Italijanka, ki je pandemijo preživela znotraj arktičnega kroga

Valentina Miozzo prihaja s severa Italije, njeno življenje pa se je  v času pandemije in ukrepov, ki so sledili, popolnoma spremenilo. Delala je namreč v turističnem sektorju kot vodička, obenem pa pisala tudi blog o potovanju po Italiji. "Življenje sem preživljala na poti, približno šest mesecev na leto me ni bilo doma," je povedala za CNN.

V času prvega vala je nadaljevala s pisanjem in objavljanjem na blogu, poleti 2020 pa je nato dobila ponudbo, ki se ji ni mogla upreti. Vodila naj bi gostišče znotraj arktičnega kroga. "To sem videla kot čudovito priložnost, da obiščem kraje, ki si jih morda drugače sama ne bi izbrala. To je bila priložnost, da znova potujem in živim v delu sveta, ki ga nisem poznala, a me je fasciniral." 

Mesec dni kasneje je prispela v Kongsfjord, na skrajnem severu Norveške, z le 28 prebivalci, najbližja bolnišnica se nahaja več kot 300 kilometrov stran. "Nisem imela posebnih pričakovanj, namerno si jih nisem zastavila. Vedela sem, da odhajam na zelo odmaknjen kraj, na to so me posebej opozorili. Vedela sem, da tam vladajo skrajne razmere, da gre za območje arktične tundre. Kmalu po mojem prihodu so se začele polarne noči," je opisala za CNN.

Pripravljena na karkoli, je tudi tema 24 ur na dan ni prestrašila. "Bila je neverjetna izkušnja, živeti v temi dva meseca. A ni me motila, mislim celo, da je težje živeti na stalni svetlobi," je opisala. Ta se v Kongsfjordu pojavi sredi maja. "Dva meseca ni sončnega zahoda, telo pa težko sprejme, da je noč, medtem ko še vedno sije sonce, zato je zelo težko zaspati." 

Ekstremni vremenski pogoji so jo marsikaj tudi naučili. "Ko sem potovala v tople kraje, sem energijo jemala iz okolja, od drugih ljudi. Si v interakciji z drugimi, sonce sije. Ko pa se znajdeš na kraju, kot je ta, popolnoma izoliran, se naučiš energijo najti v samem sebi. In to je čudovito odkritje. Še posebej, ko dva meseca ni svetlobe in se moraš sam prebuditi vsako jutro," je še opisala za CNN. 

In kdo se odloči za življenje v tako oddaljenem kraju sveta? Miozzova 28 prebivalcev Kongsfjorda opiše kot multikulturno populacijo, tam najdemo Nemce, Latvijce, Italijane in Tajce, ki živijo skupaj z lokalnim prebivalstvom in komunicirajo predvsem v angleščini. 

V preteklih letih je Miozzova več mesecev živela tudi v Indiji, Indoneziji, Senegalu – arktični krog pa je po njenih besedah težko primerjati s katerimkoli drugim krajem, celo z jugom Norveške, ki je popolnoma drugačen kot njen severni del. "Podnebje, tema, svetloba – vse je popolnoma drugačno. Tukaj je resnična tundra, divja pokrajina, kjer drevesa ne rastejo. Imamo polarne lisice in severne jelene vsepovsod. Imamo kite, delfine, orke in veliko morskih ptic. Pa tudi tjuljne, ki so res čudoviti. Nisem živela na Norveškem. Živela sem v arktični tundri," opisuje. 

Ki pa je tudi pandemija ni dosegla, v Kongsfjordu niso potrdili nobenega primera. In medtem ko so na Norveškem sicer veljali zaščitni ukrepi, so odmaknjeni kraji živeli običajno življenje kot pred pandemijo. 

Delo Miozzijeve v gostišču se je zaključilo, za nekaj časa si je nato najela hiško, sedaj pa se pripravlja na vrnitev – a ne v Italijo. S še eno Italijanko, ki jo je spoznala v Kongsfjordu, se odpravlja na otočje Svalbard, nato pa na otoke Lofoten, kjer bosta prav tako delali v gostišču. Pravi še, da se bo nekoč vsekakor še vrnila v Kongsfjord, čeprav le na obisk.