Kaj imata skupnega ZDA in Kitajska? Milijarderje!

Po objavljenih podatkih so ZDA po številu milijarderjev prve na svetu.

Takoj na drugem mestu, kdo bi si mislil, je že Kitajska, deklarirano še vedno država, kjer vlada komunistična partija.

Po zadnjih podatkih je v ZDA 989 milijarderjev, na Kitajskem 698, čez 200 jih ima Indija, naša soseda Italija 89, 80 držav ima vsaj enega, od nedavnega tudi Hrvaška, milijarder je sicer ruski oligarh, ki od leta 2003 živi na Hrvaškem in ima hrvaško državljanstvo.

Nemčija jih ima vsaj 212, Rusija 147.

Skupaj je bilo konec leta 2025 z več kot milijardo premoženja 3428 ljudi, polovica v treh državah.

Številke rastejo zelo hitro, krize so za druge, bogati so še bogatejši, to pa že nekaj časa ni nič novega.

Tako je prvič število globalno preseglo rekordno magično številko 3000. (Kot je bila v Sloveniji prvič pred tedni presežena magična meja, 3000 evrov povprečno za kvadrat povprečnega stanovanja). Pa še gor naj bi šlo. Pri obeh številkah.

Da v ZDA v veliki meri vplivajo na politiko je strašljivo, tudi to pa ni pa nič posebej novega. Film Mountainhead, Na vrhu v prevodu, ki naj bi bil precej natančen prikaz razmišljanja najbogatejših, kaže med drugim, kako brezbrižno se igrajo s svetom, ko njihov algoritem denimo zaneti krvave verske spopade po svetu. Spominjajo na Charlia Chaplina v filmu Veliki diktator, na legendarni prizor, ko Chaplin v zrak meče veliko žogo v podobi Zemlje, hop, hop, malo odbije, spet vrže ...

Nekateri tehno milijarderji, kot je denimo Nobelov nagrajenec za kemijo iz leta 2024 Demis Hassabis, ki velja za enega izmed ključnih ljudi pri razvoju umetne inteligence, se oziroma so se trudili, da bi pri uporabi njihovih izumov velja tudi nekaj etike. Svoj program je prodal Googlu pod pogojem, da ne bo uporabljen v vojaške namene, pač pa za bolj plemenite cilje, zaustavitev globalnega segrevanja, znanstvene preboje. Že zdavnaj ga je seveda dobil izrael, pa še kdo verjetno.

Pri ameriških najbogatejših je opaziti še en trend. Če so morda nekoč celo bili ponosni, da nič ne dajo na svoj izgled, kot da jim je ob vseh tisočih milijonih vseeno, je zdaj precej drugače.

Nenazadnje, Mark Zuckerberg, ko je še bil študent na Harvardu nikoli ni bil povabljen na prave žure, nikoli s pravimi ljudmi, pa ta mala bolečina ostane, kljub milijardam. V Silicijevi dolini naj bi bila zdaj modna beseda trenutka slog.

V filmu Hudičevka iz Prade 2, milijarderju (šlo naj bi za Jeffa Bezosa) punca pomaga, da si postriže dlake v nosu, da hodi na prestižne modne dogodke. Tako, kot je pravi Jeff Bezos plačal 10 milijonov dolarjev, da je lahko z ženo letos prišel na enega izmed najbolj prestižnih dogodkov, Met Gala v New Yorku. Dogodek, ki je letos naletel na izredno oster odziv javnosti.

In Zohran Mamdani, župan New Yorka se ga deklarativno ni udeležil.

"Tax the rich", torej, "obdavčiti bogate" postaja geslo, ki ga je vse več slišati. Senatorji, kot je neumorni Bernie Sanders, sploh nekakšna siva eminenca večine pozitivnega, kar se v zadnjih letih dogaja v ZDA predlaga petodstotni davek za najbogatejše. Denarja bi bilo toliko, da bi lahko vsak državljan, poleg dodatnih vlaganj v zdravstvo, šolstvo, dobil še ček za 12 tisoč dolarjev na leto.

