Kaos v Kabulu, kriza v Washingtonu

Ni pogosto, da se zagotovila predsednika države tako hitro izkažejo na majavih nogah. Biden je še osmega julija na vprašanje, ali držijo primerjave z Vietnamom, odločno odvrnil "niti najmanj, sploh ne ... Ne bo šlo tako daleč, da bodo ljudje na strehi ameriškega veleposlaništva čakali na rešitev iz Afganistana." Prejšnjo nedeljo, ko so ameriški vojaški helikopterji osebje veleposlaništva odvažali na kabulsko letališče, je zunanji minister Antony Blinken neprepričljivo skušal prepričati ameriško javnost, da "to nedvomno ni (novi) Sajgon".

Toda podobno, kot je beg iz nekdanje prestolnice Južnega Vietnama (sedaj se imenuje Hošiminh) osupnil Američane, so ogorčenje sprožile podobe iz Kabula. Še posebej, ker so po skoraj dvajsetih letih, po več kot 2.400 mrtvih vojakih (in več kot 160.000 mrtvih Afganistancih), po več kot tisoč milijardah porabljenih dolarjev tam, kjer so začeli. Z Afganistanom v rokah talibov.

Že dolgo je jasno, da so ZDA na pokopališču imperijev, kot pravijo deželi pod Hindokušem, postale še ena vojaška velesila, nasedla v dolgo in izčrpavajoče krvavenje. Čeprav se je vojskovanje po Vietnamu od jeze ob vsaki smrti nabornika odmaknilo k nekoliko manj očitnem umiranju profesionalnih vojakov, je vrsta krst nezadržno razžirala podporo javnosti do menda državnotvorne okupacije na drugem koncu sveta.

Politiki so Američanom obljubili zmago nad terorističnimi skrajneži, niso pa jih pripravili na vojaško posredovanje brez roka trajanja. Sedaj naprednjaški del volivcev, ki jih je včasih grela zamisel o izobraževanju afganistanskih deklet in žena, bolj skrbi obnova doma kot v Afganistanu. Nazadnjaški del pa se je od krila republikanske stranke, ki razmišlja o širjenju ameriških idej po svetu, premaknil k populizmu domačijske politike Najprej Amerika. Spomladi je tako že sedemdeset odstotkov podpiralo umik, Biden, ki je sam leta zagovarjal takšno možnost, pa je pograbil priložnost, ki mu jo je ponudil dogovor prejšnje vlade s talibi. 

Prelaganje krivde

Ni jasno, kako je Bela hiša spregledala trhlost režima v Kabulu, ki so ga tako drago gradili dve desetletji. Biden je v – sedaj zaradi napačnih razlogov znamenitem – julijskem nagovoru trdil, da talibski prevzem oblasti ni neizogiben, saj naj bi jim nasproti stalo 300.000 afganistanskih vojakov, "tako dobro opremljenih kot vse druge vojske sveta". Čeprav so se kopičila pričevanja o hudem pomanjkanju morale, je varnostno-obveščevalni vrh menil, da bi se lahko vladne sile upirale tudi še dve leti, nikoli pa naj ne bi opozoril, da se vlada in vojska lahko zrušita čez noč. "Zgodilo se je hitreje, kot smo pričakovali," je predsednik ZDA dejal v ponedeljek, ko je bilo jasno, da je vojaško in obveščevalno najmogočnejša država sveta znova napačno ocenila razmere. Nato v četrtek ponovil, da obveščevalna skupnost ne junija ne julija ni dala jasno vedeti, da lahko pride "do tako hitrega zloma."

Podobno je že dan prej zagotovil poveljnik generalštaba Mark Milley, po njegovih besedah nihče ni napovedal konca v enajstih dneh. Toda hkrati je časnik New York Times poročal, da naj bi že julija obveščevalna poročila prežemal pesimizem o trdnosti afganistanske obrambe pred talibi. Med drugim naj bi napovedali, da bi ob padcu večjih mest lahko prišlo do verižne reakcije in razpada varnostnih sil države. Podobno naj bi po pisanju Wall Street Journala 23 uslužbencev veleposlaništvu v Kabulu vrh zunanjega ministrstva na čelu z ministrom Blinknom sredi julija opozorilo, da bi ameriškemu umiku lahko sledil hiter padec tamkajšnje vlade. Zato so priporočili, naj pospešijo evakuacije tako Američanov kot številnih Afganistancev, ki so jim pomagali in so zaradi tega v nemilosti pri talibih. 

Tovrstne objave le še poglabljajo prelaganje krivde, do katerih prihaja znotraj ameriške vlade. Vojska s prstom kaže na zunanje ministrstvo, to trdi, da je delovalo v skladu z obveščevalnimi poročili, obveščevalni uradniki odgovarjajo, da naj bi že mesece opozarjalo na možnost hitrega razpada sistema. Štirje kongresni odbori – vse vodijo demokrati – pa so že napovedali zaslišanja o tem, zakaj ZDA niso bile bolje pripravljene na sesutje vojske in oblasti ter imele načrta za ukrepanje.

