Jugoslovanski Las Vegas: kako se je luksuzno Haludovo spremenilo v ruševine

Več kot pol stoletja po izgradnji tega impozantnega kompleksa v Malinski na Krku se o njem še vedno piše v presežnikih. Impresiven projekt, zgrajen v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ki pa ga je doletela žalostna usoda – sčasoma je propadel in je zdaj že več kot dve desetletji prepuščen zobu časa. Nič več eminentni gosti, po njem se sprehajajo le še turisti v japonkah, ki si ob pogledu na goščavo, ki počasi prerašča betonske ruševine, poskušajo zamišljati njegovo nekdanjo slavo.

Zlato dobo Haludova v sedemdesetih, ko je v zgodbo vstopil Bob Guccione, milijonar in ustanovitelj pornografske revije Penthouse, so zaznamovala polna letala bogatih Američanov, ki so tja prihajali kockat, družbo pa so jim delale pomanjkljivo oblečene Penthouse zajčice oziroma "Pets" ali "Maze" (Ljubljenke). Haludovo je v svojih najboljših letih privabljalo ugledne politike, gospodarstvenike, poslovneže in estradnike, med katerimi je bil celo iraški diktator Sadam Husein. Na terasi so jih zabavale svetovno znane glasbene skupine, kot je The Golden Gate Quartet, in tudi domači zvezdniki. Duhove še danes burijo zgodbe o razkošju in razsipnosti gostov hotela, ki naj bi vsak dan pojedli okoli 100 kilogramov jastogov in pet kilogramov kaviarja ter popili na stotine steklenic šampanjca. Sadam Husein naj bi eni od hostes pustil več tisoč dolarjev napitnine, njegov sin pa naj bi ob odhodu v hotelski sobi pod blazino pozabil celo pozlačen revolver. 

Toda Zdenko Cerović, doktor znanosti in predavatelj na opatijski Fakulteti za menedžment v turizmu in hotelirstvu, in človek, ki je Haludovo poznal od znotraj, pravi, da je resnična zgodba precej manj mistična in niti malo škandalozna. "Res je, za čas takratne Jugoslavije je bilo to čudo! Na Krk so z letali prihajali premožni gosti, ki so se zabavali v igralnici, trošili denar, jedli jastoge in pili šampanjec. In družbo so jim delale zajčice. Kava je bila dražja kot drugje, drži. Gosti so jedli jastoge in nazdravljali s šampanjcem – enako, kot se to počne še danes v vsakem malo boljšem hotelu!"

Govorice o tem, da so s šampanjcem polnili bazene, da je tja zahajal Tito s svojimi starletami, da je v kleti obstajala skrivna soba ... pa so po njegovih besedah navadne izmišljotine. "Tukaj ni nobene mistike. Tito nikoli ni bil tukaj, zajčice pa so bile le pomanjkljivo oblečena dekleta, ki so spremljala goste. Nobenega razvrata ali orgij ni bilo," razbija mite.

Haludovo je spoznal kot 20-letni študent, ko je tam dve sezoni delal kot informator oziroma pomočnik receptorja. Pozneje je bil dolgoletni direktor družbe Brodokomerc, podjetja, ki je bilo lastnik Haludova vse do privatizacije.

Z njim se dobimo na njemu nekoč tako ljubem kraju – pri zapornici nekdanjega osrednjega hotela Palace, in ko se spuščamo vse bližje, prizna, da z bolečino gleda to, kar je ostalo od njega. "Težko je. Obstajajo ljudje, ki so dobesedno umrli od žalosti. Že res, bili so stari in bolni, ampak vse to dogajanje je zagotovo pospešilo infarkte, rake in druge bolezni, ki so jih pestile ..."

Nato začne pripovedovati. Leta 1967 je Jugoslavija od Svetovne banke za obnovo in razvoj dobila 300 milijonov dolarjev kredita za razvoj kmetijstva in turizma. S tem denarjem so biliv nekdanji Jugoslaviji zgrajeni hoteli Haludovo, Babin Kuk, Bernardin, Zlatibor, Kopaonik in še nekaj drugih.

