Po poročanju Foreign Policy gre za eno ključnih sprememb na bojišču v zadnjih mesecih. Ukrajinski droni danes dosegajo cilje tudi skoraj 160 kilometrov za ruskimi linijami, njihov glavni cilj pa ni uničevanje tankov ali zasedanje ozemlja, temveč postopno izčrpavanje ruske vojske.
Na družbenih omrežjih se v zadnjih tednih pojavljajo številni posnetki, na katerih droni zadenejo ruske tovornjake, ki prevažajo strelivo, gorivo ali vojake. Čeprav posamezni napadi pogosto ne povzročijo spektakularnih eksplozij, vojaški analitiki opozarjajo, da lahko sistematično uničevanje logistike dolgoročno močno oslabi ruske operacije.
"Razmere so danes boljše kot pred letom dni. To je ena najbolj očitnih razlik," je za Foreign Policy dejal Rob Lee, ki redno obiskuje fronto v Ukrajini.
Napadi na oskrbo namesto neposrednih spopadov
Po ocenah ukrajinskih oblasti se je število napadov na cilje, oddaljene več kot 20 kilometrov od frontne črte, od februarja početverilo. Predsednik Volodimir Zelenski je to strategijo označil za eno od prednostnih nalog ukrajinske vojske.
Cilj je preprost: rusko vojsko prisiliti, da mora za prevoz vojakov, hrane, goriva in streliva uporabljati daljše, dražje in bolj zapletene poti. "To bo Rusiji otežilo napredovanje, saj bo povečalo stroške njihovih operacij," ocenjuje Lee.
Po navedbah ukrajinskega obrambnega ministra Mihajla Fedorova želi država napade še okrepiti. Ministrstvo je celo uvedlo sistem finančnih spodbud za enote, ki uspešno uporabljajo drone. Bolj uspešne enote prejmejo več sredstev za nakup dodatnih dronov. "Začenjamo logistično blokado ruske vojske," je napovedal Fedorov.
Orožje, ki je bistveno cenejše od raket
Posebnost nove strategije je tudi cena. Ukrajina je v preteklosti za podobne naloge uporabljala zahodne raketne sisteme, kot je HIMARS. Ti so se izkazali za zelo učinkovite, vendar je posamezna raketa stala približno 168.000 dolarjev, njihova proizvodnja pa je omejena.
Novi droni ponujajo precej cenejšo rešitev. Med najbolj znanimi je dron Hornet, ki ga razvija podjetje Perennial Autonomy, ustanovljeno s podporo nekdanjega izvršnega direktorja Googla Erica Schmidta. Dron lahko nosi okoli 4,5 kilograma eksploziva, doseže več kot 100 kilometrov in stane približno 6000 dolarjev.
Čeprav je bojna glava relativno majhna, zadostuje za uničenje tovornjakov, cistern, radarjev ali drugih pomembnih logističnih ciljev.
Za večje tarče pa Ukrajina uporablja tudi drone FP-2, ki lahko nosijo do 200 kilogramov eksploziva in napadajo cilje več kot 320 kilometrov stran. Po podatkih Foreign Policy lahko Ukrajina skupaj proizvede približno 200 takšnih dronov na dan.
V igri tudi umetna inteligenca in Starlink
Rusija že dolgo uporablja sisteme za elektronsko motenje signalov, zato so morali ukrajinski razvijalci poiskati nove rešitve. Tako nekateri droni uporabljajo kombinacijo satelitskega sistema Starlink in elementov umetne inteligence za prepoznavanje in napadanje ciljev. Tako postajajo manj odvisni od klasičnih radijskih povezav, ki jih je mogoče motiti.
A medtem ko so se že pojavila ugibanja ali lahko Ukrajini uspe preobrat v vojni, vojaški analitiki opozarjajo, da nobeno orožje ne ostane nepremagljivo za vedno.
Kateryna Stepanenko z ameriškega Inštituta za preučevanje vojne meni, da bo Rusija prej ali slej razvila učinkovitejše obrambne ukrepe, vendar za to potrebuje čas. Po njeni oceni bo Moskva verjetno potrebovala najmanj leto dni, da vzpostavi sistem zaščite pred tovrstnimi napadi.
Pri tem se lahko opre na izkušnje Ukrajine, ki je v zadnjih letih razvila zapleten sistem za prestrezanje ruskih dronov Šahed. Ta vključuje radarje, posebne prestrezne drone, ekipe za elektronsko bojevanje in celo mobilne skupine z mitraljezi.
Vseeno pa mnogi menijo, da ne gre podcenjevati dosežka, da Ukrajinci z relativno nizkimi stroški povzročajo stalne izgube in motnje v oskrbi, kar je po ocenah strokovnjakov tudi eden glavnih razlogov, da se je razpoloženje v Kijevu v zadnjih mesecih izboljšalo.
Rusiji grozi stagnacija, med prebivalci pa se širi občutek brezizhodnosti
Medtem se v Rusiji vse bolj zapleta tudi druga fronta – rusko gospodarstvo. Po poročanju Bloomberga naj bi visoki predstavniki ruskega finančnega ministrstva in centralne banke predsednika Vladimirja Putina opozorili, da trenutna raven vojaške porabe dolgoročno ni več vzdržna.