Misija nemogoče? Zohran Mamdani, župan New Yorka, je 12 milijard dolarjev mestnega dolga že drastično znižal, ne da bi rezal socialo – nasprotno, uvaja brezplačne vrtce, dostopnejša stanovanja, javni prevoz. Med drugim z davkom na bogate, denimo, na vse, ki imajo v New Yorku poleg osnovne še druge nepremičnine, vredne več kot 5 milijonov dolarjev. Kako bi to šlo pri nas? Davek na drugo, tretjo ... dvajseto nepremičnino? No, pač nimamo Bernija, pa tudi ne Zohrana.

Ob tem pa se Donald Trump hvali, da je v enem letu izpolnil obljube, denimo, vsakršno pomoč je odvzel štiri in pol milijona ljudem, vmes so vojni veterani, družine z otroki, itd. Majhna zgodba, iz ene izmed ameriških zveznih držav, kjer so zaradi pomanjkanja denarja za zdravstvo morali zapreti oddelek za dializo v lokalni bolnišnici. Eden izmed pacientov, ki se je prej trikrat na teden vozil pol ure, mora zdaj do najbližjega dializnega oddelka prevoziti 200 kilometrov v eno smer.

Da ne govorimo o zlati plesni dvorani, ki bo davkoplačevalce stala milijardo dolarjev, ampak ja, to so Američani izvolili in prav nič čudno ne bi bilo, če bodo še enkrat.

Nenazadnje, tako volimo po svetu, ZDA ni izjema.

Ko zdaj denimo Janez Cigler Kralj skoraj zaklinjajoče govori, "rezov v blagajno ne bo, rezov v blagajno ne bo", me je to spomnilo na star film Woodya Allena, ko se Woody po nesreči znajde v prihodnosti in pomotoma mislijo, da je strokovnjak za kloniranje. Ker ne ve, kaj bi, vsi pa ga pričakujoče gledajo, začne ob operacijski mizi kriliti z rokami in zaklinjajoče ponavljati, jaz kloniram, jaz kloniram.

Obojno zatrjevanje ima na koncu v praksi podoben učinek, torej nikakršnega.

Milijarderjem se zdi krivično, da bi morali plačevati davke, kot da so kakšni učitelji ali kaj takega.

Kot je videti, najbogatejšim že malo najedajo vsi ti pozivi po obdavčitvi njihovih milijard. Res grozno in grdo, kot je v Guardianu cinično napisala komentatorka, da se od njih pričakuje, da bodo procentualno morali plačevati tako visoke davke kot denimo učitelji.

Nas pa tudi pop kultura prepričuje, da imaš dobre in slabe bogataše. V Hudičevki v Pradi 2, se najprej prodajo slabemu, ampak potem jih reši njegova bivša žena (le kdo bi to lahko bil), ki da ji ni mar za denar in da milijarde za nakup ... modne revije. Pohvalno, seveda. Je pa to povsem napačno razmišljanje. Torej, če ta gospa milijarderka res želi narediti razliko, potem naj gre v akcijo in se zavzema za višje obdavčitve bogatih, za več denarja javnemu šolstvu, za zdravstveno zavarovanje tudi revnejših, za socialno podporo tam, ko ne gre drugače, in še veliko je teh področij.

Nedavna raziskava med milijonarji v Veliki Britaniji je sicer pokazala, da bi večina podprla dvig davkov. To je precej navkljub poročanju precej medijev, da bi dvig davkov pomenil eksodus bogatih. Da bodo tako že pokazali pohlepni državi.

V Veliki Britaniji so številke pokazale, da jih je od okrog treh milijonov milijonarjev, v tujino odšlo le pol odstotka.

Slovenija milijarderja še nima, bogati pa se, kot trenutno kaže, nimajo česa bati.

Pri nas "tax the rich", "obdavči bogate" ni beseda trenutka. Nasprotno.