'Kaj misliš s tem, da je izginila?!' Trije bratje po 17 letih dosegli pravico za mamo

Na grškem sodišču je bil letos za njen umor spoznan za krivega moški, s katerim je bila nekaj časa v razmerju. Sodba še ni pravnomočna, saj se je obsojeni pritožil, zato ostaja na prostosti do konca pritožbenega postopka.

Zgodba se je začela leta 2009 s klicem Interpola. Jeanini starši so izvedeli, da je njihova 53-letna hči na Kreti izginila.

Njen najmlajši sin Michael Porter se še danes spominja trenutka, ko ga je poklical starejši brat Robert, poroča BBC.

"Kaj misliš s tem, da je izginila?" je bila njegova prva reakcija.

Jean bi morala tisti dan paziti otroka s posebnimi potrebami. Ker se ni pojavila, so takoj zazvonili alarmi. 

Sinovi – Robert, David in Michael – so nemudoma odpotovali na Kreto. Upali so, da njihova mati ni ženska, katere truplo so medtem našli v morju pri Heraklionu. A ko je Michael zagledal kup materinih oblačil, je bilo upanja konec.

Ko so zagledali njeno truplo, so jih pretresle poškodbe. Jean je imela med drugim močan udarec v zatilje. Poleg tega so obstajale informacije, da so jo večer pred izginotjem videli v družbi neznanega moškega v kavarni.

Grške oblasti so kljub temu primer hitro zaključile kot nesrečo.

Sinovi temu niso verjeli. Vztrajali so pri novi obdukciji, ki je po dveh letih razkrila poškodbe, značilne za fizični spopad. "Če se ne bi borili naprej, za vse te poškodbe nikoli ne bi izvedeli," danes pravi Michael.

S tem se je začela ena najdaljših zasebnih bitk za pravico v Grčiji. Primer so oblasti v naslednjih letih kar štirikrat zaprle in znova odprle. Dvakrat so za umor napačno osumili druga človeka.

Bratje niso odnehali. Jeanina zgodba se je pojavila v grški različici oddaje Crimewatch, organizirali so medijske kampanje, zbirali denar in se večkrat vračali na Kreto, da bi primer ostal v javnosti.

Michael priznava, da je boj postal njegovo življenje. "Vsak dan sem razmišljal, kako bi zgodbo znova spravil v javnost, kako bi pritegnil pozornost ljudi in našel novo sled."

Odločilen preobrat se je zgodil šele konec leta 2023. Bratje so najeli zasebnega preiskovalca Harisa Veramona, ki se je primera lotil povsem na novo.

Ključni dokaz ni bila forenzika, saj ni bilo ne DNK-sledi ne videoposnetkov nadzornih kamer. To je bil materin dnevnik. V njem je Jean opisovala moškega, s katerim je na začetku leta 2009 za kratek čas hodila, nato pa razmerje prekinila. Po ugotovitvah zasebnih preiskovalcev je šlo za zavrnjenega snubca, ki ni sprejel konca razmerja in je verjel, da ima Jean drugega partnerja. S ponovnim pregledom izjav prič in vsebine dnevnika so preiskovalci zaključili, da je prav on z Jean preživel večer pred njenim izginotjem.

Njihovo poročilo je bilo dovolj prepričljivo, da je primer po vseh teh letih prišel pred sodišče.

Na sojenju je sodna izvedenka predstavila ugotovitev, ki je družino najbolj pretresla. Po njenem strokovnem mnenju Jean ni umrla zaradi utopitve. Najverjetnejši vzrok smrti je bil močan udarec v zatilje. Ob tem pa je dodala še eno grozljivo podrobnost – Jean je bila po vsej verjetnosti še živa, ko jo je storilec odvrgel v morje.

Tožilstvo je trdilo, da obtoženi v času razmerja ni jemal predpisanih zdravil za svoje duševne težave, zaradi česar naj bi postal agresiven. Njegove izjave med sojenjem so bile večkrat protislovne.

Mešana porota sodnikov in porotnikov je po približno treh urah soglasno odločila, da je obtoženi kriv umora Jean Hanlon. Sodišče je pri izreku kazni upoštevalo zmanjšano prištevnost zaradi duševne bolezni in mu izreklo deset let zapora.

Ker sodba še ni pravnomočna, obsojeni do konca pritožbenega postopka ostaja na prostosti. Grška zakonodaja prav tako ne dovoljuje objave njegove identitete, dokler postopek ni dokončno končan.

Ob razglasitvi sodbe so bratje jokali. Po 17 letih so uradno potrdili tisto, kar so sami vedeli od prvega dne – njihova mati ni umrla po nesreči.

"Hvaležen sem, da je polna sodna dvorana tujcev prisluhnila glasu moje mame in sprejela pravo odločitev," je dejal najstarejši brat Robert.

Njegov brat David dodaja, da je vesel, da se zgodba približuje koncu, čeprav bi si želel, da bi bil obsojeni že za zapahi. Najmlajši Michael pa je po razglasitvi sodbe dejal le: "Borili smo se za ta dan 17 let. Zdaj je mama končno dobila pravico."