'Oder je bil krvav, aplavz je zamenjal rafal. Nastopil je zločin'

"To bo sodišče brez zmagovalcev. Edini zmagovalec bo resnica." To so bile besede nekdanje ameriške veleposlanice pri Združenih narodih, Madeleine Albright, ob ustanovitvi Mednarodnega sodišča za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije (ICTY, haaško sodišče) pred 30 leti. In te besede so ovekovečene tudi na stekleni plošči v Informativnem centru o ICTY v Sarajevu. 

Ko stopimo v enega od prostorov centra, ki se nahaja v sarajevski Mestni hiši oziroma znameniti stavbi Vijećnica, nas "katapultira" v Haag. Masivne lesene klopi, temno modri usnjeni stoli, stari računalniški monitorji ... Znašli smo se sredi čisto prave sodne dvorane. Ne, ne gre za repliko, pač pa za avtentično haaško sodno dvorano, v kateri so sodili številnim vojnim zločincem za hude kršitve mednarodnega humanitarnega prava in v kateri so se ti morali soočiti s svojimi zločini. 

"To je mala sodna dvorana, ki je bila darilo haaškega tribunala. Na to smo zelo ponosni. Velika sodna dvorana je še vedno v Haagu, ne vemo, koliko bo še v uporabi. Morda bomo zaprosili, če nam podarijo tudi tisto. Vse, kar vidite tukaj – od pohištva, do vseh predmetov – vse je avtentično," nam hiti pojasnjevati Ismena Čaušević, strokovna sodelavka informativnega centra.

Posebno mesto v dvorani je bilo rezervirano za priče, na levi strani mize je besedilo zaprisege v več jezikih. "Na tem mestu so sedele priče in preden so pristopile k procesu sojenja so bile dolžne podati zaprisego," razloži sogovornica. Nasproti priče so bili sodniki, na eni strani so sedeli obtoženci in njihova obramba, na drugi strani pa tožilci. 

V dvorani sta razstavljeni tudi dve sodniški togi. "Prva toga je pripadala nekdanjemu predsedniku haaškega sodišča Faustu Pocaru, ki je bil na nek način pobudnik tega centra. V tej togi je sodil polnih 17 let. Na otvoritvi centra je dejal, da globoko v sebi čuti, da ta toga bolj kot njemu pripada narodu BiH oziroma prebivalcem Sarajeva, ki so živeli med obleganjem, in da si jo zato zaslužijo. To je bilo njegovo darilo centru. Druga toga pa je pripadala Carli Del Ponte, znani haaški tožilki," nam je povedala Čauševićeva. 

Center deluje kot muzej in izobraževalno središče za vse, ki jih zanima, kaj se je dogajalo med vojno v BiH in tudi samo delovanje haaškega sodišča. "Lani smo gostili okoli 3000 študentov, kljub temu, da je še vedno bil pandemičen čas. Letos pa imamo že od januarja zelo veliko obiskovalcev. Imamo dogovor o sodelovanju s Pravno fakulteto v Sarajevu. Vsako leto organiziramo poletno šolo. Udeležujejo se je študenti z vsega sveta, ki se učijo o vojnih spopadih, genocidu, dogajanju med obleganjem Sarajeva, o vojaških zločinih v Prijedorju in tudi drugih delih na območju nekdanje Jugoslavije," pravi. 

Prihajajo pa tudi študenti kriminalistike, psihologije, sociologije in drugih ved. "Kajti to vrsto zločinov na žalost lahko proučujete z različnih zornih kotov. Psihologija bi imela tukaj zelo veliko dela, ko pogledate, kakšni vse zločini so se dogajali, bilo je tudi spolno nasilje, ne le nad ženskami, pač pa tudi moškimi."

'Oder je bil krvav, aplavz je zamenjal rafal'

Nekaj teh zločinov je tudi predstavljenih v centru, v t. i. sobi za priče. "Nismo mogli postaviti vseh pričevanj, saj je bilo kar 4650 prič ... Pomislite, koliko dela je bilo s takšnim številom prič. To je res velika zapuščina. Vsako od teh pričevanj je shranjeno v bazah tribunala. Tako video material, kot tudi transkripti v dveh jezikih. To so dejstva, ki so zelo pomembna in neizpodbitna. Na žalost vseh ne moremo razstaviti, saj nimamo takšnih kapacitet. Vendar pa smo se potrudili, da smo iz vsake regije postavili vsaj eno pričo, saj so bili oni v teh sodnih postopkih najpomembnejši," opisuje Ismena.  

