Jugoslavija nad črne koze: Popolna izolacija, cepljenje in delovni dan od 'zore do mraka'

PREDVIDEN ČAS BRANJA: 14 min
AVTOR
Mirko Vorkapić
KOMENTARJI
71
Črne koze, osepnice, variola. Grozljiva bolezen, katere zadnji izbruh na evropskih tleh je bil leta 1972 v Jugoslaviji. Skoraj vse skladiščene zaloge črnih koz so uničili konec sedemdesetih let, preostanek pa je Svetovna zdravstvena organizacija 'pospravila' v ameriški center za nadzor in preprečevanje bolezni ter ruski državni raziskovalni center za virologijo in biotehnologijo Vector.

Ob izbruhu koronavirusa se kitajske oblasti že več več tednov spopadajo z zaustavitvijo širjenja bolezni.Izolirale so več kriznih žarišč, omejile dostop do turističnih znamenitosti, uvedle nadzor nad letališči ter sprejele vrsto drugih ukrepov. Vseeno se virus še vedno širi. Po zadnjih podatkih je umrlo 132 ljudi, več kot šest tisoč je okuženih.

Trenutne razmere na Kitajskem pri nas nekaterim prikličejo spomine iz 70. let prejšnjega stoletja. Zgodba o izbruhu epidemije črnih koz v Jugoslaviji je zgodba o popolnem presenečenju, nepripravljenosti države, birokratsko-političnih krčih, a naposled učinkovitem ukrepanju in iztrebljanju bolezni, za kar je SFRJ dobila priznanje mednarodne skupnosti in Svetovne zdravstvene organizacije (WHO).

9. marec 1972. Vozilo nujne medicinske pomoči iz Čačka se je z zvokom sirene prebijalo skozi beograjske ulice proti dermatovenerološki kliniki. V avtu je bil 28-letni učitelj iz Novega Pazarja Latif Mumdžić. Njegovo telo je bilo prekrito z rožnatimi krastami, ki so bile polne gnoja. Njegova telesna temperatura je dosegala 40 stopinj. Mumdžića so sprejeli v sobi s petimi pacienti v drugem nadstropju klinike, kjer so ravno takrat študenti četrtega letnika medicinske fakultete opravljali prakso. 29-letnega bolnika so jim predstavljali kot zelo zapleten primer penicilinske alergije.

Latifa so celo prosili, da gre popoldne do avle v pritličju, kjer bi si ga lahko študenti znova ogledali. Bolnik je predlog upošteval, prišel v avlo in se tudi sam vrnil v drugo nadstropje, kjer je od izčrpanosti lahko le padel v posteljo in zaspal. Po nekaj urah se je njegovo zdravstveno stanje poslabšalo. Imel je neznosne bolečine v hrbtu, telesna temperatura se mu je povišala, začel je bruhati kri. Latif je zbral zadnje moči in komaj prispel do stranišča, kjer pa se je zrušil in obležal v mlaki krvi. Na tleh so ga našli drugi bolniki, dežurni zdravnik pa je ukazal, naj ga premestijo na oddelek za nujno kirurgijo in travmatologijo Prve kirurške klinike v Beogradu. Tam ga je sprejela 23-letna medicinska sestra Dušica Spasić, ki je bila kljub groznem stanju ves čas ob njem.

Naslednjega dne, 10. marca 1972, je bil bolnik ves dan na oddelku za intenzivno terapijo in reanimacijo. Njegovo stanje se je celo malce izboljšalo, bolečine so postale znosnejše. A z bližanjem noči se je stanje znova poslabšalo. Učitelj je le še tiho ječal. Vsaj deset bolnikov, ki so z njim ležali v sobi, pa je prestrašeno spremljalo njegovo grozljivo umiranje. Nekaj po 21. uri je Latif Mumdžić v hudih bolečinah umrl na svoj 29. rojstni dan. Takrat še nihče ni poznal vzroka njegove smrti.

Bolezen se kaže v obliki gnojnih mehurčkov po telesu, zlasti po glavi in udih. Spremlja jo vročina. Pri hujši obliki bolezni (variola major) je smrtnost 30- do 35-odstotna.
Bolezen se kaže v obliki gnojnih mehurčkov po telesu, zlasti po glavi in udih. Spremlja jo vročina. Pri hujši obliki bolezni (variola major) je smrtnost 30- do 35-odstotna.FOTO: Wikipedia

Na Kosovu postavljena prva diagnoza: variola vera!

Ravno ko je učitelj umiral v Beogradu, so na Kosovu zaznali prvi primer črnih koz. Republiška oblast in organi kosovske avtonomne pokrajine so odlašali z razglasitvijo epidemije, saj so napačno računali, da gre za le nekaj primerov.

