Kam segajo korenine arabsko-izraelskega konflikta?

Med glavnimi vprašanji zapletenega spora med arabskimi državami in Izraelom so vprašanja meja in ozemlja Izraela in Palestine, status Jeruzalema, judovskih naselbin, varnosti, pravic vračanja palestinskih beguncev, izraelskih talcev in pravic Palestincev na Zahodnem bregu in Gazi. 

Napetosti med judovskim in arabskim prebivalstvom so se poglobile, ko se je Združeno kraljestvo strinjalo z ustanovitvijo "nacionalnega doma" za judovsko ljudstvo v Palestini z zavezo, imenovano Balfourjeva deklaracija.

Judje so imeli zgodovinske vezi z nekdanjim palestinskim ozemljem, vendar so palestinski Arabci nasprotovali selitvi. Britanci so vendarle trdili, da je treba zaščititi pravice palestinskih Arabcev, ki so tam že živeli.

Leta 1947 so Združeni narodi glasovali za razdelitev Palestine na ločeni judovsko in arabsko državo. Jeruzalem bi postal mednarodno mesto, a nobena arabska država tega ni podprla. Trdili so, da načrt Judom daje več zemlje, čeprav je njihovo prebivalstvo manjše. Velika Britanija se je nato vzdržala glasovanja, 14. maja 1948 pa se je odločila za umik in težavo predala OZN.

Tedaj je judovski voditelj David Ben Gurion razglasil ustanovitev države Izrael. To je sprožilo prvo arabsko-izraelsko vojno. Do konca vojne leta 1949 je Izrael pridobil več ozemlja, kot je bilo sprva predlagano, zato je bilo približno 750.000 palestinskih Arabcev prisiljenih zbežati. Ta množični pregon so Palestinci poimenovali Nakba ali katastrofa.

Nato so podpisali sporazume o premirju med Izraelom in Egiptom, Libanonom, Jordanijo in Sirijo in z njimi končali arabsko-izraelske vojne leta 1948. Določili so razmejitveno zeleno črto, ki je ločevala ozemlje pod nadzorom Arabcev od Izraela.

A spopadom ni bilo konca.

Med dvajsetimi in štiridesetimi leti 20. stoletja se je število Judov v Izraelu povečevalo, saj so mnogi zbežali iz Evrope. Umor šestih milijonov Judov med holokavstom je še bolj potisnil judovsko skupnost na rob.

Kot navaja skupina strokovnjakov iz Council on Foreign Relations iz New Yorka, so se napetosti spet zaostrile, ko je Izrael leta 1956 skupaj z Združenim kraljestvom in Francijo napadel Egipt po nacionalizaciji Sueškega prekopa.

Junija 1967 je Izrael izvedel preventivni napad na Egipt in Sirijo, čemur se je pridružila tudi Jordanija. Izrael je tedaj zavzel Gazo in Sinaj, Zahodni breg in Vzhodni Jeruzalem ter Golansko planoto. Ta vojna je za Palestince pomenila izgubo še tistih ozemelj, ki naj bi jim pripadla po načrtu Združenih narodov, in ključno referenco za postavitev meje iz leta 1967 kot izhodišče za mirovne rešitve.

Egipt in Sirija sta 6. oktobra 1973 napadla Izrael, da bi povrnila izgubljena ozemlja. Čeprav je Izrael vojno na koncu dobil, so egiptovske oblasti s tem spopadom odprle pot do poznejših mirovnih pogovorov, piše Economist.

Leta 1979 sta Egipt in Izrael podpisala zgodovinski mirovni sporazum v ameriškem Camp Davidu. V poznih osemdesetih letih pa se je palestinsko prebivalstvo na zasedenih območjih uprlo izraelski vojaški oblasti.

Ta vstaja, znana kot prva intifada, je trajala do začetka devetdesetih let in privedla do mirovnega procesa v Oslu, navaja Council on Foreign Relations.

Sporazuma Oslo I (1993) in Oslo II (1995) sta prinesla ustanovitev palestinske oblasti in omejeno samoupravo na Zahodnem bregu in v Gazi. A miru ni bilo na spregled.

Tudi Izrael in Jordanija sta leta 1994 podpisala mirovni sporazum, s čimer je Izrael izboljšal svoj diplomatski položaj v regiji.

Kot pa piše BBC, je druga intifada izbruhnila po obisku izraelskega opozicijskega voditelja Ariela Sharona v jeruzalemski mošeji al-Aksa. Nasilje, samomorilski napadi in izraelski vojaški odzivi so terjali tisoče življenj in utrdili prepad med stranema.

