K napredovanju bolezni motoričnega nevrona pripomore tudi športna vadba

Znanstveniki ugotavljajo, da redna in naporna vadba poveča tveganje za bolezen motoričnih nevronov pri ljudeh, ki so gensko občutljivejši. Upajo, da bodo ugotovitve pripomogle k pregledovanju ljudi, ki so morda bolj ogroženi, in k boljšemu individualnemu svetovanju, a ekipa z univerze v Sheffieldu dodaja, da ljudje zaradi teh odkritij še ne bi smeli nehati telovaditi, poroča BBC.

Statistično gledano bo približno eden od 300 ljudi razvil motorično nevronsko bolezen, ki vpliva na sposobnost ljudi, da se premikajo, govorijo in celo dihajo. Pri tej bolezni namreč motorični nevroni, ki prenašajo sporočila od možganov do mišic, odpovedo, bolezen pa lahko močno skrajša tudi življenje ljudi. Raziskava ugotavlja, da je možnost razvoja te bolezni pri športno aktivnejši populaciji večja.

Študije na italijanskih nogometaših so pokazale stopnje tveganosti, ki so do šestkrat višje od običajnih. Športniki, med njimi igralca ragbija Rob Burrow in Doddie Weir ter nogometaš Stephen Darby, so o tej bolezni govorijo odkrito. "Dokončno smo potrdili, da je vadba eden od dejavnikov, odgovornih za razvoj bolezni motoričnega nevrona," je dejal eden od raziskovalcev, Johnathan Cooper-Knock. Dodal je, da dejstvo, da ta bolezen prizadene toliko odmevnih športnikov, ni naključje.

Študija, objavljena v reviji EBioMedicine, je pokazala tudi, da številni geni, za katere je znano, da povečujejo tveganje za napredovanje te bolezni, kot odziv na vadbo spremenijo svoje vedenje. Znanstveniki so ugotovili tudi to, da ljudje z najpogostejšo mutacijo, povezano z ALS, ki opravljajo intenzivnejšo vadbo, bolezen razvijejo prej.

Intenzivnejša telesna aktivnost je bila v študiji opredeljena kot vsaj 15- do 30-minutna vadba vsaj dva ali tri dni na teden. Vendar pa seveda večina ljudi, ki opravlja takšno športno aktivnost, ne razvije bolezni. Cooper-Knock je priznal, da ne vedo, kdo je ogrožen, zato "ne bi šli tako daleč, da bi svetovali, kdo lahko in kdo ne sme telovaditi". "Če bi vsi nehali telovaditi, bi to pomenilo več škode kot koristi," je še dodal. Upajo pa, da bo njihovo delo sčasoma pripomoglo k prilagajanju nasvetov in pregledovanju nogometašev za težave s srcem.

Direktorica Inštituta za nevroznanost v Sheffieldu Dame Pamela Shaw je dejala: "Pri tej raziskavi gre na nek način za razkrivanje povezave med visoko stopnjo telesne aktivnosti in razvojem ALS v nekaterih gensko ogroženih skupinah." Znanstveniki menijo, da bi lahko nizka raven kisika v telesu med naporno vadbo vodila v proces, imenovan oksidativni stres v motoričnih nevronih. Pri ljudeh, ki so gensko ranljivi, lahko dodatna športna aktivnost povzroči škodo in sčasoma tudi odmiranje celic.

Dr. Brian Dickie iz združenja za bolezni motoričnega nevrona je dejal, da je treba na tem področju opraviti še več raziskav. Dejal je, da so znanstveniki genetske in okoljske vplive na ALS pogosto preučevali ločeno, medtem ko "je te raziskava pomembna zaradi združevanja teh delov sestavljanke".