Vojna v nekdanji Jugoslaviji je za seboj pustila 130.000 mrtvih in štiri milijone razseljenih ljudi, pa tudi lekcijo, kot jo je povzel Đorđe Balašević: "Največkrat ti v vojni niti ni treba sodelovati, da bi jo izgubil. Za pametnega človeka je izgubljena vsaka vojna."
Medtem ko so krvavi spopadi med narode na Balkanu marsikje zasejali seme medsebojnega sovraštva za več generacij, so se številni protagonisti s političnega in vojaškega vrha že kmalu po koncu vojne pristno družili med sabo in spoštovali tudi kulturne ter verske običaje drug drugega. Smrtni sovražniki na fronti so postali "haaški bratje", o čemer so tudi sami spregovorili v intervjujih po prihodu iz zapora.
Skupna rojstnodnevna zabava za Miloševića
Mednarodno sodišče za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije (ICTY) je na zatožno klop v Haagu pripeljalo nekatere najodgovornejše za zločine med vojnami na območju nekdanje Jugoslavije med letoma 1991 in 2001, med njimi srbskega voditelja Slobodana Miloševića, ki so ga obtožili za genocid, vojne zločine in zločine proti človečnosti. Imeli so ga za človeka, ki je bil najodgovornejši za vojne, ki so se druga za drugo nanizale na območju nekdanje Jugoslavije.
Prizori z njegove rojstnodnevne zabave v Haagu so zato osupnili marsikoga. Leta 2008 je srbski Blic objavil fotografije, ki naj bi nastale 20. avgusta 2004, ko je Milošević praznoval 63. rojstni dan. Na "gasilski" fotografiji poleg Miloševića objeti stojijo haaški obtoženci srbske, bošnjaške in hrvaške narodnosti Paško Ljubičić, Mladen Naletilić, Mehmed Alagić, Goran Jelisić, Dragoljub Prcač, Predrag Banović, Zoran Žigić, paznik v zloglasnem taborišču Omarska, ter Naser Orić, ki je bil pred vojno Miloševićev telesni stražar, nato pa je kot pripadnik Armije BiH postal poveljnik obrambe Srebrenice.
Druga fotografija pa jih prikazuje, kako skupaj sedijo za bogato obloženo mizo. Milošević jih je pogostil z odojkom, za sladico pa je bil zadolžen Naletilić, bosanski Hrvat, bolj znan pod vzdevkom Tuta. V zaporniški kantini je Miloševiću naročil torto.
Kako je bil videti haaški pripor?
Pripor v haaškem okrožju Scheveningen je priprtim nudil precejšnje udobje. Dokler niso bili obsojeni, so bili namreč obtoženci smatrani za nedolžne, v primeru obsodbe pa so bili na prestajanje zaporne kazni premeščeni drugam. V Haagu pa je imel vsak na voljo svojo celico, v kateri so bili postelja, omara, miza, stranišče, umivalnik in televizor s satelitsko anteno, da so lahko spremljali tudi programe z Balkana.
Vrata celic so se odprla ob sedmih zjutraj in razen menjave izmene paznikov sredi dneva so lahko v skupnih prostorih ostali vse do 20.30. Lahko so dvigovali uteži, igrali nogomet, košarko. Pa šah in karte. Šli na svež zrak, skupaj s sojetniki priredili koncert, saj so imeli na voljo glasbene inštumente. Tam so bili tudi računalniki, vendar brez povezave z internetom. Dobivali so tri obroke dnevno, v čajni kuhinji pa so si priboljške lahko pripravljali tudi sami.
Znotraj zapora v Scheveningnu pri Haagu je bilo več oddelkov. Zaporniki z različnih oddelkov so se lahko videli le v času skupnih verskih obredov ali v primeru, da so v istem času dobili obisk in so se nato srečali v skupnih prostorih. Tisti, ki so bili zaprti na istem oddelku, pa so se lahko družili med sabo, če so to želeli.
Gotovina in Miloševič sta rada govorila o Hemingwayju
Ko so leta 2005 v Haag privedli tudi hrvaškega generala Anteja Gotovino, so ga v priporu zaprli na oddelek, na katerem je bil tudi Milošević. Njuni zaporni celici sta bili ena ob drugi, njuni postelji pa naslonjeni na isti zid. Po prijetju je bil na ta oddelek pripeljan tudi vodja bosanskih Srbov Radovan Karadžić.
