400 let star pariški most pogoltnila skalnata gmota

Siva kamnita struktura zdaj prekriva loke mostu, zaradi česar je videti, kot da se iz vode dviga prazgodovinska pečina. Od daleč so odprtine mostu podobne temnim jamskim vhodom.

"Najprej sem pomislila: Kam je izginil most?" je povedala ena od mimoidočih Parižank, poroča AP News. Čeprav gre v resnici le za napihljivo konstrukcijo iz blaga in zraka, je iluzija tako prepričljiva, da daje mestu občutek starodavnosti.

Projekt z naslovom Jama Pont Neuf (francosko La Caverne du Pont Neuf) umetnik JR ustvarja že več kot leto dni. Kot pravi, želi v središče Pariza vrniti "naravo in minerale" ter opozoriti na kamnito zgodovino mesta, ki je bilo zgrajeno iz apnenca iz nekdanjih kamnolomov. Napihovanje ogromne konstrukcije so izvedli ponoči, potem ko je projekt zaradi slabega vremena zamujal. Skalnate "stene" se dvigajo skoraj 18 metrov visoko nad mostom. Za obiskovalce bo umetniška preobrazba mostu uradno odprta 6. junija, navaja AP News.

Od zunaj je instalacija videti kot skalnata gmota, ki lomi pokrajino, je dejal JR, umetnik, ki je znan po lepljenju ogromnih fotografij na stavbe, zidove in strehe po vsem svetu. Pogosto ga zaradi njegovega sloga primerjajo z britanskim uličnim umetnikom Banksyjem.

"Običajno vsi hodijo mimo, ne da bi pogledali," je povedal eden od tamkajšnjih fotografov: "Danes zjutraj so vsi stali pri miru. To je umetniško delo."

JR je dejal, da je želel, da Parižani na svojem najbolj znanem mostu storijo nekaj "nenavadnega" – da se ustavijo. Nekateri mimoidoči bodo po njegovih besedah šli mimo, ne da bi sploh opazili spremembo, druge pa bo osupnilo.

Instalacija na mostu je hkrati poklon pariški umetniški legendi in referenca na Platonovo alegorijo votline. Umetnik JR je ustvaril 120 metrov dolgo in 18 metrov visoko strukturo, ki pa je skoraj v celoti narejena iz zraka – sestavlja jo 80 tekstilnih lokov, napolnjenih z 20.000 kubičnimi metri zraka, tehta pa le okoli pet ton.

Obiskovalci se bodo lahko kmalu brezplačno sprehodili skozi temen tunel brez naravne svetlobe, ki simbolno vodi iz teme v svetlobo, pri čemer JR poudarja, da gre za osebno izkušnjo, kjer prostor vsak razume po svoje.

Projekt je tudi poklon zgodovinski umetniški akciji iz leta 1985, ko sta Christo in Jeanne-Claude most ovila v zlato tkanino in s tem postavila temelje monumentalne umetnosti v mestnem prostoru.

Instalacijo pa uporablja tudi kot sodobno interpretacijo Platonove ideje, da ljudje pogosto zamenjujejo sence za resničnost – danes pa to vlogo po njegovih besedah prevzemajo telefoni in algoritmi družbenih omrežij.