Kako je Belgorod postal mesto duhov: zaklonišča, zaloge in strah med prebivalci

Ulice ruskega mesta Belgorod so se spremenile v ulice duhov. Tišino pa vedno večkrat prekine zvok opozorilnih siren. Opomnik, da je vojna, ki jo je Rusija začela v Ukrajini, vedno bližje ruski meji. Kot poroča CNN, je poročanje iz regije težko zaradi številnih omejitev Rusije in tamkajšnjega nadzora nad mediji. Tudi prebivalci so v strahu, da bi spregovorili, saj se bojijo pregona oblasti. A novinarjem CNN je vseeno uspelo govoriti z nekaterimi prebivalci, ki so opisali svoj nov vsakdan. Zavedajo se, da jih čaka negotova prihodnost. 

V zadnjih tednih je bilo območje Belgoroda skoraj vsakodnevno izpostavljeno raketiranju in napadom brezpilotnih letal. Ruske oblasti krivijo Ukrajino in poročajo, da je odvrnila napade, hkrati pa priznavajo uničenje in žrtve, ki so jih povzročili. Belgorodska regija nosi glavno breme vojne v primerjavi z bolj oddaljenimi ruskimi regijami, ki so ostale razmeroma nedotaknjene.  Guverner regije Belgorod Vjačeslav Gladkov je 23. marca sporočill, da je bilo v manj kot dveh tednih tam ubitih 24 ljudi in 152 ranjenih.

36-letni Timur Khaliullin se je z rolerji popeljal po zapuščenih ulicah mestnega središča, da bi drugim pokazal, kako je to videti, in objavil video svojega podviga. Khaliullin se vozi mimo zaprtih vrat trgovin in restavracij ter puščic, ki vodijo do zavetišč, opreme za nujne primere in kleti, kamor se lahko zatečejo prebivalci. Ko zadonijo sirene poišče zatočišče. Zasloni, nameščeni okoli trga, poučujejo prebivalce o pravilnem ravnanju med obstreljevanjem, ponujajo navodila za dajanje prve pomoči iz njih pa odmevajo patriotske spodbude. Eno od sporočil se glasi: "Bitka za Rusijo se nadaljuje. Zmaga bo naša!"

Ko sirene prenehajo, Khaliullin nadaljuje s svojo vožnjo z rolerji, snema prazne ulice in ljudi, ki čakajo na avtobusnih postajah. Po besedah domačinov tisti, ki potujejo z javnim prevozom, pogosto preživijo ure in ure stojijo na postajališčih, dokler se ne oglasi signal za vse, kar omogoča, da avtobusi spet vozijo, mesto pa ponovno zaživi – do naslednje grožnje. 

25-letna  Natalia Izotova pripoveduje, da kljub strahu, ki ga čuti vsakič, ko se oglasijo sirene, okleva z odhodom, saj jo na mesto veže delo v lokalni dobrodelni organizaciji, ki pomaga ljudem s posebnimi potrebami.  Zdaj, ko se je mesto izpraznilo, si veliko manj ljudi sploh upa stopiti iz domov, če to ni ravno nujno, je opisala: "Še vedno se odpravim na ulice, a mesto postaja vedno bolj temačno."