Kako so lahko kemikalije, ki jih je v Bejrutu 'pustil' ruski poslovnež, povzročile katastrofo?

Štoparica, ki je odštevala čas do katastrofe, se je vključila pred šestimi leti, ko so libanonske oblasti s tovorne ladje v lasti ruskega državljana zasegle 2700 ton amonijevega nitrata. Ladja je pod zastavo Moldavije vplula v Bejrut zaradi tehničnih težav, vendar pa nihče ni prevzel odgovornosti za odpravo napake. Ruski lastnik je ladjo naposled celo zapustil, pri čemer ni niti plačal posadke. Libanonske oblasti so nevaren tovor kasneje pretovorile v skladišče v pristanišču in ga tam shranile – do nadaljnjega. Bila je to tiktakajoča bomba, ki je le čakala da jo raznese, piše britanski Telegraph. In na koncu jo tudi je, njen sunek pa primerjajo s potresom magnitude 3,5.

Po zadnjih podatkih je v eksploziji umrlo najmanj 130 ljudi, še več kot 5000 je poškodovanih. Več kot 300.000 ljudi je ostalo brez domov. Gre za eno največjih katastrof, ki jih je Bejrut kadar koli doživel.

Vse to, menda, 'zahvaljujoč' Igorju Grečuškinovu, ruskemu lastniku ladje Rhosus, ki je leta 2014 iz Gruzije v Mozambik tovorila smrtonosen tovor. Poslovnež se je takrat odločil za nenačrtovan postanek v Libanonu, medtem razglasil bankrot in ladjo s tovorom vred preprosto pustil v bejrutskem pristanišču. S tem pa pred veliko težavo postavil libanonske oblasti, ki so se reševanja zagate lotile s figo v žepu, upajoč na najboljše.

Amonijev nitrat, ki ga je prevažala ladja in se sicer uporablja v kmetijstvu kot umetno gnojilo, je namreč tudi izredno močan eksploziv, ki se ga poslužujejo celo teroristi. Med drugim ga je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja kot dodatno gorivo za improvizirane eksplozivne naprave uporabljala Irska republikanska armada (IRA). A celo najmočnejše tovrstne naprave so ga vsebovale le za okoli eno pettisočino količine, ki jo je v torek pozno popoldne razneslo na Srednjem vzhodu.

Skladiščenje izključno pod strogimi varnostnimi ukrepi

Amonijev nitrat je sicer v dvotonski bombi, ki je leta 1995 v Oklahomi ubila 168 ljudi, uporabil tudi Timothy McVeigh, je pa pogosto tudi 'priljubljena' izbira talibanov.

Prav zaradi njegove eksplozivnosti ga je treba izredno skrbno in previdno skladiščiti. Za njegovo hrambo in transport obstajajo celo posebni mednarodni protokoli, ki točno določajo količine, ki se jih lahko skladišči, primernost lokacije in pod kakšnimi varnostnimi pogoji. V vsakem primeru v bližini ne sme biti nobenega goriva ali virov toplote. Mnoge države ob tem zahtevajo še, da se mu primešajo nekatere spojine, zaradi česar postane nekoliko manj nevaren. Pod pravimi pogoji gre za relativno stabilno snov, piše britanski časnik.

"A ker so ga tako dolgo pustili na enem mestu in to tolikšne količine, ni nič čudnega, da se je končalo slabo," pravi Stewart Walker, profesor forenzične, okoljske in analitične kemije na Univerzi Flinder v južni Avstraliji.

(Na fotografiji spodaj, ki jo je na Twitterju delil BBC-jev producent iz Sirije Riam Dalati, je videti, kako delavci v hangar 12 bejrutskega skladišča nalagajo vreče amonijevega nitrata.)

Philip Ingram, strokovnjak za eksplozive in nekdanji vojaški obveščevalec, pa razlaga, da se lahko amonijev nitrat sčasoma tudi razgradi. "Še toliko bolj in prej, če je skladiščen neprimerno in slabo. Če začne razpadati, oddaja toploto in postaja manj obstojen. Pritisk narašča," pojasnjuje Ingram. "Vse, kar potrebuje, je nato primerna iskra oziroma dovolj močan vžig. IRA, na primer, je za to uporabljala majhne količine samtexa."

V primeru torkove eksplozije v Bejrutu naj bi prva poročila sicer navajala, da naj bi se v skladišču izvajala popravila za izboljšanje varnosti, pri čemer je nek delavec varil. Sumijo, da so bili v stavbi tudi hranjeni pirotehnični izdelki – natančneje rakete za ognjemet. Iskra ob varjenju naj bi sprožila najprej manjši pok pirotehnike, ta pa je sprožil požar. Na prizorišče so odhiteli gasilci, ki so ga skušali pogasiti, a je bilo prepozno. Katastrofa je bila neizbežna: amonijev nitrat je eksplodiral, gasilci so bili v trenutku mrtvi, najverjetneje so živi zgoreli.

Jeffrey Lewis, strokovnjak za raketne izstrelke na Inštitutu za mednarodne študije Middlebury v Montereyu v Kaliforniji, pravi, da posnetki podpirajo teorijo, da je vžig pirotehnike sprožil reakcijo tam skladiščene kemikalije in eksplozijo. "Nekateri posnetki prikazujejo dogajanje, ki mu pravim učinek pokovke," razlaga in dodaja, da se eksplozija namreč sliši kot pokanje koruznih zrn med pripravo kokic. "Pok, pok, pok. Zelo pogosto je namreč videti, kako požari sprožijo detonacijo eksploziva. Če požar divja ob nečem eksplozivnem in se ga pravočasno ne pogasi, bo vse skupaj razneslo."

