Kaj je nemški tajni načrt, ki ga Berlin nujno želi skriti pred Moskvo?

Zmaga AfD z rekordnimi 43,8 odstotka glasov na deželnih volitvah na Saškem-Anhaltskem je sprožila razprave, ki segajo daleč prek prihodnje sestave parlamenta. AfD bi lahko prvič v zgodovini Zvezne republike Nemčije oblikovala deželno vlado, če bi zanjo našla dovolj podpore.

Zdaj se razprava seli tudi na področje nacionalne varnosti. Nemško združenje rezervistov zahteva, da bi v primeru prevzema oblasti AfD iz državnega urada v Magdeburgu umaknili strogo tajni Operativni načrt Nemčija.

"AfD je velika nevarnost za našo državo," je za RedaktionsNetzwerk Deutschland dejal predsednik združenja Bastian Ernst, sicer politik CDU. Nato je izrekel še precej težjo obtožbo: "Če bi prevzela vlado na Saškem-Anhaltskem, bi Operativni načrt Nemčija in druge pomembne informacije z veliko verjetnostjo odtekli v Rusijo. Zato bi morali načrt umakniti iz Saške-Anhaltske."

Razsežnost spora je mogoče razumeti šele, ko pogledamo, kaj je dokument, za katerega gre. Operativni načrt Nemčija je več kot tisoč strani dolg tajni načrt, ki ga je pripravilo Operativno poveljstvo nemške vojske. V njem so opredeljene priprave Nemčije na obrambo države in zavezništva v primeru vojaške krize oziroma Natovega obrambnega scenarija.

Podrobnosti so tajne, osnovni koncept pa ni. Nemčija bi imela v primeru konflikta na vzhodnem krilu Nata dvojno vlogo. Na vzhod bi morala poslati lastne sile, še pomembnejša pa bi bila kot ogromno logistično vozlišče, skozi katero bi proti vzhodu potovali vojaki, orožje, vozila, oprema in zaloge zaveznikov.

Strokovnjakinja Nemškega sveta za zunanje odnose Nina Locher je za MDR pojasnila, da bi bilo treba v skrajnem primeru proti vzhodu premakniti do 800.000 vojakov.

Toda to ni samo vojaška operacija. Ti ljudje potrebujejo prenočišča, hrano, pitno vodo in varovana počivališča. Treba je določiti, katere železniške povezave uporabiti, katere avtoceste prenesejo težko vojaško opremo in kje se lahko vozila oskrbujejo z gorivom. Prav zato načrt ne more ostati samo v sefu obrambnega ministrstva.

Zato imajo načrt tudi nemške dežele. Izvajanje je namreč močno odvisno od civilne infrastrukture in sodelovanja posameznih zveznih dežel.

MDR pri tem navaja pomembno podrobnost: vseh 16 dežel nima nujno identične celotne kopije dokumenta, temveč posebej zanje prilagojene različice načrta. Dežele imajo namreč različne naloge pri premikanju ljudi in opreme ter pri pripravah na morebitni obrambni primer.

Saška-Anhaltska ima pri tem zaradi svoje lege posebno vlogo. Je pomembno tranzitno območje na poti proti vzhodu. Če bi prišlo do vojaškega konflikta na vzhodnem krilu Nata, bi skozi nemške dežele potekale ključne transportne poti, deželne oblasti pa so do nastopa obrambnega primera pristojne tudi za pomembne dele civilne zaščite.

Zato spor ni zgolj vprašanje, kdo sme prebrati tajni dokument. Gre tudi za precej bolj praktično vprašanje: kaj se zgodi z nemškim obrambnim načrtovanjem, če zvezna oblast ne zaupa deželni vladi, brez njenega sodelovanja pa načrta ne more učinkovito izvajati?

Ernst predlaga dve možnosti. Prva je neposredna, če bi AfD prevzela vlado v Magdeburgu, naj se dokument iz Saške-Anhaltske umakne. Druga bi pomenila sistemsko spremembo. Operativni načrt bi lahko hranili centralno na zveznem obrambnem ministrstvu, posamezne osebe ali institucije pa bi do njega dostopale samo po predhodni odobritvi.

Po informacijah RedaktionsNetzwerk Deutschland naj bi se za možnost umika načrta že izrekel tudi nemški obrambni minister Boris Pistorius. O tem naj bi govoril pred obrambnimi strokovnjaki koalicijskih poslanskih skupin.

V ozadju je odnos AfD do Moskve. Ernst je za MDR AfD zaradi njenih povezav in bližine Rusiji označil za "varnostno tveganje za našo nacionalno varnost". Skrb je toliko večja, ker OPLAN ne vsebuje zgolj splošne politične strategije. Po Ernstovih besedah ureja postopke, načine delovanja in kontaktne osebe ter različne stopnje eskalacije povezuje s konkretnimi procesi in komunikacijskimi verigami.

Že pred volitvami na Saškem-Anhaltskem so se zato v Berlinu ukvarjali z vprašanjem, kaj storiti, če posamezna deželna vlada pri zagotavljanju vojaške mobilnosti ne bi želela sodelovati.

Član obrambnega odbora Bundestaga Roderich Kiesewetter iz CDU je poleti opozarjal, da skuša Kremelj izkoristiti različne nemške poglede na Rusijo in Nemčijo kot Natovo logistično vozlišče narediti "čim bolj nezanesljivo". Po takratnem poročanju časnika Welt naj bi uradniki notranjega ministrstva proučevali protiukrepe za primer nekooperativne deželne vlade.

A zadeva je ustavnopravno zapletena. Nemčija je federacija. Dežele niso samo administrativne enote zvezne države, ampak imajo lastne ustavne pristojnosti. Hkrati pa je obramba države zvezna pristojnost.

Ernst opozarja, da bi v dejanskem vojnem oziroma obrambnem položaju veljala drugačna pravila in da bi imel Berlin postopoma več možnosti poseganja v pristojnosti dežel.

V nemški razpravi se pojavlja tudi 37. člen ustave, tako imenovani Bundeszwang. Ta zvezni vladi pod določenimi pogoji omogoča prisilne ukrepe proti deželi, ki ne izpolnjuje svojih zveznih obveznosti.

Toda to je skrajni ustavni instrument, ne preprost mehanizem, s katerim bi Berlin lahko zaradi političnega nezaupanja preventivno odvzel pristojnosti demokratično izvoljeni deželni vladi.

AfD medtem obtožbe zavrača. Obrambni poznavalec stranke Jan Nolte je Pistoriusu očital, da želi zaščito prebivalstva izvajati "po strankarski knjižici" in da s tem slabi odpornost Nemčije.

Za AfD je razprava dokaz, da jo politični tekmeci kljub volilni zmagi poskušajo izključiti iz oblasti in državnih institucij.