Spomladi leta 1968 je gradnjo projekta na 25 hektarjev velikem zemljišču na Krku prevzel Boris Magaš, eden najboljših in najpomembnejših jugoslovanskih arhitektov. Nekaj časa je vse teklo gladko, nato pa je nastopil čas hrvaške pomladi – obdobja, v katerem so se na Hrvaškem močneje odpirala vprašanja gospodarske samostojnosti, turizma, decentralizacije in odnosa republike do zvezne države. Sredi gradnje Haludova so sredstva iz kredita prenehala prihajati. Na pomoč je priskočil Ivo Faraguna, znani podjetnik in direktor podjetja Brodokomerc iz Reke z dobrimi povezavami v svetu. Ko je videl, da je denarja zmanjkalo, je v Haludovo investiral obratni kapital Brodokomerca – ta poteza pa je omenjeno podjetje pripeljala v velike finančne težave. Posledično je bilo nekaj let v stečajnem postopku, zaposleni pa so prejemali zgolj minimalne plače.

"Napišite to – Haludova niso zgradili Američani in ameriški kapital, kot so pisali mediji. Bob Guccione vanj ni vložil niti dolarja! Haludovo so zgradili delovni ljudje s svojimi nizkimi plačami. Ljudje, ki danes prejemajo 200 ali 300 evrov pokojnine. Zanje me boli srce – moja mama je ena od teh ljudi," je kritičen Cerović.

S tem denarjem je po dobrih štirih letih gradnje v neposredni bližini obmorskega kraja Malinska nastalo letovišče, ki je ponujalo vse potrebno za brezskrbno bivanje gostov. Osrednji del kompleksa je predstavljal hotel Palace s petimi zvezdicami, poleg njega so bili v sklopu letovišča še hotel Tamaris z 220 sobami, namenjen gostom z nižjim proračunom, deset vil ter replika obmorske vasice Ribarsko selo s pristaniščem, restavracijami in plažo. Vse skupaj je imelo okoli 1400 kapacitet. Cerović se dobro spominja dneva, ko je Haludovo zaživelo. "Bila je sobota, 17. julij 1971, in bilo je zelo pompozno!"

Z velikim spoštovanjem skupaj z njim zakorakamo v opustošen objekt, Cerović pa hiti razlagati: "Tukaj je bil glavni vhod, recepcija in dvigala. Na levi strani je bila trgovina s spominki in oddelek za masaže, ki mu danes rečejo spa, naravnost pa soba za poker in kavarna z neverjetnim razgledom."

Arhitekt Magaš je namreč izvrstno izkoristil proti morju nagnjen teren. "Po mojem mnenju je to ena najbolje postavljenih zgradb na Jadranu. Obrnjena je naravnost proti zahodu, kar pomeni, da zjutraj v senci pijete kavo. Opoldne ste v senci, ker je nad vami streha. Ko je sonce popoldansko, ste še vedno v senci, zvečer pa lahko opazujete sonce, ki počasi tone v morje. Ne poznam boljše lokacije. V mojem srcu je Opatija, kraljica našega turizma, ampak niti Opatija nima česa podobnega!"

Nato nas popelje v svoj nekdaj najljubši kotiček – na teraso, kjer je nekoč tako rad sedel in pil kavo. "Samo poglejte ta razgled! Da nekdo to prepusti propadanju, to je norost! Včasih je bilo tako lepo in čisto, zdaj pa ... vse je potrgano, izropano. Vse so odnesli," odkima z glavo.

Leto dni po dokončanem projektu se finančni vložek še ni začel vračati, iznajdljivi Faraguna pa je zadnjo bilko rešitve videl v svojih ameriških zvezah – konkretno v medijskem mogotcu in ustanovitelju Penthousea Bobu Guccioneju. Ta je Jugoslavijo videl kot zanimivo priložnost – socialistična država, ki je bila odprta proti Zahodu, njena turistična politika pa mu je ponujala dostop do trga, ki je bil za zahodnega podjetnika precej eksotičen. Da je reško letališče začelo delovati leta 1970, torej tik pred njegovim prihodom, je bilo zanj zelo pomembno, saj je želel v Haludovo pripeljati bogate zahodne goste, tudi s čarterskimi leti.