Posnetki najprej prikazujejo ogenj, požar, iz katerega se vali konsistenten gost, bel dim, dogajanje opisuje profesor Walker. Ta po besedah strokovnjaka nakazuje na to, da je takrat že gorel tudi amonijev nitrat. Sledi silovita eksplozija, udar z ogromnim oranžno rjavim dimnim oblakom. Ta pa je, tako profesor, poln dušikovega dioksida, ki se sprosti ob eksploziji amonijevega nitrata.

In na koncu je tukaj še ogromen bel oblak v obliki gobe, ki ga lahko primerjamo s tistim ob bombardiranju Hirošime, ko so Američani avgusta 1945 na mesto odvrgli jedrsko bombo. Dejansko pa gre po besedah Ingrama za kondenzacijo vodne pare, ki jo ustvarijo siloviti nadzvočni valovi ob eksploziji in ki je pogosta pri še posebej velikih eksplozijah na območjih z vlažnim podnebjem.

Ti udarni valovi pa so potem porušili polovico Bejruta in so tako 'krivi' za apokaliptične prizore in škodo, ki jo je videti še 10 kilometrov stran od 'epicentra'. Udarec je bil tako močan, da so ga zaznali celo 240 kilometrov stran, na Cipru.

"Močnejša kot je detonacija, večji je nadzvočni tlak, in večja ko je eksplozija, večja je rušilna moč," ponazarja Ingram. Kot še dodaja, obstajata dva učinka, pihanje in sesanje, prvi kot nekakšen učinek eksplozije navzven in drugi navznoter.

"Rušilni val prekomernega pritiska, ki ob tem nastane, najprej raztrešči vse pred seboj. Nato pa sledi izrazit padec pritiska, ki vse spet 'povleče' nazaj," pravi strokovnjak za eksplozive. "Večji kot je val nadtlaka, večji je na drugi strani podtlak. Tla se dvigujejo ob valu prvega in se spustijo ob valu drugega. To pojasnjuje, zakaj se visoke stavbe lahko zrušijo."

Kakšen učinek ima udarni val na ljudi v bližini?

Profesor Ingram pojasnjuje, da je učinek eksplozije na človeka odvisen od tega, kako blizu 'epicentra' se ta nahaja. "Ko je konec udarnega vala, pa čuti, kako mu dobesedno posesa ves zrak iz pljuč. Če pa je zares blizu, mu lahko celo raznese notranje organe. Učinek oziroma dogajanje je podobno kot pri udeležbi v hudi prometni nesreči."

A smrti, ki bi bile neposredna posledica tovrstnih poškodb, so po navedbah strokovnjakov zelo redke. "Večina žrtev umre zaradi poškodb med rušenjem stavb, ko jih pod seboj pokopljejo ruševine, ali pa zaradi ureznin, ko jih zadenejo delci razbitega stekla oziroma smrtno ranijo šrapneli drugih stvari, ki v tistem trenutku letijo po zraku. To so v večini primerov razlogi za tako veliko število smrtnih žrtev ob tovrstnih eksplozijah."

Vrnimo se še za trenutek nazaj k dogajanju izpred šestih let.

Nekatera poročila, na katera se sklicujejo Telegraphovi novinarji, sicer res navajajo, da je Grečuškinov ladjo po bankrotu pustil v Bejrutu, a naj bi ji nadaljevanje plovbe preprečile prav libanonske oblasti, kar so potrdili tudi člani posadke. Ladja je tako za več mesecev ostala 'nasedla' v tamkajšnjem pristanišču, mornarji pa so dobesedno obtičali na Srednjem vzhodu.

"Zaradi tveganj, povezanih z zadrževanjem amonijevega nitrata na krovu plovila, so pristaniške oblasti sklenile tovor premakniti v pristaniška skladišča," piše v poročilu o ladijskem prometu iz leta 2015. V nadaljevanju pa: "Plovilo in tovor ostaneta v pristanišču, čakajoč na dražbo in/ali primerno odstranitev."

Libanonski cariniki naj bi ob tem večkrat zaprosili, naj se zadeva ustrezno obravnava, vendar od pristojnih naj ne bi prejeli nobenega odgovora.

Britanski časnik je za komentar sicer poskušal priklicati tudi Grečuškinova, a za zdaj neuspešno.

Libanonske oblasti spornega tovora ladje Rhosus za zdaj sicer še niso uradno povezale z eksplozijo. Glavni upravljavec pristanišča Hasan Korajtem pa je včeraj dejal za OTV, da so amonijev nitrat v skladišče prepeljali na podlagi sodne odredbe, vedoč, da gre za nevaren material, a ne "do te stopnje".

"Gre za malomarnost," pa je za Reuters torkovo tragedijo komentiral uradni vir, ki je seznanjen z ugotovitvami prvih preiskav. Dodal je še, da je polemike in vprašanja glede varne hrambe te snovi obravnavalo več odborov in sodnikov, a v vsem tem času ni bilo storjenega popolnoma nič, da bi ta material odstranili ali uničili.

Profesor Walker pa je za The Telegraph za konec še dejal: "Tukaj je obstajalo veliko okoliščin, za katere se ni nikoli smelo dovoliti, da bi se zgodile: amonijevega nitrata je bilo preveč skladiščenega na enem mestu, treba bi ga bilo porazdelili na več lokacij. Prav tako se ga je skladiščilo predolgo časa, hkrati pa je to bil zelo poseljen kraj, z veliko gostoto prebivalstva. Temu bi se lahko in bi se morali izogniti."