Medtem pa je družina Latifa Mumdžića zavrnila obdukcijo v Beogradu in njegovo truplo sklenila pripeljati v Novi Pazar, kjer so ga pokopali v skladu z muslimanskimi običaji, ki vključujejo tudi kopanje pokojnega, ki ga opravi hodža. Toda Latif ni bil prvi okuženi.

Prevara s cepivom: Kako so črne koze prišle v Jugoslavijo in kje se je okužil Latif?

S tem vprašanjem so se ukvarjali številni jugoslovanski strokovnjaki, med njimi Nikola Bura, vodja oddelka medicinskega inženiringa v Kliničnem centru Srbije, ki je na to temo objavil knjigo z naslovom Brez obdukcije, ter Ana Gligić, doktorica, ki je uspešno izolirala virus variole.

Zgodba o črnih kozah se je začela z željo nekega človeka, da odide na hadž. Pred več desetletji je namreč na Kosovu veljalo, da mora vsak premožnejši človek oditi na romanje v Meko. Kot v svoji knjigi piše Bura, se je tradiciji odzval petintridesetletni Ibrahim Hoti, ki je bil premožen trgovec z žitom, v lasti pa je imel tudi električni mlin, kar je bila v tistih časih prava redkost.

Ibrahim Hoti. Mož, ki naj bi virus prinesel z romanja v Meko.
Ibrahim Hoti. Mož, ki naj bi virus prinesel z romanja v Meko.FOTO: Youtube

"Bodoči 'hadžija' se je pripravil na pot, vendar je moral opraviti še nekatere stvari. Ena od teh je bila tudi obvezno cepljenje proti črnim kozam. Namreč WHO je izdal priporočilo, ki ga je sprejela tudi SFRJ in je zadevalo vse, ki potujejo na območja, kjer so diagnosticirali primere črnih koz. Šlo je predvsem za Bližnji vzhod, tudi Savdsko Arabijo, kjer je romarsko središče Meka," piše Bura.

Hoti je zato odšel v Skopje, najbližji zdravstveni center, kjer so ga lahko cepili. V tamkajšnjo infekcijsko kliniko je prispel 20. decembra 1971, kjer se je srečal s šestdesetletnim bolnikom. Hoti je moškemu potožil, da se boji cepljenja, ta pa mu je odgovoril, da je strah odveč, saj je povsem normalno, da se po cepljenju lahko pojavijo blažji simptomi, ki so lahko celo videti kot pojav bolezni, a da osip v nekaj dneh izgine. Vendar Hoti, ki je načrtoval več poslovnih sestankov, s katerimi je želel razširiti svoje poslovanje, nikakor ni želel, da bi njegovi poslovni partnerji mislili, da je zbolel. Zato se je odločil poslušati čuden nasvet neznanca. Ta mu je namreč predlagal, naj odide v bližnjo lekarno in kupi alkohol, s katerim bo lahko izpral cepivo takoj po prejetju ter s tem ublažil potencialne simptome.

V tem času so namreč večino prebivalstva cepili z metodo skarifikacije. Gre namreč za to, da so kožo najprej očistili z alkoholom ter nato s sterilno lanceto cepivo nanesli na dveh mestih na zadnjem delu nadlahti, in sicer v razmaku pet do deset centimetrov. Na teh delih so napravili dve pokončni in prečni zarezi, dolgi približno centimeter. To je seveda omogočalo Hotiju, da je takoj po prejetju cepiva to tudi izpral z alkoholom. Tako je prejel mednarodni certifikat o cepljenju.

V sistemu pa se je zgodila še ena logistična napaka. Namreč poleg priporočila WHO o cepljenju je bilo podano še priporočilo, da se na romanje v Savdsko Arabijo lahko potuje izključno z letalom. Čeprav je zvezni sanitarni inšpektorat to priporočilo posredoval vsem republiškim in pokrajinskim sekretariatom za zdravstvo, obvestilo ni prišlo do turističnih agencij, ki so organizirale odhod v Meko in Medino. Ena od teh agencij je bila tudi avtotransportno podjetje Transkop iz Bitolja, s katerim je Hoti v drugi polovici januarja s še 24 potniki odšel na hadž.

