Kaj talibanska oblast pomeni za Afganistan, kaj za Zahod in Slovenijo?

Kaj bodo dogodki zadnjih mesecev sploh pomenili za svet in predvsem, kaj to pomeni za Slovenijo, smo se pogovarjali z obramboslovko, predavateljico in strokovnjakinjo za evropsko varnostno in obrambno politiko Jeleno Juvan. Že na začetku je, glede posnetkov, ki prihajajo iz Kabula in polnijo medijske strani ter družbena omrežja pojasnila, da moramo razumeti, da lasten imidž ni bil nikoli glavno vodilo ameriške zunanje politike. "Res pa trenutnega dogajanja, kot je evakuacija ameriškega veleposlaništva v Kabulu ali pa množice Afganistancev, ki na letališču plezajo na letala, ker želijo zapustiti državo, ne moremo razumeti drugače kot poraz ameriških (in zahodnih) prizadevanj zadnjih (skoraj) 20 let."

Če odmislimo ogromne količine orožja, vozil in moralne zmage, so talibani dobili več, kot so želeli. Nasproti jim je stala afganistanska vojska, ki je bila papirnati tiger s 300.000 vojaki, ki je bila poražena v nekaj tednih. "Glede na hitrost predaje afganistanskih oboroženih sil, ki po poročanju v večjem delu države niso nudile oboroženega upora, se je smiselno vprašati, kakšnega urjenja so bile te sile deležne v zadnjih letih in ali je bila presoja zahodnih držav (ne samo ZDA) o učinkovitosti ANA dejansko lahko tako močno zgrešena." Slednje je sicer veliko vprašanje, saj smo leta poslušali različne polkovnike in generale, ki so trdili, da je ANA uspešna in učinkovita vojska. Kaj se je zgodilo?

Težave so se vrtele predvsem okrog popolnega nerazumevanja odnosov med Afganistanci, ki so jih očitno obveščevalne službe zgrešile. Talibani so imeli 20 let izkušenj pridobivanja podpore lokalnega prebivalstva, 20 let izkušenj izsiljevanja ali podkupovanja političnih figur, 20 let učenja izvajanja atentatov. ANA je bila po odhodu Američanov precej demoralizirana, ko pa so izgubili še zračno podporo, je morala prenehala obstajati. Z različnimi tehnikami prepričevanja so talibani uspeli prepričati praktično vse poveljnike, da se ne splača boriti – in bili pri tem tako uspešni, da je bilo konec, še preden se je dobro začelo. Vse to pod nosom ameriških in drugih obveščevalcev. 

A Washington se je po izgubljeni vojni obrnil na drugo stran – tisto, ki jim je najpomembnejša - domače politično mnenje. "Morda je bolj kot ameriški imidž pred svetovno javnostjo za ZDA pomembnejši imidž pred lastno domačo javnostjo, sploh glede na število žrtev med ameriškimi vojaki, ki so padli v Afganistanu in ki so dejansko dali svoja življenja zato, da je talibanski režim v nekaj dneh povozil celo državo," pravi Juvanova. Dodaja še, da je zelo pomembno razumevanje razvoja ameriškega javnega pogleda na izhod v naslednjih tednih, da so že nekaj let opozarjali, da se lahko zgodi, "kar se je dejansko tudi zgodilo v zadnjih dneh, tako da ne moremo ravno govoriti o presenečenju."

Kaj pa talibanska oblast pomeni za Afganistan v geostrateškem smislu?

"Afganistan je že od nekdaj bil interesno področje velikih svetovnih sil, ki čakajo, da "skočijo". Ne gre samo za izjemno pomembno strateško lego, gre tudi za rudna bogastva. Ali bo to Rusija, še verjetneje Kitajska ali Indija, pa je zdaj vprašanje," pravi Juvanova in doda, da je dober primer razvoja tega odnosa ravno Peking. Slednji namreč niso evakuirali ambasade in diplomatov, "medtem, ko so ZDA poslale enote mornariške pehote, da to storijo čimprej." Tudi Rusija je zelo pazljiva in bo evakuirala le del svojega prebivalstva. Moskva nima ravno dobre zgodovine z operacijami v Afganistanu, njihov odnos pa bo verjetno poln pragmatičnosti in geostrateške vzajemne koristi – podobna, kot je v Siriji. 

Rusija je v Siriji zaradi dostopa do Mediterana, ki ga dobi z Asadom na oblasti, in predvsem dejstvom, da ima s prisotnostjo besedo na določene regionalne zadeve. Rudnine so sicer tudi pomembne, a te so za Rusijo drugotnega pomena, bolj iščejo možnost, da pustijo svoj geostrateški podpis. "Rusi oz. Sovjeti so se v Afganistanu že enkrat opekli, vprašanje je, ali so pripravljeni ponovno se spustiti v novo afganistansko avanturo," se strinja Juanova.

