Geopolitični namen ZDA: 'Prevzem nadzora nad naravnimi viri je njihov interes'

Kaj ameriška blokada pomeni za dvotedensko premirje in nadaljevanje pogajanj za izhod iz krize na Bližnjem vzhodu? In kdaj bo blokada ožine, skozi katero potuje približno petina svetovne nafte, po žepih udarila tudi nas, sta nam v oddaji 24UR Zvečer povedala gosta, obramboslovec Klemen Grošelj in ekonomist Matej Lahovnik, član vladnega strateškega sveta za makroekonomska vprašanja.

Napovedi o morebitni ameriški zapori Hormuške ožine in blokadi iranskih pristanišč znova dvigujejo napetosti na energetskih trgih, a za zdaj večjih pretresov ni zaznati. Lahovnik poudarja, da ima vsaka takšna novica praviloma negativen vpliv na pričakovanja glede gibanja cen energentov, vendar odziv trgov tokrat ostaja zadržan.

Kot pravi Lahovnik, so vlagatelji očitno že nekoliko otopeli zaradi nenehnega nihanja med zaostrovanjem razmer in pomirjujočimi signali. "Vsaka takšna novica ima negativen učinek na prihodnje gibanje cen, dobra novica pa je, da ameriški borzni indeksi niso pretirano reagirali, trenutno so celo rahlo v plusu. Tudi cene nafte ostajajo okoli 100 dolarjev za sodček."

Po njegovih besedah to kaže, da finančni trgi izjav in napovedi ne jemljejo več tako resno kot pred dnevi. "Lahko bi rekli, da so vsi že nekoliko siti tega nenehnega zaostrovanja in nato spet pozitivnih novic," dodaja.

Na drugi strani Grošelj ocenjuje, da ima morebitna blokada iranskih pristanišč predvsem geopolitični namen. Po njegovem mnenju želi ameriška administracija s tem ukrepom dodatno pritisniti na Teheran, predvsem z omejevanjem ključnega vira prihodkov, izvoza nafte.

"Ena izmed bolj verjetnih razlag je, da želijo prisiliti Kitajsko, da se neposredno vključi v pogajanja," pojasnjuje Grošelj. Kot pravi, bi lahko ZDA skušale Kitajsko prisiliti, da bi pritisnila na Iran, da bi se dosegel nek dogovor, ki bi omogočal na nek način "ameriški častni umik". Dodaja, da je Peking doslej deloval bolj posredno, tudi prek drugih držav, zdaj pa bi ga lahko ZDA skušale spodbuditi k aktivnejši vlogi.

Hkrati bi takšni ukrepi še dodatno finančno oslabili Iran. "Na ta način stopnjujejo pritisk na iranski režim, saj mu omejujejo dostop do finančnih sredstev, od katerih je odvisen zaradi izvoza nafte," opozarja.

Dnevna nihanja cen nafte se že poznajo tudi v Sloveniji, opozarja Lahovnik, saj se postopno prenašajo na višje cene goriv in širše na življenjske stroške.

"To na nek način že čutimo, cene dizla gredo proti dvema evroma tudi zunaj avtoceste," pravi Lahovnik in dodaja, da se bodo podražitve neizogibno odrazile tudi v višji inflaciji. "To se bo tako ali tako občutilo v višji inflaciji in s tem v splošni draginji."

Po njegovem mnenju bi morala Slovenija razmisliti o ukrepih, podobnih tistim, ki jih napoveduje Nemčija. Posebej izpostavlja predlog, da bi podjetjem omogočili izplačilo posebnega dodatka zaposlenim za blažitev draginje. "Zelo zanimiv in všečen je ukrep nemške vlade, ki predvideva, da lahko podjetja izplačajo do 1000 evrov draginjskega dodatka svojim zaposlenim, brez davkov in prispevkov," poudarja.

Takšni ukrepi po njegovem kažejo, da se vlade zavedajo resnosti razmer. Ob tem Nemčija napoveduje tudi znižanje trošarin na goriva ter prizadevanja na ravni Evropske unije, da se splošno sprejeti minimalni obseg trošarin, ki se zaračuna, še dodatno zniža.

"V tej smeri bo morala razmišljati tudi nova slovenska vlada," meni Lahovnik.

Napad ZDA na Iran in posledične razmere v Hormuški ožini po mnenju Grošlja kažejo, da so bile ameriške ocene vsaj deloma napačne. "Gotovo je šlo za strateško napako, v smislu, da so podcenili iranske vojaške zmogljivosti," ocenjuje Grošelj. Ob tem dodaja, da ostaja odprto vprašanje, koliko je k takšni oceni prispevala tudi vloga Izraela oziroma interpretacije zadnjih spopadov z Iranom.

Po njegovih besedah Iran ostaja pomemben vojaški dejavnik, dodatno težo pa mu daje tudi geostrateški položaj Hormuške ožine. "Ta s svojimi geografskimi značilnostmi pomembno vpliva na nadzor plovbe in varnost v regiji," pojasnjuje.