Po podatkih, ki jih navajajo tuji mediji, naj bi ruski proračun v prvih štirih mesecih letošnjega leta zabeležil primanjkljaj v višini 5,9 bilijona rubljev oziroma približno 70 milijard evrov. Hkrati naj bi Moskva znižala napoved gospodarske rasti za leto 2026 z 1,3 na le 0,4 odstotka.
Čeprav Rusija še vedno ustvarja pomembne prihodke z izvozom nafte in plina, številni analitiki opozarjajo, da vojna vse bolj ustvarja strukturne težave, ki jih ne bo mogoče odpraviti zgolj z višjimi cenami energentov.
"Razcvet prvih let po začetku vojne je nedvomno končan," ocenjuje Aleksander Libman, profesor za vzhodnoevropske in ruske študije na Svobodni univerzi v Berlinu. Po njegovem mnenju je Rusija vstopila v obdobje dolgotrajne stagnacije, kar vpliva tako na prebivalstvo kot tudi na politične in gospodarske elite.
Podobno opozarja tudi Stefan Meister iz Nemškega sveta za zunanje odnose (DGAP). "Dolgoročno Putin uničuje perspektivo svoje države," je dejal za Focus. Po njegovem mnenju ogromni vojaški izdatki povzročajo reze v drugih delih gospodarstva, zviševanje davkov in vse večji pritisk na civilni sektor.
Znaki težav so vse bolj vidni tudi v vsakdanjem življenju. Število stečajev podjetij narašča, delež dobičkonosnih podjetij pa se je po podatkih ruskega statističnega urada Rosstat znižal na nekaj več kot 63 odstotkov. Tudi trgovski sektor kaže znake ohlajanja. Nemški mediji poročajo, da se nekateri poslovni prostori v nakupovalnih središčih že ponujajo za stanovanjske namene.
Kljub temu strokovnjaki opozarjajo, da Rusija še ni pred gospodarskim zlomom. Libman poudarja, da rusko gospodarstvo ostaja temeljno stabilno in da stagnacija za državo ni nov pojav. Po njegovih besedah je gospodarska rast v Rusiji omejena že vse od leta 2013.
Bolj zaskrbljujoče so dolgoročne posledice. Med njimi so padanje življenjskega standarda, težave pri zaposlovanju novih vojakov in vse večji pritisk na javne finance. Analitiki opozarjajo tudi na vse večje napade ukrajinskih sil na rusko infrastrukturo, kar dodatno povečuje stroške vojne.
Posebno težavo predstavlja tudi vse večja digitalna izolacija države. Ruske oblasti omejujejo uporabo nekaterih spletnih storitev, otežujejo dostop do virtualnih zasebnih omrežij (VPN) in zaostrujejo nadzor nad komunikacijskimi platformami. Po ocenah nekaterih strokovnjakov država s tem spodkopava eno največjih gospodarskih prednosti, ki jih je zgradila v zadnjih dveh desetletjih – razmeroma visoko stopnjo digitalizacije.
Po mnenju strokovnjakov se spreminja tudi razpoloženje v ruski družbi. Če je bila v prvih letih vojne prisotna določena mera optimizma ali vsaj prepričanja, da bo Rusija dosegla svoje cilje, danes vse več ljudi dvomi v končni uspeh. Fronta je v veliki meri obstala, vojna se vleče, stroški naraščajo, jasnega izhoda pa ni videti.
"Tako med prebivalci kot tudi med elitami se pojavlja občutek, da ne vidijo poti iz trenutnega položaja," opozarja Libman.
Po njegovem mnenju bi lahko dodatni zunanji pretresi – denimo občuten padec cen nafte ali večji vojaški neuspehi na fronti – še dodatno omajali zaupanje v oblast. Za zdaj Kremelj skuša nezadovoljstvo omejevati z okrepljeno propagando in represivnimi ukrepi, vendar strokovnjaki opozarjajo, da bo gospodarska realnost vse težje prikriti.
Odpornost
Analitiki pa ob dem dodajajo, da vse skupaj kaže na vse večje strukturne težave, ne pa tudi na skorajšnji konec vojne ali padec režima Vladimirja Putina.
Rusko gospodarstvo se je tekom vojne izkazalo za bistveno bolj odporno, kot so številni zahodni analitiki napovedovali leta 2022. Kljub obsežnim sankcijam je Moskva uspela preusmeriti velik del trgovine proti Aziji, ohraniti izvoz energentov, povečati vojaško proizvodnjo in financirati nadaljevanje vojne.
Pomembno vlogo pri tem igra tudi Kitajska. Čeprav se Peking uradno izogiba neposredni vojaški podpori Moskvi, je Rusiji pomagal ublažiti posledice zahodnih sankcij. Kitajska je postala eden ključnih trgovinskih partnerjev Rusije, pomemben kupec ruskih energentov ter vir številnih tehnologij, industrijskih komponent in potrošniškega blaga, ki jih Rusija po prekinitvi številnih povezav z Zahodom potrebuje za delovanje gospodarstva.