Indija je tudi zgodba zase, saj je bila z Afganistanom vedno povezana. Številni Afganistanci se šolajo na indijskih fakultetah, bila je največji humanitarni donator po padcu talibanov leta 2001, a se z njimi niso preveč dobro razumeli. Indija je z Afganistanom tudi podpisala strateški sporazum, kar je bil prvi takšen dokument, ki ga je podpisal Kabul, in številni drugi. Indija je postajala vse pomembnejši ekonomski partner Afganistanu, zato bo bodoči odnos s talibani ključen za nadaljnji razvoj ali nazadovanje. A vsekakor so razmere zdaj drugačne, kot so bile v devetdesetih letih in Indija je ekonomsko in politično veliko močnejša. 

Zahodne države, ki so sodelovale v Natovih misijah v Afganistanu, se ne bodo vrnile. Konec koncev bi lahko trenutno dogajanje v Afganistanu razumeli ne samo kot ameriški neuspeh, ampak kot neuspeh celotne zahodne koalicije, še zaključi. Zahod je torej vsaj za nekaj časa izgubil korak v tej državi, bolj kot ne bomo odvisni od sosednjih držav – predvsem kar se tiče morebitne migrantske krize. Ta je bila prisotna že ves čas afganistanske vojne in se ni nikoli končala v pravem smislu. 

Število beguncev iz Afganistana je visoko in dosega kar 2,6 milijona ljudi po podatkih UNHCR.  To še vedno prestavlja približno sedem odstotkov trenutne populacije države. Od začetka ameriškega napada leta 2001 do danes se je prebivalstvo povečalo iz 21 milijonov ljudi na 38 milijonov. Prebivalstvo je izrazito mlado, priložnosti pa so omejene, kar prav tako, poleg vojne vihre, dviguje željo po odhodu. Ta trend je bil opazen že zadnjih nekaj let, vrhunec je dosegel leta 2015, od takrat pa se nadaljuje, sicer iz nižje ravni kot v času evropske begunske krize. 

Število razseljenih znotraj države se močno dviguje že od leta 2015, skupaj z zadnjimi talibanskimi ofenzivami je teh že skoraj dva milijona. Talibanska oblast, negotova ekonomska prihodnost, geopolitični interesi in populacijski pritiski pa lahko, če oblast ne bo stabilna, hitro prinesejo večji skok števila beguncev. 

Evropa in Slovenija sta na morebiten nov val slabo pripravljene

Verjetnost, da se ponovi leto 2015, je majhna, a bo tudi vse odvisno od politične modrosti Evrope, ki bo morala podaljšati ali pa na novo urediti odnos s Turčijo. Afganistan bo verjetno še dolga leta veljal za nevarno državo, zato bo tudi vračanje beguncev v državo težje. "Saj dejansko tudi do sedaj vračanje beguncev v Afganistan v praksi niti ni bilo mogoče. Slovenija jih zavrne, vprašanje pa je, kje so potem končali," opomni Juvanova. Govora je tudi o tako imenovanih pushback delovanjih v Evropi, ki so pravno sporni, Evropa jih zavrača, a se dogajajo. Policija dobi na meji skupino migrantov, ki ne izpolnjujejo pogojev za vstop, in jih vrne v državo, iz katere so prišli, ta pa to naredi do sosednje. Številni so tako bili ujeti na nikogaršnjih zemljah ali večjih begunskih taboriščih. Ekonomski migranti in begunci, ki so potrebujejo zaščito, so bili pomešani med seboj, to pa je izredno podaljšalo azilne postopke. 

"Ne smemo pozabiti, da so bili pripadniki Slovenske vojske prisotni v Afganistanu kot del Natovih misij 17 let, več kot 1400 pripadnikov SV je bilo napotenih v to državo, kar nas umešča med akterje dogodkov v Afganistanu in si vladni vrh nikakor ne sme zatiskati oči, da se nas trenutni dogodki ne tičejo," pravi Juvanova in doda, da bo treba sodelovati in pomagati pri posledicah vrnitve talibanske oblasti, tudi pri večjem migrantskem toku. 

Evropa na takšen val ni pripravljena, še manj pa Slovenija: "Iz begunske krize 2015/2016 smo se veliko naučili, predvsem pri ukrepanju celotnega sistema kriznega upravljanja in vodenja, pa vendar ne smemo pozabiti, da je v letih 2015/2016 Slovenija bila zgolj tranzitna država, glavna naloga tako policije kot SV je bila, da migrante sprejme na južni meji, jih oskrbi in čimprej spravi do meje z Avstrijo." Zdaj bo torej vprašanje, kakšno vlogo bo odigrala Slovenija v naslednjih mesecih, ne smemo pa pozabiti, da država tudi predseduje Svetu EU, kar pomeni, da država mora biti zgled ostalim. Največji migracijski pritisk na mejah se tako začne maja in nadaljuje vse do novembra, tako da bo v naslednjih mesecih mogoče videti vplive talibanske oblasti na nelegalne migracije, legalne pa bodo morale reševati države članice že takoj. 

"Glede na dosedanje izkušnje evropskega odziva in odziva posameznih evropskih držav je mogoče pričakovati zaprtje nacionalnih držav in nacionalne vojske na mejah," zaključi Juvanova in predvsem opomni, da se zadeve precej hitro spreminjajo, pogosto se situacija na tleh spreminja hitreje, kot je možno to analizirati.