Kot piše Bura, so se romarji odločili, da svoj obisk Bližnjega vzhoda še malce podaljšajo, zato so dodatnih pet dni preživeli v Iraku, kjer so obiskali sveta mesta dervišev Karbalo, Nadžaf in Bagdad. Podrobnosti z omenjenega postanka ni veliko, a epidemiološke ankete razkrivajo, da je Hoti na kriznih območjih kupoval različna darila. Šlo je za tepihe, klobuke, spominke za družine in dve piščali, ki jih je po vrnitvi v svojo vas na Kosovu posojal drugim vaščanom, ki so na njih igrali. Ravno Hotijeve "frule" naj bi bile usodne za izbruh epidemije. Režiser Goran Marković je nato v filmu Variola vera (1982) za otvoritveno sceno izkoristil ravno dogodek na bazarju, kjer Hoti kupuje piščal od vidno bolnega prodajalca, ki poskuša s kapuco zakriti lice, polno krast.

Za prikaz vsebine je potrebno omogočite piškotke družbenih omrežij. Omogoči piškotke

Vrnitev na Kosovo

Mesec dni po odhodu na romanje se je 15. februarja 1972 izčrpani Ibrahim Hoti vrnil v vas Danjane pri Orahovcu. Naslednjega dne se ni počutil dobro, a je slabost pripisoval dolgotrajnemu potovanju z avtobusom. Dobil je vročino in osip, a si je hitro opomogel. To je bila verjetno posledica dejstva, da je bil pred dvema mesecema cepljen, a zaradi izpiranja cepivo ni povsem delovalo, sam pa je postal prenašalec. Hoti je tako prebolel blago obliko variole – alastrim, ki pa ga zaradi njegove relativno hitre ozdravitve na domu niso diagnosticirali.

Hoti je tako ostal aktiven član vaškega občestva. Do njega so pristopali različni ljudje in mu čestitali za opravljeno romanje. Končno je postal hadžija. Prirejali so mu sprejeme v gostilnah in krčmah ter napeto poslušali njegove zgodbe s popotovanja. Hoti naj bi tudi neznansko užival v središču pozornosti. Čeprav ni povsem jasno, kako se je virus prenesel s Hotija na Latifa, Nikola Bura v svoji knjigi poskuša rekonstruirati dogodek.

"Latif je bil izredni študent Višje učiteljske šole v Sarajevu. Toda tik pred njegovo diplomo je bila zaradi takratne reforme šolstva šola v Sarajevu ukinjena. Latif je moral zato svoje izobraževanje dokončati drugod. Možnost za to pa je dobil v Đakovici. Zato je 21. februarja 1972 sklenil odpotovati na Kosovo. V Đakovici je hitro prijavil temo, do odhoda avtobusa v Tutin pa je bilo še kar nekaj časa. Prezebli Mumdžić se je zato odpravil v bližnji gostilno, da bi se malce pogrel."

Ko je vstopil, je zagledal nevsakdanji prizor. V središču gostilne je sedel človek. Obkrožalo ga je veliko ljudi, ki so napeto poslušali njegovo pripovedovanje o Meki in Medini. Latifa je zanimalo, kdo je ta človek, in ljudje so mu odgovorili, da gre za hadžijo, ki se je ravnokar vrnil z romanja. Latif je sklenil, da pristopi do njega in mu čestita, ravno ko je Hoti želel oditi. Uspel se mu je približati in se z njim rokovati, s tem pa je bil dovolj blizu, da mu je čaščeni romar kapljično prenesel virus, predvideva Bura.

Čez 11 dni se je Latif prebudil z močnimi bolečinami v trebuhu. Ob tem je imel tudi vročino in močan glavobol. Naslednjega dne, 3. marca, je odšel na obisk k bratu Nedžibu v Novi Pazar, kjer je zaprosil za strokovno pomoč pri zdravniku. Zdravila, ki jih je dobil, niso delovala, zato je naslednji dan odšel k drugemu zdravniku, ki mu je predpisal penicilin. Naslednje tri dni je odležal pri bratu, v upanju, da se bo njegovo stanje izboljšalo. Toda bilo je ravno obratno. Zgodaj zjutraj 7. marca se je pri bolniku pojavil osip, za katerega so zdravniki sumili, da je posledica alergijske reakcije na penicilin. Zato so Mumdžijo usmerili na oddelek za kožne in venerične bolezni v Čačku. Latif se je naslednjega dne z bratom odpravil v Čačak, z avtobusom.

Okrog tretje ure zjutraj, 8. marca, je zazvonil telefon v stanovanju dr. Dobrile Mićović, dermatovenerološke specialistke Splošne bolnišnice v Čačku. Dežurni zdravnik je Mumdžiji predpisal terapijo, v času naslednje izmene pa ga je prevzela Mićovićeva. V istem terminu je delala tudi mlada medicinska sestra Milka Đurašić.

