Poročilo hrvaških geologov pojasnjuje vzroke rušilnega potresa

Po geoloških analizah znanstvenikov in strokovnjakov s Hrvaškega geološkega inštituta je potres, ki je prizadel Petrinjo in okolico 28. decembra 2020, sprožil premik medsebojno pravokotnih prelomnic v podzemlju na širšem območju Siska, Petrinje in Gline. Gre za redek pojav, saj se tako imenovani vertikalni zmični prelomi pojavijo v oceanih, redkeje pa na kontinentalnih predelih. Primer takega preloma je prelomnica Svetega Andreja v Kaliforniji, pa tudi alpski prelom na Novi Zelandiji. 

Aktivnosti pod površjem celotne Hrvaške, vključno s širšim epicentrskim območjem Petrinje in Siska, povzroča nenehno premikanje jadranske litosferske plošče proti severu, so pojasnili hrvaški geologi. Zato se v zgornjih delih Zemljine skorje ob stiku Dinarskega gorovja in Panonske kotline pojavljajo velike napetosti. Ko te zaradi premikanja litosferskih plošč dosežejo kritično raven, se zgodijo nenadni lomi v zemeljski skorji. Gre za nenaden premik kilometrskih blokov zemljine skorje, ki merijo od nekaj sto do več tisoč kubičnih kilometrov, pri čemer se sprošča ogromno energije, kar pa povzroča potrese.

Očitno je, da gre za presečišče vzdolžnih in prečnih prelomnic na podaljšku Dinaridov. Obe tektonski prelomnici, vodoravna petrinjska in pokupska, ki je pravokotna nanjo, "sta učbeniška primera deformacij, ki se v kamninah pojavijo zaradi napetosti vzdolž osi sever–jug".

Zaradi velike količine sproščene energije med premikanjem prelomnic se na površini pojavijo razpoke v kamninah, zato se na širšem epicentrskem območju vzdolž prelomnih linij pojavijo različne površinske manifestacije tega premikanja in tresenje tal: ogromne luknje v tleh, razpoke, razlitja tekočin, deformacija površja in podobni nenavadni pojavi.

Strokovnjaki so med drugim navedli, da je eden izmed razlogov za deformacijo terena med Petrinjo in Glino verjetno tudi posledica propadanja rudnikov rjavega premoga, ki so tam obratovali v prvi polovici 20. stoletja in niso bili ustrezno sanirani.