Iran nad Kuvajt: več kot 60 ranjenih na letališču

Komaj nekaj dni po sklenitvi krhkega premirja med Združenimi državami Amerike in Iranom je Bližnji vzhod znova pretresel val medsebojnih napadov.

Čeprav nobena od strani za zdaj ne govori o uradnem koncu premirja, dogodki zadnjih ur kažejo, da se konflikt še zdaleč ni umiril. Nasprotno – vse bolj se zdi, da obe strani iščeta način, kako ohraniti vojaški pritisk, ne da bi pri tem formalno razglasili nadaljevanje vojne.

Najhujše posledice nočnih napadov je utrpel Kuvajt, eden najtesnejših ameriških zaveznikov v Zalivu. Iranske rakete in brezpilotni letalniki so zadeli več ciljev, med njimi tudi mednarodno letališče v Kuvajtu.

Po navedbah kuvajtskega ministrstva za zdravje je bilo ranjenih najmanj 63 ljudi, sedem jih je potrebovalo nujno operacijo. Indijsko veleposlaništvo je potrdilo smrt enega svojega državljana. Posnetki s prizorišča kažejo razbito steklo, poškodovano infrastrukturo in dele terminala, prekrite z razbitinami.

Kuvajtske oblasti so zaradi napada začasno ustavile letalski promet. Kasneje so po opravljenih varnostnih pregledih dovolile postopno ponovno vzpostavitev nekaterih letov.

Zunanje ministrstvo Kuvajta je napad ostro obsodilo in ga označilo za agresijo proti civilni infrastrukturi. Hkrati je sporočilo, da si država pridržuje pravico do odgovora.

Dogajanje se je začelo nekaj ur prej, ko je ameriško osrednje poveljstvo sporočilo, da je z raketo Hellfire zadelo tanker pod zastavo Bocvane, ki je plul proti iranskemu pristanišču na otoku Harg.

Američani trdijo, da je bila ladja povezana z iranskimi vojaškimi dejavnostmi. Kmalu zatem so izvedli še napade na iranski otok Kešm v Hormuški ožini, pri čemer so po navedbah Pentagona uničili zmogljivosti, povezane z napadi na ameriške sile.

V Teheranu so ameriške akcije označili za kršitev suverenosti in napovedali odgovor. Ta je sledil že nekaj ur pozneje.

Iranska revolucionarna garda je sporočila, da so bili tarče ameriška vojaška oporišča v Kuvajtu in Bahrajnu ter plovilo v bližini Hormuške ožine. Po njihovih navedbah gre za zakonit odgovor na ameriške napade.

Iranska vojska je v izjavi zapisala, da bo vsak nadaljnji napad deležen drugačnega in še močnejšega odgovora.

Čeprav uradno premirje med ZDA in Iranom ostaja v veljavi, številni analitiki opozarjajo, da se konflikt vse bolj spreminja v nevarno igro omejenih povračilnih udarcev.

Zanimivo je, da po nočnih napadih niti Washington niti Teheran nista napovedala popolne prekinitve pogajanj. Obe strani še naprej govorita o možnosti politične rešitve.

Ameriški predsednik Donald Trump je v pogovoru za New York Post dejal, da stiki z Iranom še vedno potekajo. Presenetil je tudi z izjavo, da se z iranskim vrhovnim voditeljem Mojtabo Hamenejem "pravzaprav kar dobro razumeta"

"Ali bomo podpisali dogovor ali pa bomo to rešili na drug način. Ta drugi način ni prijeten, vendar bi prinesel gotovost," je dejal Trump.

Po navedbah ameriških uradnikov predsednik še vedno vztraja pri strožjih določilih glede iranskega jedrskega programa in zagotovitvah o neoviranem pomorskem prometu skozi Hormuško ožino.

Na drugi strani iranski mediji poročajo precej drugačno zgodbo, da Teheran v zadnjih dneh sploh ni odgovoril na ameriške predloge ter da je napredek pogajanj minimalen.

Iran naj bi vztrajal pri konkretnih političnih in gospodarskih koristih v zameno za kakršen koli dogovor.

Dodatno pozornost je vzbudila Trumpova kritika izraelskega premierja Benjamina Netanjahuja.

Ameriški predsednik je priznal, da ga je zmotilo izraelsko vztrajanje pri nadaljnjih vojaških operacijah v Libanonu.

"Ne bi rekel, da sem bil jezen, sem bil pa nekoliko vznemirjen. Rekel sem mu: Bibi, to se mora ustaviti," je dejal Trump.

Izjava nakazuje vse večje razlike med Washingtonom in Jeruzalemom glede nadaljnjih korakov v regiji.

ZDA namreč poskušajo doseči širši regionalni dogovor, ki bi poleg Irana vključeval tudi Izrael in Libanon. Nova pogajanja med izraelskimi in libanonskimi predstavniki naj bi potekala že danes v ZDA.

Napadi na Kuvajt in Bahrajn so sprožili zaskrbljenost tudi med drugimi arabskimi državami.

Združeni arabski emirati so pozvali k enotnemu odzivu vseh držav Perzijskega zaliva. Svetovalec predsednika ZAE Anvar Gargaš je poudaril, da napadi ne predstavljajo grožnje zgolj posameznim državam, temveč celotni regiji.

"Varnost zalivskih držav je medsebojno povezana. Nihče ne bi smel ostati sam pred takšnimi napadi," je zapisal.

Podobna stališča so izrazili tudi v Katarju, kjer so obsodili napade na civilno infrastrukturo in pozvali k preprečitvi nadaljnje eskalacije.

Geopolitični strokovnjak Klemens Fischer je sicer za nemški focus.de ocenil, da iranski napad na civilno letališče v Kuvajtu kljub resnosti dogodka ne pomeni nove stopnje eskalacije konflikta na Bližnjem vzhodu.

Po njegovih besedah se že 96 dni ponavlja enak vzorec: obe strani se medsebojno provocirata in odgovarjata na napade, vendar pri tem pazita, da ne prestopita meje, ki bi sprožila veliko regionalno vojno. Tudi zadnji dogodki po njegovem sledijo tej logiki.

Fischer poudarja, da Iran namenoma ne napada neposredno ameriških vojaških objektov ali ameriških letališč, saj želi preprečiti hiter in bistveno ostrejši ameriški odgovor. Napad na Kuvajt je zato po njegovem mnenju premišljena taktična poteza – dovolj odmevna, da pokaže iransko pripravljenost na odgovor, vendar ne tako provokativna, da bi Washington prisilila v obsežnejšo vojaško reakcijo.

Podobno ocenjuje tudi ameriški odziv. ZDA so po navedbah Irana napadle otok v Perzijskem zalivu, vendar je bil napad omejen in natančno usmerjen, kar kaže na prizadevanje, da bi konflikt ostal pod nadzorom.

Po Fischerjevem mnenju ima iranski napad tudi pomembno simbolno vlogo. Navzven Teheran sporoča, da ga ni mogoče prisiliti k umiku, domači javnosti pa želi pokazati, da ima še vedno sposobnost odgovora na ameriške poteze.

Čeprav priznava, da je za Kuvajt vključitev v konflikt zelo resna in neprijetna, ocenjuje, da zadnji dogodki niso bistveno spremenili razmer. Po njegovem mnenju za zdaj še vedno velja logika nadzorovanega stopnjevanja napetosti: obe strani napadata, obe odgovarjata, vendar se hkrati izogibata korakom, ki bi lahko sprožili širšo vojno.