Guccione je že imel izkušnje s casinoji in je želel Penthouse razširiti iz revije oziroma blagovne znamke v širši svet luksuza, zabave in iger na srečo. Haludovo je bilo za to skoraj idealno: luksuzen kompleks na Jadranu, letališče v bližini in možnost privabljanja tujih gostov. Tako je nastal Penthouse Adriatic Club Casino. Leta 1972 je Guccione poskrbel za mamljiv oglas na kar sedmih straneh revije Penthouse, v katerem je goste tja vabil z obljubami o "osupljivem razkošnem letovišču na idiličnem hrvaškem otoku in kockarski meki takoj nasproti Benetk, kjer lahko okusijo vrhunsko kulinariko in uživajo ob pogledu na kristalno čisto morje".

"Guccione je bil smešen, majhen človek z debelim zlatim medaljonom okoli vratu, ki pa v Haludovo ni vložil niti dolarja. Investiral je le v igralne avtomate za igralnico in v oglaševalsko kampanjo. Penthouse in Guccione v neki socialistični državi z imenom Jugoslavija – to je bila dobra promocija," prizna Cerović. In ne samo gostov, pripeljal je tudi Penthouseove lepotice, ki so bile oblečene v pomanjkljive uniforme francoskih sobaric in so v hotelu delale kot hostese, natakarice ali krupjejke in so zabavale goste. "Večino deklet je pripeljal iz ZDA, nekaj je bilo tudi domačink. Bile so zelo urejene, kulturne, imele so Mater, ki je skrbela zanje in za to, da so se držale pravil ... Niso bile prostitutke, nekatera dekleta so tu ostala, se poročila, imela otroke in so danes mame, babice ...To ni bilo nič slabega, nobenega razvrata, to je bil biznis."

Angležinja Heather Martin – znana kot Pet Mother (mati zajčic) – naj bi bila takrat najbolje plačana ženska v Jugoslaviji. V intervjuju za BBC je leta 1972 pojasnila, da je bil poleg jezikovne pregrade glavni razlog za težaven začetek sodelovanja z lokalnimi zajčicami dejstvo, da se v Jugoslaviji seksualna revolucija še ni zgodila. Dekleta niso bila vajena britja nog ali razkazovanja toliko kože in so potrebovala več časa, da so osvojila svoje naloge.

Vse to je v to prestižno letovišče privabljalo goste z vsega sveta – med njimi je bil celo iraški predsednik Sadam Husein, ki je bival v enem boljših apartmajev. Cerović se še danes spominja številk najboljših sob. "111, 211, 311 – to so bili dvojni apartmaji, ki so gledali proti morju in so imeli poleg spalnice še sobo za počitek in masažno kad. Nič posebnega za današnje čase, ampak, poglejte, to so bila sedemdeseta. Tega se ne da primerjati z današnjimi časi."

Kljub vsem eminentnim gostom pa je bilo Haludovo po njegovih besedah zgolj komercialni objekt, ki ni imel nobene povezave s politiko. 

Vendar pa je kmalu postalo jasno, da tako razkošnega življenjskega sloga ne bo mogoče dolgo vzdrževati. Manj kot leto dni po odprtju je igralnica Penthouse Adriatic Club Casino bankrotirala in je bila prisiljena zapreti vrata. Guccione – ki je bil tudi sam na robu bankrota – je pobegnil, za seboj pa pustil velik dolg. "Guccione je res pripeljal glamur, a v Haludovo je prišel z namenom, da ga okrade. Ko je 14. oktobra 1972 nenadoma odšel, je za njim ostalo 316 tisoč dolarjev dolga. To je tako, kot bi danes nekomu ostal dolžan 500 milijonov dolarjev," ponazori Cerović.

