'Hamas, Izraelovo bitje'

"Vsakdo, ki želi preprečiti ustanovitev palestinske države, mora podpreti krepitev Hamasa in prenos sredstev Hamasu," je marca leta 2019 po poročanju Jerusalem Posta na seji stranke Likud dejal izraelski premier Benjamin Netanjahu. Toda zgodovina koristoljubnega sodelovanja med izraelsko državo in Hamasom je daljša ter starejša od Netanjahujeve veteranske politične kariere in razkriva kruto strateško igro v zakulisju "neskončnega" spopada in trpljenja na Bližnjem vzhodu.

Palestinski boj za neodvisnost je dolga leta vodila sekularna in socialistična Palestinska osvobodilna organizacija, znana po angleški kratici PLO. Ustanovljena je bila leta 1964 in si je dolga leta prizadevala za vzpostavitev arabske države na celotnem ozemlju nekdanjega Britanskega mandata za Palestino, s tem pa tudi za odpravo izraelske države. Leta 1969 je vodstvo PLO prevzel Jaser Arafat, ustanovni član stranke Fatah, in jo vodil vse do svoje smrti leta 2004.

Izrael je Arafata in PLO označeval za teroriste in si vse do devetdesetih let prizadeval za uničenje organizacije. Leta 1993 je s sporazumom v Oslu PLO Izraelu priznala pravico do obstoja, Izrael pa je PLO priznal kot legitimno oblast, ki zastopa palestinsko ljudstvo. Poteza organizacije in vodje Fataha, da prizna Izrael, pa je v nezadovoljstvo pahnila številne leve in desne frakcije ter organizacije znotraj palestinskega gibanja. Ena od teh je bila tudi Hamas, ki je zavrnil priznanje Izraela in se zavezal k nadaljevanju upora. 

Od dobrodelne organizacije, ki jo je vodil tetraplegik ...

Leta 1967 je Izrael po triumfu v šestdnevni vojni okupiral Gazo, ki je pred tem spadala pod upravo Egipta. Pripadniki Muslimanske bratovščine, ki so imeli močno zastopstvo na območju Gaze, se niso aktivno upirali izraelski okupaciji, temveč so se osredotočali na preučevanje Korana ter se zavzemali za "obnovo islamskih vrednot". 

Razmere v teh letih, a tudi karizma in odločnost, pa so poskrbeli, da je v Gazi vzniknil lik palestinskega begunca iz Al-Jure šejka Ahmeda Ismaila Hasana Jasina. Njegovi sledilci so do imama, ki je bil zaradi svoje invalidnosti skoraj povsem odvisen od njih, razvili vdano zvestobo. Leta 1973 je ustanovil humanitarno-versko organizacijo al-Mujama al-Islamija (Islamski center), ki je veljala za podaljšano roko Muslimanske bratovščine. Ta je v Gazi gradila mošeje, šole in klube oz. čitalnice, kjer je prirejala debate o verskih vprašanjih. 

Bratovščina je bila sicer ustanovljena leta 1928 v Egiptu in utemeljena na prepričanju, da težave arabskega sveta izvirajo iz pomanjkanja predanosti islamu. Svoj politični manifest so strnili v slogan: "Islam je rešitev, Koran je naša ustava." Ideja, ki so jo v različnih oblikah posvojila moderna islamistična gibanja po svetu. V času, ko je bil v Egiptu na oblasti socialistični sekularist in eden od vidnejših predstavnikov Gibanja neuvrščenih Gamal Abdel Nasser, so bili pripadniki bratovščine deležni zatiranja, saj je takratna oblast verske tradicionaliste videla kot oviro na poti do razvoja in modernizacije države.

Toda šestdnevna arabska katastrofa in bliskovita izraelska zmaga na bojišču sta močno zamajali sekularizem v regiji. Palestinski pisatelj Azzam Tamimi je dejal, da je poraz odprl velike priložnosti za Muslimansko bratovščino. Izrael je med okupacijo ostro nastopil proti pripadnikom Fataha in drugim frakcijam PLO v Gazi, uničil številne uporniške mreže, pozaprl mnoge in povzročil prvi večji val trpljenja prebivalstva. Boj PLO proti izraelski okupaciji je, zaradi gverilskega načina vojskovanja in krepko šibkejše oborožitve Palestincev, vključeval tudi teroristične metode vojskovanja, kot so ugrabitve in bombni napadi, pri čemer je bilo veliko žrtev tudi med izraelskim civilnim prebivalstvom. Arabske države so leta 1974 PLO priznale kot edinega legitimnega predstavnika palestinskega ljudstva.

