Težave z verodostojnostjo: je Nemčija izgubila vodilno vlogo v EU?

Lani ob tem času se je takratna nemška kanclerka Angela Merkel po 16 letih na oblasti pripravljala na odhod s položaja. Komentatorji z vsega sveta so jo pohvalili kot najpomembnejšo voditeljico EU, le redki so jo kritizirali zaradi podpore projektu Severni tok 2, plinovodu od Rusije do Nemčije, kljub priključitvi polotoka Krim. A ko je Rusija 24. februarja letos napadla Ukrajino, je nova nemška zunanja ministrica Annalena Baerbock dejala: "Zbudili smo se v drugem svetu."

Ruska agresija je na glavo obrnila tudi nemško politiko do Rusije – ali pa bi jo vsaj morala, menijo številni, ki dvomijo o nemški odločnosti. Nemčija je namreč najdlje omahovala, ko je bilo treba po invaziji uvesti sankcije. Tudi po tem, ko si je Baerbockova ogledala Bučo, kjer naj bi ruska stran zagrešila grozljive vojne zločine, retorika ni postala veliko ostrejša, pa čeprav je danes v Nemčiji na oblasti politika, ki je v predvolilni kampanji trdila, da bo temelj njene zunanje politike etika. 

Kritike na nemški račun so danes posebej glasne na Poljskem in v baltskih državah, kjer ljudje s prstom ne kažejo ne le na Merklovo, temveč na celotno generacijo nemških politikov in njihovo politiko do Rusije, ki je temeljila na gospodarskih koristih. Nekdanji nemški zunanji minister in sedanji predsednik Frank-Walter Steinmeier je priznal "napačne odločitve", ki so Nemčijo stale veliko verodostojnosti. Najbolj neprijetna pa je najbrž vloga socialdemokrata Gerharda Schröderja, nekdanjega kanclerja, ki se še danes noče jasno ograditi od svojega osebnega prijatelja Vladimirja Putina.

Ko je izbruhnila vojna, je kancler Olaf Scholz sicer razglasil "Zeitenwende" – spremembo paradigme – da bi poudaril, da je nemška vlada pripravljena ukrepati v podporo Ukrajini. Toda Scholz je opozoril tudi na tretjo svetovno vojno in omahoval, ali bi se zavezal dobavi orožja in obsežnemu energetskemu bojkotu Rusije. Poljski premier Mateusz Morawiecki je Scholza zato obtožil, da še naprej blokira odločnejše sankcije EU.

Vse to je škodovalo ugledu Nemčije v EU, zmernost pa ni prepričala niti Rusije, ki danes Nemčijo blati enako pretirano, kot jo je nekoč pretirano pripisovala k svojim zaveznikom, piše DW, ki navaja politologa Volkerja Weichsla: "Evropska unija pričakuje močno vodstvo Nemčije, toda v trenutni krizi je nemška vlada nenehno delovala zelo pozno in le kot odgovor na zunanje pritiske." Ta petek je tako ukrajinski veleposlanik v Nemčiji Andrij Melnik za medijsko mrežo RND povedal, da verjame, da "kancler ne želi dostaviti" orožja Ukrajini. "Lahko dobimo vtis, da čakajo na prekinitev ognja," je dejal. "In potem ne bo treba sprejemati nobenih pogumnejših odločitev."

Kdo pa bi lahko prevzel vodstvo v Evropi? Politični komentatorji so ta teden opazili, kako je ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski svoj telefonski pogovor z Olafom Scholzem opisal preprosto kot "precej produktiven", svoj telefonski klic s francoskim predsednikom Emmanuelom Macronom pa kot "obsežen in dolg" z jasnim poudarkom na želji po hitri pridružitvi Ukrajine EU. 

Toda politolog Henning Hoff poudarja, da je prav Macron leta 2019 začel "strateški dialog" s Putinom brez predhodnega posvetovanja s srednje- in vzhodnoevropskimi partnerji.

Na splošno, pravi Hoff, evropske politike do Rusije "ne moremo prepustiti Nemčiji in/ali Franciji. Srednje- in Vzhodnoevropejci, zlasti državljani baltskih držav in Poljske, morajo reči svoje".

Kaj pa lahko Nemčija stori, da bi si povrnila zaupanje? Politolog Weichsel ima tri predloge: "Podpora hitremu vstopu Ukrajine v EU, zagotovitev dosledne podpore ukrajinski vojaški obrambi ter hitra in uspešna izvedba energetska preobrata."

"Izguba prestiža v preteklih tednih bo hitro pozabljena, če bo Nemčija dokazala, da ima trajnostni model za prihodnost," je prepričan Weichsel.

Hoff pa trdi, da mora Nemčija razviti novo politiko za svoje vzhodne sosede, medtem ko Weichsel meni, da je treba na novo premisliti nekatere paradigme: "Nemška družba je 70 let verjela, da lahko vojno prepreči samo tako, da se nikoli več ne spremeni v agresorja. Mislili so, da je njihova vloga, da se še naprej opravičujejo za svoja pretekla dejanja. Ideja, da bi lahko bil nekdo drug agresor in bi morala Nemčija prihiteti na pomoč žrtvi z orožjem, je bila za velike dele nemške družbe nepredstavljiva. Zdaj je treba o tem znova premisliti."