Ker se je Latifovo stanje znova poslabšalo, je Mićovićeva odredila, da bolnika takoj pošljejo v Beograd, za spremstvo pa mu je določila nosečo Snežano Čvorović ter njenega moža Živka, ki je nasprotoval odločitvi. "Nisem želel, da bi potovali z njim, bilo me je strah. Žena je naslednji dan rodila dvojčka, Milenka in Mileno, ki sta k sreči bila zdrava," je pričeval Latifov sopotnik. Tako je Latif prispel v Beograd, črne koze pa so že bile v Čačku, Novem Pazarju ter še nekaterih manjših krajih, ki jih je obiskal Mumdžič.

Približno v istem obdobju, ko je umrl Latif, je v Prizrenu podobne simptome začela kazati šestletna Sadeta, sestrična Ibrahima Hotija. Naslednjega dne je v isto ordinacijo prispel zakonski par. 14. marca so bile zvezne oblasti v Beogradu obveščene o pojavu več primerov črnih koz na Kosovu. Naslednjega dne je na dvorišče hiše doktorice Ane Gligić na beograjskem Voždovcu pripeljal avtomobil inštituta Torlak. Gligićeva je bila v tistem času vodja Nacionalnega referenčnega laboratorija za variolo, arboviruse in hemoralgične mrzlice.

"Takrat sta bila moja sinova še majhna, zato sem ju ravno pripravljala za spanje, ko sta mi na vratih pozvonila moj takratni direktor dr. Ljubinko Stojković in epidemiolog dr. Radoslav Bošković. Povedala sta mi, da obstaja sum, da so izbruhnile črne koze, ter da moram nujno z njima v laboratorij. Sprva nismo verjeli v to, saj so se v preteklosti nekateri sumi že izkazali za neresnične," je za Newsweek pred leti dejala Ana Gligić. Vzorci s Kosova so prispeli ob peti uri zjutraj.

"Dobila sem osem vzorcev in po treh urah analize ugotovila, da so vsi testi pozitivni na variolo. Po postopku bi morali napraviti še eno analizo, na izsledke katere bi morali čakati še 72 ur, vendar smo vedeli, da gre za variolo. Tega dne, 16. marca, je bilo odrejeno splošno cepljenje na Kosovu. Toda v tem trenutku še nismo vedeli, da je bolezen že v Beogradu," je dogodke opisala Gligićeva.

Hiter odziv zdravnikov, začetno oklevanje oblasti

Beograjska stroka je vedela, da se morajo odzvati takoj. 18. marca je bilo odrejeno cepljenje vseh zdravstvenih delavcev in delavcev v javnih ustanovah v Beogradu. Medtem ko je na Kosovu in v Beogradu že potekalo cepljenje, je zbolel tudi Latifov brat Nedžib. Vendar ta zdravnikom ni verjel in ni želel oditi na pregled. Ko je bolezen že močno napredovala, je Nedžib vendarle popustil in poiskal pomoč. Republiška sanitarna inšpekcija je bila o njegovem primeru obveščena 20. marca. Ko se je naslednjega dne posebna ekipa zdravnikov pospešeno pripravljala, da odrine na pot v Novi Pazar, se je na Prvo kirurško kliniko zglasila medicinska sestra Dušica Spasić, ki je predhodno negovala Latifa Mumdžića. Zaradi suma, da je zbolela za črnimi kozami, so jo takoj prepeljali na infekcijsko kliniko.

Cepljenje proti virusu črnih koz marca 1972 na Kosovu
Cepljenje proti virusu črnih koz marca 1972 na KosovuFOTO: Wikipedia

To noč je Gliglićeva zaradi suma na variolo pri eni od pacientk prav tako obiskala infekcijsko kliniko. "Šlo je za napačno diagnozo, toda v sosednji sobi sem zaslišala grozno ječanje. Vprašala sem, kaj se dogaja, in dežurni zdravnik mi je odgovoril, da gre za medicinsko sestro, ki ima žolčne kamne. Prosila sem za dostop do pacientke, in ko sem jo videla, sem vedela, da gre za resno stvar. Iz ust ji je kapljala kri in vsa je bila v modricah. Imela je hemoralgično obliko variole, katere smrtnost je stoodstotna. Vzeli smo ji kri, a med opravljanjem analize je že bila mrtva."

22. marca so bile črne koze diagnosticirane tudi pri Nedžibu Mumdžiću. Zato so na truplu njegovega brata opravili še eno obdukcijo. V Beogradu so zato odredili karanteno za dermatovenerološko in Prvo kirurško kliniko. Gligićeva je predlagala razglasitev epidemije. Oblasti so na začetku oklevale, a nato vendarle razglasile epidemijo črnih koz.