Makedonski notranji minister Ljube Boškoski, ki so mu v Haagu sodili zaradi poveljniške odgovornosti v primeru sedmerice ubitih v vasi Ljuboten, se spominja, kako so Gotovino privedli po aretaciji na Kanarskih otokih: "Takrat mu je Milošević dal pulover, ki ga je dolgo časa nosil," je dejal Boškoski dejal za Večernji list.
Za omenjeni časnik je o druženju z Miloševićem po oprostilni sodbi za vojne zločine med operacijo Nevihta spregovoril tudi Gotovina sam. Dejal je, da se nikoli nista pogovarjala o politiki ali vojni, ampak o umetnosti, športu, književnosti. "Na primer o knjigah Ernesta Hemingwayja, ki nama je bil obema všeč. Prvenstveno se je bilo treba znebiti te negativne energije, ki so jo povzročali ti utesnjeni prostori, v katerih smo bili. Zdrav razum in administrativna pravila niso dovoljevali, da bi se pogovarjali o čemer koli, kar bi lahko privedlo do konfliktov," je spomnil, da šlo vseeno za zaporski objekt.
Osmrtnica "haaških soborcev"
Nekdanji srbski predsednik izreka sodbe ni dočakal, 11. marca 2006 je zaradi srčne kapi umrl v svoji zaporniški celici. Javnost na Balkanu pa se ni zavedala, kakšni so bili medsebojni odnosi v Scheveningnu, zato je številne osupnilo, ko so pod osmrtnico Slobodana Miloševića opazili tudi podpis Gotovine.
"Ta gesta je bila krščanska. S tem mojim dejanjem se je manipuliralo in politiziralo, resnica pa je sledeča. Družini sem izrekel sožalje, ker je bil Milošević tam, kjer sem bil tudi sam. Ne jaz ne on nisva želela biti tam. Bila sva v sosednjih celicah. 'Krak, krak', sva vsako jutro ob isti uri slišala zvok odpiranja rešetk in prvi obraz, ki sem ga zagledal, je bil on. Brila sva se, kavo pijem jaz, kavo pije on, neko jutro pa se zgodi, da človek umre. Človeško je izraziti sožalje družini človeka, ki je umrl poleg tebe," je dejal Ante Gotovina, ki je v intervjuju za Večernji list odločno stal za svojo potezo.
Pod osmrtnico Miloševiću se je podpisalo 34 haaških obtožencev različnih narodnosti. Nosila je naslov: "Zadnji pozdrav haaškemu soborcu."
Igrali remi, tihotapili pisma
Drugi obtoženi hrvaški general, Mladen Markač, je bil po pisanju hrvaškega časopisa Jutarnji list zaprt na istem oddelku kot vodja srbske radikalne stranke Vojislav Šešelj.
Na oddelku s Šešljem je bil do pravnomočne obsodbe zaprt tudi poveljnik bojne enote hrvaške vojske na območju BiH Mladen Naletilić "Tuta". V zaporu sta Šešelj in Tuta, oba Hercegovca, postala tesna prijatelja. Tuta naj bi zaradi svojega šarma imel dobre odnose tudi s pazniki, saj so ti po besedah Šešljeve soproge Jadranke, kot piše Nacional, le njemu dovolili, da se je prosto sprehajal med vsemi tremi oddelki zapora v Scheveningnu.
Šešelj se je o prijateljstvu za rešetkami pozneje razgovoril v pogovoru za srbsko televizijo TV Happy. Kot je dejal, se je s Tuto najprej spoprijateljil Milošević, ki je v Haag prišel skoraj tri leta pred Šešljem. "Milošević je bil izobražen človek, šepal pa je pri zgodovini in ekonomiji. Enkrat sta Milošević in Tuta igrala remi, mi pa smo gledali. Nenadoma pa v Tutinih rokah opazimo veliko kart. Vzamemo mu jih in jih preštejemo, v rokah je držal 36 kart. Jemal jih je z mize, Milošević pa ni opazil ničesar. Mislil je, da se igra pošteno, ampak ni kvartopirske igre, ki bi bila poštena. Ta jemlje z mize in kombinira, kar potrebuje, nato vrača na mizo, on pa nič ne opazi," je pripovedoval Šešelj.
Drug drugega sta naslavljala kot "general" in "predsednik". Šešelj je dejal, da mu je Milošević za Tuto nekoč dejal: "Vem, da polovico vsega naplete in si izmisli, ampak ga je lepo poslušati."