Ob pohabljenju Fataha v Gazi so politični vakuum takoj poskušale zapolniti politične in družbene organizacije, ki niso bile deležne izraelskega srda. Muslimanska bratovščina je izkoristila ponujeno priložnost in začela na svojo stran pridobivati tudi militantni del prebivalstva. Šejk Jasin je dal ponatisniti in razdeliti zapise egipčanskega člana bratovščine Sajida Kutba, ki je bil pod Nasserjem obsojen na smrt. Kutba se je zavzemal za svetovni džihad, danes pa, tudi po zaslugi Jasina, velja za enega od temeljnih ideologov militantnega političnega Islama. 

Izraelsko-ameriški zgodovinar in univerzitetni profesor Avnar Cohen, ki je v 70. letih delal v izraelskem vladnem odboru za verska vprašanja v Gazi, je za Wall Street Journal leta 2009 dejal, da so do njih že v sredini sedemdesetih let začele prihajati "neprijetne informacije" o šejku Jasinu. Kot je dejal, naj bi se Jasin precej bolj zanimal za politična kot za verska vprašanja. "Ognite se Jasina, zelo je nevaren, so me opozarjali."

 ... do militantne islamistične organizacije s potuho v Tel Avivu

Vse, kar je sledilo, je Cohen videl kot gromozansko napako izraelske države. Po njegovih ocenah je Tel Aviv, namesto da bi se spopadel z islamistično grožnjo, le-to toleriral in v nekaterih primerih celo spodbujal in na druge načine pomagal v boju proti PLO in Jaserju Arafatu. Prav Arafat je večkrat poudaril, da je "Hamas bitje Izraela". Hamas je bil kot politična veja Muslimanske bratovščine ustanovljen konec leta 1987 po začetku prve intifade.

Pogled na desetletja dolgo "poslovanje" Izraela s palestinskimi radikalci, vključno z nekaterimi malo znanimi poskusi sodelovanja z islamisti, razkriva nabor nenamernih in pogosto za sam Izrael nevarnih posledic. Izraelska prizadevanja, da bi v pogovorih za rešitev palestinskega vprašanja našli popustljivega sogovornika, ki uživa podporo svojega ljudstva in se je pripravljen izogniti oboroženemu odporu, so se večkrat izjalovila. Mnogi so se spremenili v zagrizene sovražnike ali pa so enostavno zaradi popustljivosti izgubili podporo svojih ljudi.

Izraelska taktika sodelovanja s skrajnimi islamističnimi gibanji sicer ni brez presedana. Tovrstne strategije sodelovanja s skrajnimi skupinami za obračunavanje z geopolitičnimi sovražniki so modus operandi mnogih držav. Na primer ZDA v boju proti komunizmu v času hladne vojne. Najbolj znan, a ne edini primer, je podpiranje afganistanskih islamistov med sovjetskim posredovanjem v Afganistanu. Ti so pozneje mutirali v Al-Kaido, sovražnika "svobodnega sveta" številka 1 na prelomu tisočletja.  

"Ko se ozrem nazaj na verigo dogodkov, mislim, da smo naredili napako," je dejal David Hacham, ki je v poznih osemdesetih in zgodnjih devetdesetih delal v Gazi kot strokovnjak za arabske zadeve v izraelski vojski. "Toda takrat nihče ni razmišljal o možnih rezultatih." 

Vztrajno razbijanje in pacifizacija Fataha in porazi PLO, med drugim tudi v libanonski državljanski vojni v osemdesetih, so tako skozi leta načeli zaupanje Palestincev v Gazi v njihove sekularne voditelje. Ko je Fatah postal pogajalski partner Izraela, ga mnogi niso več videli kot del upora in Hamas je pridobival vse večjo politično moč, ki jo je kronal s presenetljivo zmago na volitvah v palestinski zakonodajni svet leta 2006. Kljub temu pa so takrat zahodne sile, vključno z Rusijo, podprle Fatah in Mahmuda Abasa, kar mnogi vidijo za eno od ključnih napak v strategiji zahoda, ki so sprožile verigo eskalacij. O tem je v nedavnem intervjuju za MMC spregovorila tudi novinarka, avtorica več knjig in poznavalka Bližnjega vzhoda Paola Caridi. 

"Izrael je ustvaril in financiral Hamas"

Kljub temu, da so v Bruslju od izbruha nove vojne med Izraelom in Palestinci v Gazi jasno stopili na stran Izraela in poudarjali njegovo "pravico do samoobrambe pred Hamasovimi teroristi", pa je pod težo več kot 25.000 smrtnih žrtev v Gazi, eksodusu prebivalstva in tožbi pred ICJ zaradi suma genocida, v EU slišati vse več 'odklonskih glasov' glede Izraelove soodgovornosti za novo tragedijo na Bližnjem vzhodu.

Visoki zunanjepolitični predstavnik EU Josep Borell je pred dobrim tednom dni presenetil z izjavo o povezavah med Izraelom in Hamasom. Izraelski premier Benjamin Netanjahu je namreč v eni od svojih izjav znova potrdil zaprisego o preprečitvi oblikovanja palestinske države, Borell pa je dejal, da bo rešitev dveh držav treba vsiliti od zunaj. "Izrael znova potrjuje svoje zavračanje rešitve dveh držav in da bi jo preprečil, je šel tako daleč, da je sam ustanovil Hamas," je dejal Borrell. Izraelsko vlado je obtožil, da je financirala Hamas, da bi oslabila palestinske oblasti gibanja Fatah.