Na stenah so grozljive podobe pokolov, grobišč, najdenih predmetov žrtev ... Osrednje mesto v sobi pa zavzema velika stena. Stoji sredi prostora. Na njej so vidne poškodbe od strelov in granat. "To je replika stene v Pilici, kjer je bilo ubitih 500 bosanskih muslimanov," pojasni naša sogovornica. 

Pred vojno je bila ta stena del odra, umetnosti, gledaliških predstav. Med vojno pa je postalo to prizorišče množičnega poboja. "Tožilstvo dolgo časa ni vedelo za to mesto eksekucij, vse dokler Dražen Erdemović, eden od skesancev na sodišču, ki je bil ena od ključnih prič, ni razkril, kaj se je tukaj dogajalo. Sam je namreč bil prisoten in je opazoval, kaj se je dogajalo. Tožilstvu je dejal, naj se odpravijo na ta kraj pobojev. Ko so prišli tja, so našli grozljive prizore: ostanki možganov, tkiv, organov ... Ti mladi so se skušali skriti pod odrskimi deskami in se na tak način rešiti. Vendar pa so to vojaki ugotovili in so te deske udarjali z nogami. Ko so se deske dvignile, pa so v prostor pod njimi metali bombe," na kratko opiše grozljivi zločin.   

Ob repliki stene so zapisali tudi del besedila iz obsodbe Radovanu Karadžiću, ki ga je sodišče med drugim bremenilo tudi za ta zločin: "Oder je bil krvav, aplavz je zamenjal rafal. Nastopil je zločin. Stene, ki so bile zgrajene, da bi objemale umetnike in ustvarjalce, združevale mislece, so danes priče zločinu proti človeštvu. Dom kulture je mesto zločina."

Ob vsaki fotografiji množičnega grobišča oziroma zločina pa so tudi številke, ki označujejo, v katerem sodnem postopku so bile uporabljene in katera dokumentacija razkriva več o samem zločinu. Do teh dokumentov lahko nato dostopamo s pomočjo digitalnega javno dostopnega arhiva. Celotna dokumentacija iz Haaga je prav tako javno dostopna preko baz podatkov MKSJ in MRMKS. 

Kaj bo z arhivskim gradivom?

Pred štirimi leti je Varnostni svet ZN sprejel resolucijo, da bo ves fizični arhiv trajno shranjen v Haagu. A kljub temu, si že vse od zaprtja haaškega sodišča številne strani prizadevajo, da bi pridobile to obsežno gradivo.

Že nekdanja županja Sarajeva, Semiha Borovac, je leta 2008 pisala takratnemu sekretarju Združenih narodov (ZN). V pismu je izrazila svoje videnje in željo, da bi Sarajevo prejelo in hranilo ves papirnati arhiv, ki se nanaša na vojno v BiH. Po drugi strani si tudi politiki iz Republike Srbske želijo, da bi dokumentacija pripadla njim. 

Dejstvo je, da je tega gradiva izjemno veliko. "Vojna, ki se je zgodila na območju nekdanje Jugoslavije, je najbolj dokumentirana. Tu je bilo zelo veliko prič, ki so pogumno stopile naprej in delile svojo zgodbo z ostalim svetom. To je zahtevalo zelo veliko drznosti in poguma, saj so bili izpostavljeni vojnim zločinom, mučenju, posilstvom in še marsičemu. Deliti vse to je zelo pogumno, še posebej, ker je to vsakič zelo boleče in težko zanje," pravi Čauševićeva.  

Arhiv v Haagu obsega okoli 200.000 sodnih spisov in preko 2,5 milijona transkriptov sodnih postopkov. Pred leti je takratni predstavnik za javnost haaškega sodišča dejal, da gre za takšno količino materiala, da če bi vse papirje postavili enega na drugega, bi ti segali 10 kilometrov v višino.