Haludovo je tako zimo pričakalo v velikih težavah, za Brodokomerc, ki je bil že tako finančno precej načet, pa je bil to še zadnji udarec. "Rešili so ga, to moram poudariti – Slovenci! Gorenje, Podravka in druge firme, ki so podpisale sporazum o prerazporeditvi terjatev!" je še danes hvaležen Cerović.

In čeprav hotelski kompleks po opustitvi imena Penthouse ni več polnil naslovnic, je ohranil sloves prestižnega letovišča. Gostje so ga še naprej obiskovali, igralnica je obratovala, po Cerovićevih besedah so bili polni več kot 200 dni na leto. Tako je ostalo vse do vojne leta 1991. "Takrat so v objekt Tamaris namestili begunce iz Vukovarja, Dubrovnika, pozneje Sarajeva ... To je razumljivo, ti ljudje so potrebovali pomoč. A tam so živeli dve leti in lahko si zamislite, v kakšnem stanju so pustili hotel, ko so odšli ..." Nekateri tudi niso hoteli oditi. 

Potem se je začel še proces privatizacije. "Zakon je bil slab, a bi morda šel skozi, če ne bi prišel v roke slabih ljudi. Jaz kot zaklet moralist menim, da je treba spoštovati državo in njene zakone, institucije. Ne bom rekel nič več kot to, da je slab zakon prišel v roke nemoralnih ljudi," je jezen Cerović.

Sledil je splet slabih odločitev in okoliščin, ki so ga pripeljale do stanja, v kakršnem je danes. Kompleks Haludovo je dokončno zaprl svoja vrata leta 2001. Preostalo osebje je moralo oditi, mnogi niso prejeli niti minimalne odpravnine. Na začetku novega tisočletja je večinski lastnik delniške družbe Hoteli Haludovo Malinska d. d. postal armensko-ruski poslovnež Ara Abramjan, ki pa ga – kljub obljubam o obnovi – ni nikoli vrnil v življenje. Namesto tega je nekdanje luksuzno letovišče že dve desetletji prepuščeno vandalom, brezdomcem in grafitarjem, skozi leta pa si je ta betonski kompleks počasi znova prisvojila narava. Prav grotesken je prizor kopalcev na plaži, ki brezskrbno uživajo v vodi le nekaj metrov od ruševin nekdanjega luksuznega letovišča.

Cerović je bil leta 2005 izvoljen v Občinski svet Malinska-Dubašnica, med 2013 in 2017 je bil tudi predsednik Občinskega sveta. "Dvakrat smo bili pri predsedniku države, enkrat pri premierju – čisto po naključju je bil to isti človek. Že leta 1995 sem bil sam med predlagatelji zakona, po katerem bi se objekti, ki niso v funkciji, izvzeli iz plačevanja davka. Pozneje smo predlagali obratno – če bi država uvedla davke, bi ji bil lastnik dolžan toliko, da bi mu objekt lahko vzela. To se nikoli ni zgodilo," je razočaran Cerović, ki znova poudarja, da gre za moralo. "Lahko se narobe odločiš, lahko kupiš nekaj napačnega. Ampak potem naredi nekaj s tem. Prodaj. Oni pa so porušili hotel Tamaris, ostalo pa pustili, da propada. Tako je zdaj že 26 let. To ni samo žalostno, to je grozljivo!"

Haludovo je bilo preveliko za Malinsko, nikoli ni vračalo denarja, ki je bil vanj vložen, prizna Cerović. In čeprav so v preteklosti skupaj z arhitektom Magašem imeli načrte, kako bi Haludovo lahko obnovili, da bi spet zaživelo, je naš sogovornik že pred leti od njega dvignil roke. Dolgo se je boril, zdaj nima več volje. Zanj je zgodba končana.

Kako pa na očitke odgovarja lastnik hotela? Kakšne načrte ima z njim in predvsem – kdaj se bo kaj premaknilo? In zakaj župan Malinske pravi, da ima občina zvezane roke? Vse to boste izvedeli v jutrišnjem članku!