Izrael je bil sicer že v preteklem stoletju večkrat obtožen sodelovanja, podpiranja in financiranja skrajnih (islamističnih) organizacij. Pri tem so bile najglasnejše predvsem arabske države, med njimi Sirija, Jemen, Libanon in Savdska Arabija, a tudi Iran, Turčija in Bolivija. Predvsem Iran je Izrael večkrat obtožil, da podpira teroristične skupine v okviru proxy oz. posredniškega bojevanja proti Iranu in njegovim zaveznikom v regiji. Za nedavni teroristični napad v Kermanu, v katerem je bilo ubitih 84 ljudi, Teheran krivi prav Izrael in ZDA, čeprav je odgovornost za napad prevzela Islamska država.

Iran je sicer Izrael dolgo časa obtoževal sodelovanja prav z Islamsko državo, kar v Tel Avivu strogo zanikajo. Navsezadnje je bil v bojih proti IS, čeprav v precej omejenem obsegu, vključen tudi IDF. Leta 2014 so sicer Združeni narodi objavili poročilo, ki so ga pripravili opazovalci na Golanski planoti, da je Izrael redno vzdrževal kontakte s sirskim uporniki, vključno z IS. V prvi vrsti naj bi šlo predvsem za zdravniško pomoč. Večina je bila po navedbah The Wall Street Journala iz leta 2015 namenjena fundamentalistični fronti Al-Nusra (zdaj Tahrir al-Šam), nekdanjemu podizvajalcu Al-Kaide.

 Izraelski uradniki so takrat izjavili, da zagotavljajo humanitarno pomoč ranjenim borcem in civilistom ne glede na njihovo identiteto. Po podatkih UNDOF sta bili kar dve tretjini Sircev, ki so jih zdravili v Izraelu, vojaško sposobnih moških. V enem izmed poročil Združenih narodov je navedena tudi predaja pošiljk z neznano vsebino sirskim upornikom, zabeležena pa so tudi srečanja med IDF in uporniškimi skupinami. Domnevno naj bi si izmenjevali tudi obveščevalne podatke. Nekdanji vodja izraelske vojaške obveščevalne službe Amos Jadlin je po objavi omenjenega poročila dejal, da "ni nobenega dvoma, da sta Hezbolah in Iran največja grožnja Izraelu, veliko bolj kot radikalni sunitski islamisti, ki pa so tudi sovražniki".

Maja 2019 je načelnik štaba IDF Gadi Eisenkot v intervjuju za britanski Sunday Times priznal, da je Izrael priskrbel tudi orožje uporniškim skupinam v Siriji, ki so se borile proti vladi v Damasku. Foreign Policy je poročal, da je Izrael pripadnikom uporniških skupin celo plačeval "mesečno žepnino" v višini 75 ameriških dolarjev (slabih 70 evrov). Podpora v denarju, orožju in obveščevalnih podatkih naj bi bila sicer precej manjša od podpore, ki so jo uporniškim skupinam namenili ZDA, Savdska Arabija, Turčija in Katar. V poročilu časnika sicer ni navedeno, za katere skupine gre. 

"Ni vse črno-belo"

Veliko izraelskih politikov, analitikov in poznavalcev se ne strinja v oceni, koliko je brezbrižnost izraelske politike ali celo njena podpora skrajnim gibanjem privedla do vzpona Hamasa. Strokovnjak za terorizem in nekdanji vodja vojaškega odbora za palestinska vprašanja Arieh Spitzen je dejal, da "tudi če bi Izrael poskusil ustaviti islamiste prej, dvomi, da bi lahko veliko prispeval k zajezitvi političnega islama, gibanja, ki se je širilo po muslimanskem svetu". 

Izraelski uradniki, ki so služili v Gazi, se ne strinjajo o tem, koliko so njihova dejanja morda prispevala k vzponu Hamasa. Spitzen je težavo s Hamasom primerjal z rušenjem naravnih ravnotežij. Poskusi, da bi Hamas ustavili, so podobni poskusu spreminjanja notranjih ritmov narave. "To je, kot bi rekel: 'Pobil bom vse komarje.' Ampak potem dobiš še hujše žuželke, ki te bodo ubile ... Porušiš ravnotežje. Če ubiješ Hamas, lahko dobiš Al Kaido." Za nedavni vzpon skupine krivijo tujce, predvsem Iran. To mnenje deli vrh izraelske politike. "Hamas v Gazi je zgradil Iran, podpira ga s financiranjem, z usposabljanjem in z zagotavljanjem naprednega orožja," je dejal nekdanji premier Ehud Olmert.