropa ne bo reagirala zato, ker jih ima Amerika v carinskem in jedrsko vojaškem primežu, v smislu posedovanja jedrskega orožja in v tem smislu za zagotavljanje varnosti v odnosu do Rusije, je napačna."

Amerika namreč za to, da je velika, danes potrebuje partnerje, kot jih je potrebovala v preteklosti, pojasnuje. Kot pa meni Prezelj: "Nato je zato zelo pomemben in tako bo tudi v prihodnosti. In računati na to, da ima Amerika Evropo v šahu, je napačno. Podrlo bi se zaupanje, ki pa je ključno za kakršnokoli mednarodno sodelovanje v prihodnosti. Tako da asertivno uresničevanje tega cilja ali pa nasilno uresničevanje tega cilja je kontraproduktivno za samo zahodno civilizacijo. In škoda bi bilo žrtvovati zvezo NATO, zato da bi ZDA dobile Grenlandijo. To bi bilo škodljivo tudi za samo Ameriko."

 "Vsi pametni ljudje dopovedujejo tej administraciji ZDA, da brez partnerjev, brez zaveznikov ne moreš igrati neke globalne vloge in uresničevati svojih globalnih interesov," pravi Kirn: "To je aksiom vsake pametne diplomacije. Ampak aktualna ameriška administracija je od tega v veliki meri odstopila." Seveda ima Evropa interes, da ne požge vseh mostov z Ameriko, pravi: In mislim, da jih ne bo, kajti vključena je v vsaj posredno velik konflikt na evropskem ozemlju, v vojno v Ukrajini. In seveda popoln umik Amerike in in mogoče porast večjega razumevanja Amerike za ruske ambicije bi bil neposredno v škodo interesom držav članic Evropske unije. In temu se na vsak način želi izogniti." 

Kaj bo nastalo z ZDA, za zavezništvo Nato ostaja odprto vprašanje: "To zavezništvo ne temelji več na skupnih interesih in skupnih vrednotah in tudi sam Trump je večkrat tudi že v prvem mandatu napovedoval, da pač, če ne bo po njegovi volji vse šlo, bo pač on izstopil iz Nata. To bi bila seveda geopolitična katastrofa, ki mislim, da je v neki srednjeročni perspektivi neizogibna. Ampak v tem trenutku bi pa posledice bile hujše za Evropsko unijo kot za Ameriko."

Odgovor Evrope bi bil v enem segmentu enoten, meni Prezelj. Torej, Evropa bo zavrnila takšen način reševanja mednarodnih zadev in to obsodila. Danska bo morala reagirati z vsem svojim nacionalno varnostnim aparatom, verjetno tudi nekatere zaveznice Danske. Ampak po drugi strani bi lahko Evropa zaradi svoje odvisnosti od Združenih držav Amerike v tem odgovoru lahko razpadla: "Enotnost Evrope bo zaradi odvisnosti, predvsem ekonomske in vojaške od ZDA, lahko razpadla. In rezultat takšnega scenarija je, da bo Grenlandija zasedena, ampak račun za to, v smislu izgubljenega zaupanja, porušenega zaupanja in prijateljstva, je pa tak, da se ga zdaj sploh še ne da opisati. Za prihodnost tudi same zahodne civilizacije naprej."  Že zdaj, ko so ZDA izvedle to intervencijo v Venezueli, smo imeli situacijo v varnostnem svetu OZN, ko je Rusija moralizirala in pozivala Združene države Amerike k spoštovanju mednarodnega prava, in to s pozicije glavne kršilke mednarodnega prava, in pozvala ZDA k prenehanju kršitve mednarodnega prava:" Z Venezuelo so ZDA namreč izgubile moralno neoporečnost, da komur koli 'pametujejo' naprej, vključno s Kitajsko, ko bi se polastila Tajvana. In to je ta škoda, ki je v resnici uničenje vrednot, ki smo jih skupaj z ZDA gradili od leta 1945 dalje."

Kot pa ocenuje Kirn, Evropska unija v osmih letih ni naredila bistvenega koraka, ki bi jo približal udejanjanju strateške avtonomije EU. Če se torej sprašujemo o prihodnosti Grenlandije, je treba ob tem povedati, da vse to kaže na to, da ZDA za Evropsko unijo niso več zanesljiv partner in da transatlantskega zavezništva ne krasijo več skupne vrednote in interesi: "Opažamo postopno erozijo trdnosti transatlantskega zavezništva," svari: "Zato se postavlja takšna realna negotovost, kakšna bo končna rešitev glede Grenlandije, ki ne izključuje tudi sovražnega prevzema. To napovedovanje sicer ni hvaležno, ampak vse to se odvija v trenutnem geopolitičnem okolju, ki je izjemno nepredvidljivo in negotovo. V današnjem svetu si nismo več mislili, da je kaj takega možno. Ampak kar se dogaja z Venezuelo in napovedmi po drugih državah, kaže, da je to neka nova realnost. Na žalost pa na njo Evropska unija ni pripravljena."