Kljub morebitnim napačnim ocenam pa Grošelj poudarja, da ameriška intervencija ni bila brez širšega strateškega ozadja. "Če pogledamo strategijo nacionalne varnosti, je obvladovanje energetskih tokov ena izmed ključnih prioritet. ZDA niso šle na Iran zaradi demokracije ali spremembe režima, temveč zaradi nadzora nad naftnimi in plinskimi viri," pravi.

Po njegovem mnenju so ZDA skušale vzpostaviti model pritiska, podoben tistemu v Venezueli, vendar se ta pristop ni obnesel. "Očitno so bodisi napačno ocenili sposobnost iranskega režima, da se obdrži, bodisi precenili lastno moč, da ga prisilijo k popuščanju," še dodaja.

Vprašanje svobodne plovbe skozi Hormuško ožino se ob zadnjih zaostritvah znova postavlja pod velik vprašaj. Iran naj bi za prehod tankerjev zahteval več kot milijon dolarjev. "Svobodna plovba po morju je v veliki meri iluzija. Gre za koncept, ki se je uveljavil po drugi svetovni vojni in je predvsem ustrezal zahodnim državam," poudarja Grošelj. Pred tem so bile blokade po njegovih besedah nekaj povsem običajnega, kar potrjujejo tudi zgodovinski primeri, kot je kubanska kriza.

Evropa je pri tem še posebej ranljiva. "Mi smo tisti, ki utrpimo največje negativne učinke zaradi svoje visoke energetske odvisnosti," opozarja. Dodaja, da Evropski uniji ni uspelo pravočasno razviti širših strateških partnerstev z drugimi državami proizvajalkami nafte, čeprav bi za to imela možnosti.

Razmere v regiji ostajajo nepredvidljive. Po Grošljevih besedah pogajanja še vedno potekajo, pri čemer ima vlogo posrednika tudi Pakistan. Vendar pa opozarja, da ima lahko ameriška politika tudi notranjepolitične motive. "Bojim se, da Trump računa tudi na to, da bi pred velikimi dogodki, kot so volitve ali svetovno prvenstvo v nogometu, nekoliko umiril razmere," pravi.

Kljub morebitni kratkoročni umiritvi pa po njegovem ostaja ključni strateški cilj nespremenjen: "Prevzem nadzora nad naravnimi viri ostaja interes, saj bi na ta način ZDA lahko okrepile svoj finančni položaj."

Zaostrovanje razmer na Bližnjem vzhodu ima lahko pomembne posledice tudi za gospodarstva zalivskih držav, zlasti za Dubaj, ki je dolga leta veljal za varno zatočišče kapitala in premožnih vlagateljev. Lahovnik opozarja, da se ta podoba zdaj hitro spreminja.

"Za Dubaj je največja grožnja, da se spremeni njegov imidž varne oaze, kjer so vlagatelji videli varno pribežališče," poudarja. Po njegovih besedah finančni kapital za zdaj sicer ostaja razmeroma varen, vendar se občutek varnosti pri ljudeh, ki s tem kapitalom upravljajo, zmanjšuje. "Kapital je še vedno tam, niso pa več varni njegovi imetniki."

To lahko po njegovem močno vpliva na ključne gospodarske panoge. "Dogajanje bo močno vplivalo na turizem in logistiko, od katere je Dubaj v veliki meri odvisen," pravi Lahovnik. V interesu Dubaja je zato čim hitrejša umiritev razmer. "Pomembno je, da se kriza čim prej razplete in da dobijo jasna varnostna zagotovila," dodaja.

Trenutno pa ostaja največji izziv prav občutek varnosti. "Dejansko nisi več varen, in vemo: kapital je plaha ptica, lastniki kapitala pa še bolj," sklene Lahovnik.

Zaostrovanje razmer na Bližnjem vzhodu odpira tudi vprašanje, kako dolgo bodo zalivske države še vztrajale na strani ZDA in kako se bodo odzvale na morebitno širjenje konflikta. Grošelj opozarja, da so njihove pozicije zelo različne, hkrati pa vse bolj negotove.

Po njegovih besedah so razlike med državami zaliva precejšnje. "Savdska Arabija ima dostop do Rdečega morja in lahko še vedno velik del nafte izvaža po tej poti, zato je pod manjšim pritiskom," pojasnjuje. Na drugi strani pa so bistveno bolj izpostavljene države, kot so Irak, Kuvajt in Združeni arabski emirati. "Tam se bo zadeva najprej začela lomiti."

Njihov položaj je po Grošljevem mnenju še posebej občutljiv v primeru, da bi Iran kljub pritiskom ohranil ali celo okrepil svojo moč v regiji. "Če Iran zdrži in ponovno postane dominantna sila, so te monarhije lahko veliki poraženci," opozarja. Pri tem izpostavlja tudi vpliv šiitskih skupnosti, ki bi jih Iran lahko uporabil za širjenje svojega vpliva.

V tem kontekstu vidi tudi širši strateški cilj ameriške politike. "Gre za igro, v kateri želi Trump doseči, da Iran ne poseže po teh državah, ki so notranjepolitično bistveno bolj nestabilne, kot se zdi na prvi pogled," zaključuje Grošelj.