Države Arabske lige so leta 2002 predlagale, da priznajo Izrael, če bi ta popolnoma zapustil okupirana ozemlja, vključno z Vzhodnim Jeruzalemom, in zagotovil pravično rešitev za palestinske begunce. Do tega do danes še ni prišlo.

Na volitvah leta 2006 je palestinsko gibanje Hamas, ki ga EU označuje kot teroristično organizacijo, osvojilo večino sedežev v palestinskem parlamentu. Po spopadu s Fatahom je leta 2007 prevzel nadzor nad Gazo, kar je privedlo do blokade območja s strani Izraela in Egipta.

Po ugrabitvi in uboju treh izraelskih najstnikov je leta 2014 izbruhnil nov val nasilja, ki je prerasel v vojno med Izraelom in Hamasom.

Izraelska vojska je napadla Gazo in povzročila več tisoč smrtnih žrtev v nekaj tednih, navaja Al Jazeera. Egipt je pozneje posredoval pri premirju. Naslednja leta so zaznamovali protesti Palestincev v Gazi, širjenje izraelskih naselbin na Zahodnem bregu in spopadi v Jeruzalemu.

Konec leta 2022 se je na oblast vrnila desna vlada Benjamina Netanjahuja, ki je dodatno zaostrila politiko do palestinskih ozemelj. Posebej po oktobru 2023.

Napad Hamasa 7. oktobra 2023 je sprožil največjo izraelsko vojaško ofenzivo v Gazi v zadnjih desetletjih. Pripadniki Hamasa so ubili približno 1200 ljudi v Izraelu in zajeli 251 talcev. To je sprožilo obsežno izraelsko vojaško ofenzivo po kopnem, morju in zraku. Po podatkih ministrstva za zdravje, ki ga vodi Hamas, je bilo ubitih več kot 61.000 ljudi.

Izrael navaja, da je približno 17.000 žrtev pripadnikov gibanja, medtem ko humanitarne organizacije opozarjajo na nesorazmerne civilne izgube in kršitve mednarodnega prava.

Združeni narodi so izrazili zaskrbljenost zaradi omejevanja dostopa pomoči, saj so bili številni konvoji zavrnjeni.

A vojna je presegla meje Izraela in Palestine, saj je izraelska vojska po spopadih s Hezbolahom napadla Libanon, hutijevci v Jemnu so izstreljevali rakete na Izrael in omejevali ladijski promet v Rdečem morju, iranske milice pa so napadle ameriške baze v Iraku in Siriji. Iran je nato zaradi izraelskih umorov voditeljev Hezbolaha in Hamasa – tudi na iranskem ozemlju – izvedel tudi neposredne napade na Izrael, ki je odgovoril z napadi na iranske jedrske zmogljivosti.

Po podatkih Združenih narodov naj bi bilo kar 5,9 milijona Palestincev beguncev, v Gazi pa jih poleg nasilja težijo tudi omejitve do osnovnih potreb, kot je hrana. Izraelsko-palestinski konflikt ostaja eden najstarejših nerešenih sporov, vsaka nova eskalacija pa prinaša vse več žrtev in potrjuje, da mir ne bo mogoč brez celovite politične rešitve.

Rešitev dveh držav je mednarodno podprta ideja za mir med Izraelom in Palestinci. Predlaga neodvisno palestinsko državo na Zahodnem bregu in v Gazi, z Vzhodnim Jeruzalemom kot glavnim mestom.

A Izrael jo zavrača in pravi, da mora biti vsaka končna rešitev rezultat pogajanj s Palestinci in da državnost ne sme biti predpogoj.

Palestinska oblast podpira rešitev z dvema državama, Hamas pa ne; sprejel bi začasno palestinsko državo na podlagi dejanskih meja iz leta 1967, ne da bi uradno priznal Izrael, če bi begunci imeli pravico do vrnitve.

Danes v Gazi, na Zahodnem bregu in v Vzhodnem Jeruzalemu živi približno pet milijonov Palestincev, 1,6 milijona Palestincev pa je državljanov Izraela, kar skupaj predstavlja približno polovico celotnega prebivalstva. 

Druga polovica živi v drugih državah, vključno z arabskimi. Po svetu pa živi približno 14,7 milijona Judov, od tega jih je 84 odstotkov v Izraelu in Združenih državah Amerike. Preostali živijo v drugih državah, vključno s Francijo, Kanado, Argentino in Rusijo. Rešitev več desetletij trajajočega konflikta je torej v interesu mnogih.