"In res je bil zabaven in duhovit. Ko sva se midva zapletla v besedni spopad, so se vsi valjali po tleh od smeha. Pri teh najinih šalah skoraj nisva imela meje, šlo je za to, kdo bo koga. Bila sva kot duhovna hrana za vse druge trpeče tam, ki so pogosto padali v depresijo," se srbski radikalec spominja svojega hrvaškega prijatelja, ki je bil obtožen zločinov nad muslimanskim prebivalstvom na območju Jablanice in Mostarja, pa tudi obsojen na 20-letno zaporno kazen.
Prav Tuta je bil po Šešljevih trditvah tisti, ki je mu je skrivaj tihotapil Miloševićeva pisma: "Z njim sva se redko srečevala, saj sva imela prepoved, ki jo je uvedla uprava zapora. Stik pa sva ohranjala preko Tute, saj je bil v dobrih odnosih z Miloševićem, mene pa so po prihodu namestili v njegovo nadstropje. Milošević mi je preko njega večkrat pošiljal pisna sporočila, jaz pa sem nanje odgovarjal."
Žalni venec v cirilici
Ko je umrl Milošević, je Tuta na pogreb v Požarevac poslal oba svoja sinova. Ko je umrl Tuta, je Šešelj zadolžil drugega "haaškega sopotnika", da kupi žalni venec. "Sam nisem mogel v Široki Brijeg, zato sem njega prosil, naj stori to. Da naj na eni strani piše 'Zadnji pozdrav ljubemu prijatelju', z druge pa 'Tuti Naletiliću od Vojislava Šešlja'. To je res storil, ampak napis so naredili v cirilici. Ko je prišel s tistim vencem, ni vedel, kaj naj stori. Odšel je k Tutinemu bratu in dejal, da obstaja neka težava. Ta je vprašal, kakšna. 'Šešelj je poslal venec v cirilici'. On pa mu je vzel venec iz rok in dejal: 'Kdor spoštuje mojega brata, je dobrodošel'. Osebno ga je odnesel do kapelice in nihče niti pisnil ni," je v omenjeni oddaji pripovedoval Šešelj.
Spominjal se je tudi mesecev, ko je bil v Haagu skupaj z Naserjem Orićem, ki ga je leta 1990 srbsko notranje ministrstvo kot policijskega specialca poslalo na Kosovo, po vrnitvi v Beograd je postal Miloševičev varnostnik, nato je bil prerazporejen v Sarajevo, po začetku vojne v BiH pa je postal vojaški poveljnik obrambe v Srebrenici na strani Bošnjakov. Kot pravi, pa ga zaradi njegovega delovanja na Kosovu v Haagu niso prenašali albanski priporniki: "Naser ni hotel govoriti o vojni. Raje je pripovedoval o svojih ljubezenskih avanturah. Resničnih ali izmišljenih, ne vem."
Spoštovali kulturne in verske običaje drug drugega
"V Haagu smo bili kot na samotnem otoku. Nismo se mogli ogniti drug drugemu. Za srbske pravoslavne praznike smo mi naročali pečenega odojka in jagnjetino, Hrvati za svoje, muslimani za bajram. Kadar smo naročili odojka, smo vedno naročili še purana za muslimane, ki so bili z nami v skupini. Pazili smo na to. Če si na samotnem otoku, boš lažje preživel, če bo ozračje vsaj približno normalno. To ni bil kraj, kjer bi mi nadaljevali naše vojaške spopade," je zaključil Šešelj.
Orić je bil v Haagu nazadnje oproščen obtožb o poveljniški odgovornosti, da ni preprečil pobojev in mučenja srbskih ujetnikov. V haaški obtožnici pa ni bilo obravnavanih očitkov o uboju treh ujetnikov srbske narodnosti v vaseh Zalazje, Lolići in Kunjerac, zato se je znašel tudi na zatožni klopi sodišča BiH.
Tudi tam je bil leta 2017 oproščen in znani bosanski preiskovalni novinar Avdo Avdić je takrat zapisal: "Poslovnež Naser Orić je spet postal heroj. In zločinec. Odvisno, s katere strani oblikovane etnične črte gledate. Če pa pogledate na Orićev primer s schengenskega območja, boste doumeli, da tukaj, na obeh straneh črte, živijo bolj ali manj idioti, ki 20 let ne morejo razumeti, da 'heroji in zločinci', ko ostanejo sami, daleč stran od oči javnosti, skupaj ljubijo, pijejo in kradejo še tistega malo, kar je ostalo od nas," zraven pa pripel fotografijo medetničnega druženja v Hagu.
KOMENTARJI (159)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.