Izpustili 'brezposelne kriminalce in ovce pod tujim vplivom': Revolucije ne bo

Stara-nova beloruska oblast je včeraj ubrala nekoliko bolj spravljive tone. Notranji minister Jurij Karajev se je celo "opravičil za aretacije nedolžnih ljudi". V izjavi za državno televizijo je celo dejal, da za aretacije "prevzema odgovornost". Oblasti, ki so tako priznale, da so veliko ljudi pridržale brez posebnega razloga, so zato začele izpuščati ljudi. Vseeno so se protesti, ki so vzeli že vsaj dve življenji, nadaljevali tudi sinoči in vse kaže, da se bodo še nekaj časa. 

Nekateri mediji so objavljali celo posnetke delavcev, ki naj bi protestno zapuščali svoje delo ali kako drugače protestirali proti Lukašenku. Pretkan politični maček je seveda na oblasti dovolj časa, da je jasno, da množične aretacije protestnikov takoj po volitvah in razglasitvi nove zmage niso bile ne napaka ne naključje, ampak načrtovan pogrom nad vsemi, ki bi si upali ugovarjati režimu - do te mere, da je opozicijska protikandidatka Svetlana Tihanovska, sicer soproga opozicijskega aktivista, v strahu za osebno varnost in varnost otrok, pobegnila iz države. 

Izkušnja s priporom pa je bila za številne izjemno neprijetna, danes poročajo mediji, blizu opoziciji. Vrstijo se poročila o nasilju, zlorabah. 

Na stran "upornikov proti Lukašenku" naj bi vse bolj stopali tudi novinarji, celo nekateri novinarji državnih medijev so v odprtem pismu pozvali h končanju propagande, nekateri so v znak protesta dali odpoved. 

Lažne volitve? 

V Belorusiji je dokončno zavrelo zaradi volitev, ki so se odvijale konec preteklega tedna, seveda pa je vrelo že dolgo pred tem. Lukašenku opozicija očita, da zatira svobodo govora, da je za zapahe pospravil ali kako drugače onemogočil celotno politično opozicijo, da je navaden diktator, ki ima oblast nad vsem in nad vsemi. 

Njegovi nasprotniki so upanje na uspeh videli, ko se je v boj z Lukašenkom podala 37-letna Tihanovska. Ta je v nasprotju s prvotnimi pričakovanji oblasti zbrala ogromno podpore, njeni predvolilni shodi so bili odlično obiskani. In prav to naj bi zaskrbelo oblast, ki naj bi se zatekla k nepoštenim praksam. 

Tihanovska, ki je medtem zbežala v Litvo, je po volitvah Lukašenka obtožila, da je priredil volitve, dejala je, da imajo poročila z volišč, kjer je pravzaprav ona dobila večino glasov - uradno pa je bil rezultat volišča nato povsem drugačen. 

Njeni podporniki menijo, da so se volitve razpletle v njen prid, da je zbrala okoli 70 odstotkov glasov. Lukašenko vztraja, da jih je 80 odstotkov zbral on. 

"Brezposelni kriminalci in ovce, s katerimi upravlja tujina"

Lukašenko sicer protestnikom žuga z vojsko, povedal je, da bo za zaščito oblasti "šel do konca". Prav tako je napovedal, da ne bo dopustil, da "zunanje sile" razkosajo državo ali ogrozijo njen odnos z Rusijo. Lukašenku sta sicer takoj po volitvah prva čestitala ruski in kitajski kolega. 

Za protestnike pravi, da so brezposelni nekdanji kriminalci in ovce, s katerimi upravljajo iz tujine. Tujini pa je že sporočil, da v Belorusiji ne bo nobene revolucije. 

Kdo bo zmagal - Lukašenko ali uporniki?

 A puške v koruzo ne bodo vrgli niti uporniki. Ti imajo dovolj zatiranja, pravijo. Tudi Tihanovska je objavila posnetek in v njem pozvala župane beloruskih mest, naj ta konec tedna organizirajo mirne množične shode. Kljub moči režima jim nekateri vseeno pripisujejo nekaj možnosti, da odstavijo Lukašenka, ki se je - zanimivo - pred leti na oblast povzpel kot borec proti korupciji. 

Prav korupcija pa naj bi zdaj zelo razjedala državo, medtem ko je predsednik narodu svetoval, naj v boju proti covidu-19 pije vodko in dela na polju, zaradi česar je bila opozicija prepričana, da je državo dokončno spremenil v tarčo posmeha. 

Irski pravni strokovnjak Donnacha Ó Beacháin, ki je v Belorusiji pred desetletjem živel, ko je raziskoval informacije za svojo knjigo The Colour Revolutions in the Former Soviet Republics: Successes and Failures, meni, da v tem trenutku še ni mogoče reči, kdo bo zmagal v tej zapleteni situaciji, čeprav pred beloruskimi volitvami ni manjkalo člankov, ki so v "zahodnih" medijih napovedovali "konec zadnjega evropskega diktatorja" - kar je Lukašenkov vzdevek. 

Po njegovem obstaja nekaj vzporednic med današnjim dogajanjem in dogajanjem pred desetletjem, je ocenil za scottishlegal.com. Tudi takrat so izbruhnili protesti, videti je bilo, da bi se lahko kaj spremenilo: "A v bistvu ima Lukašenko med ljudmi veliko podpore zaradi ekonomske in socialne politike. V državi obstaja družbena pogodba, ki sicer ljudem ne daje toliko svobode, kot smo je vajeni mi, imajo pa precej stvari, ki so bile temelj Sovjetske zveze, ko je ta v očeh ljudi delovala - na primer dobro zaposlenost, ker državno gospodarstvo skrbi za delo."

Poleg tega se naj večina vendarle ne bi želela odreči relativni stabilnosti, ki  je bila zadnja leta v državi precej boljša, kot recimo v Ukrajini. Strokovnjak je tudi ocenil, da se je Lukašenko v zadnjih letih zagotovo marsikaj naučil iz drugih revolucij: "Je pa težko vedeti, kaj se tam zares dogaja. Cenzura je velika, neodvisnih anket pravzaprav ni. Lukašenkov režim bo morda spet preživel, vprašanje pa je, za kako dolgo in za kakšno ceno."