Vojno stanje, karantena in konec epidemije

V dneh po razglasitvi epidemije je bilo v Beogradu na 727 različnih točkah cepljenih okrog 1,8 milijona ljudi, splošno cepljenje pa so odredili tudi na območju celotne SFRJ. Po podatkih je bilo cepljenih kar 18 od 22 milijonov državljanov Jugoslavije. Oblasti so hitro zaprle meje, razglasile masovno karanteno in v izolacijo poslale okoli 10 tisoč ljudi, ki so bili potencialno v stiku z bolnimi. Pregledali so tudi vsakega potnika, ki je prispel v Jugoslavijo. Ti so morali pokazati dokaze o cepljenju, uradna potrdila in mednarodno rumeno karto. Na terenu je mrgolelo zdravstvenih ekip, ki so izvajale cepljenja in bile pozorne na pojave simptomov.

Nekatera poročila navajajo, da je bilo kar nekaj primerov, ko je zdravniško osebje pobegnilo z delovnega mesta in zapustilo paciente, saj so prišli prvič v stik z boleznijo, ki jih je močno prestrašila.

Za prikaz vsebine je potrebno omogočite piškotke družbenih omrežij. Omogoči piškotke

Prepovedani so bili javna zborovanja, omejena poslovna potovanja ter preseljevanje delavcev. Ob množičnem cepljenju so se zgodile tudi nekatere negativne posledice. Nekatere cepljene ženske, ki za nosečnost še niso vedele, so posledično splavile. Teh primerov naj bi bilo kar nekaj. Ob sprejetju vseh drastičnih ukrepov pa v Sloveniji za črnimi kozami ni zbolel nihče.

Najbolj zaostrene ukrepe so uvedli na Kosovu. Takratne avtonomne pokrajine nihče ni smel zapustiti, prav tako pa na Kosovo niso spustili nikogar, ki ni bil cepljen. "Delovni dan je trajal od zore do mraka in spet do zore. Bilo je zelo naporno in bili smo izčrpani. Za nas ni bilo vikendov in praznikov," se je za BBC kriznih razmer spominjal dr. Vojislav Šuvaković.

Jugoslovanskim zdravnikom so na pomoč priskočili tudi vodilni strokovnjaki s področja, med njimi Donald Henderson inDon Francis ter seveda Svetovna zdravstvena organizacija. Po uspešnem cepljenju in izkoreninjenju bolezni je mednarodna skupnost državi izrekla priznanje za zaustavitev epidemije. Šlo je tudi za zadnji izbruh črnih koz v Evropi. Primer jugoslovanskega spopada z virusom variole še vedno služi kot pomembna študija primera pri obvladovanju izbruhov epidemij in nadzora širjenja bolezni.

Za črnimi kozami je zbolelo 184 ljudi, 40 jih je umrlo. Najhuje je bilo na Kosovu, kjer je zbolelo 123 ljudi, od tega je bilo smrtnih žrtev 26. Med umrlimi je bilo devet dojenčkov. Dan po smrti Dušice Spasić je v Čačku umrla še medicinska sestra Milka Đurašić, ki je prav tako negovala Latifa Mumdžića. Dušica in Milka sta bili tako edini žrtvi variole med zdravniškim osebjem med skupno šestimi obolelimi. Oblasti so 1. maja 1972 razglasile konec epidemije. Nedžib Mumdžić pa je ubežal smrti in je še vedno živ.

Ana Gliglić se je z nekaterimi znanstvenimi kolegi pred leti lotila dodatnega raziskovanja bolezni. Strokovno delo nosi naslov 'Variola kot bioterorizem'. Kot je povedala, so ugibanja, da je nekdo namerno vnesel variolo na ozemlje SFRJ, napačna. "Prišlo smo do jasnih dokazov, da je šlo za nenameren prenos bolezni. Škoda, ki je bolezen povzročila državi, je bila več kot milijardo evrov, država je bila nekaj mesecev paralizirana. Vendar če upoštevate ta dejstva, lahko vseeno pomislite, kako neverjetno močno orožje bi bili lahko tovrstni virus."

Ker je bolezen praktično izkoreninjena, se populacija proti njej ne cepi, hkrati pa to pomeni, da je nanjo vse manj imuna. Zato so črne koze na vrhu seznama potencialnih bioloških orožij, pred ebolo in kugo. Nekatere države še vedno obnavljajo svoje zaloge cepiva, WHO pa naj bi imela na zalogi 70 milijonov odmerkov.