Udrihanje po predsedniku

Iz Bele hiše prihajajo neuradna poročila, da naj bi imel predsednik zelo jasna stališča na področju zunanje politike in da je lahko zelo trmast ter ne dopušča drugačnih mnenj. Zato je hitro oživela zbadljivka nekdanjega obrambnega ministra Roberta Gatesa, ki je Pengaton vodil tako v času Georga Busha mlajšega kot Baracka Obame, v avtobiografiji pa zapisal, da "je imel Biden v zadnjih štirih desetletjih napačno mnenje o skoraj vsakem pomembnem zunanjepolitičnem in varnostnem vprašanju."

Predsednik je krivdo za sedanji razplet sicer porazdelil predvsem na bliskovit razpad afganistanskega režima, na vlado Donalda Trumpa, ki je sklenila sporen dogovor s talibi, na druge predhodnike, ki so podaljševali vojaško navzočnost v Afganistanu brez jasnega načrta, zakaj so tam in do kdaj. "Vem, da me bodo kritizirali, a raje sprejmem vse kritike, kot pa da bi odločitev prepustil še enemu predsedniku ZDA," je bil odločen. Ni se zmotil, jedkost se usiplje z vseh strani. Konservativni mediji imajo športni teden, ne samo dan udrihanja po njem. Sean Hannity, zvezdnik protrumpovske televizije Fox News, ga je javno ozmerjal za bedaka, dosti manj prizanesljivi niso niti drugi, ko pravijo, da se je predal, in dogajanje označili za popoln polom.

Sprva so bili ostri tudi demokrati, Matt Zeler, ki vodi organizacijo Nikogar ne bomo pustili za sabo za podporo selitve afganistanskih prevajalcev v ZDA, se je odzval, da je bil Bidnov govor debela laž o pripravljenosti na vse razmere. "Vlado sem osebno opozoril, da se bo to zgodilo in da moramo iz države umakniti ljudi, ki so nam pomagali. A tega niso naredili. Najbolj so se bali, kako bi videz kaotične evakuacije vplival na javnost, sedaj so dobili ravno to, kar jih je najbolj skrbelo." V predsednikovi stranki so po začetnem ogorčenju nekoliko otopili ostrino puščic, se pa še naprej sprašujejo, kako so odgovorni (znova) tako napačno ocenili razmere.

Rožnata poročila

Presenečenje ob talibskem bliskovitem zavzetju države je še toliko bolj vredno čudenja, ker je tudi sam Biden že lani januarja za New York Times pritrdil, da so oblasti leta lagale Američanom. Dober mesec pred tem je časnik Washington Post objavil afganistanske papirje, zbirko prej zaupnih dokumentov, ki je dokazovala, da so številni visoki uradniki načrtno pred kongresom ali televizijskimi kamerami slikali rožnate ali pa vsaj nerealne napovedi o prihodnosti okupacije, včasih pa so zašli vsaj na polje domišljije, če že ne ravno v čiste izmišljotine.

Že nekaj časa se je vedelo, da so diplomatska, vojaška in obveščevalna poročila sladkorna pena za javnost in politike v Washingtonu, za njo pa je bila resničnost, ki jo je general Douglas Lute v 2015 ubesedil kot "nismo imeli najmanjšega pojma o Afganistanu – nismo vedeli, kaj počnemo." Nekdanji poverjenik dveh Belih hiš za Afganistan je krivdo za takšne razmere pripisal nenehnim birokratskim zatikanjem med kongresom ter obrambnim in zunanjim ministrstvom.

A tudi pred tem je bilo že dolgo jasno, kako sfižene so razmere pod Hindokušem. Ameriški novinar Anand Gopal je 2014 v knjigi Ni dobrih med živimi (No Good Men Among the Living) opisal, kako so Američani 2001 zamudili priložnost, da po porazu režima versko blaznih mul vzpostavijo delujočo državo. Ko je koalicija Nata zavzela državo, so bili talibi v razsulu in vsaj del jih je bil pripravljen odložiti orožje ter se pogajati o mirni rešitvi in sodelovanju v političnem procesu. Toda prvi jastreb Washingtona, obrambni minister Donald Rumsfeld je kar na tiskovni konferenci zavrnil ponudbo, vlada Georgea Busha mlajšega pa je prepovedala poganja s talibi. Namesto tega so državo predali v roke prišlekom iz tujine, ki jim prebivalci niso zaupali, napaka, ki so jo ZDA uspešno ponovile tudi v Iraku.

Pod Hamidom Karzajem se je zarodil skorumpiran režim, v katerem so njemu naklonjeni vojni poglavarji kradli kot srake, vladne službe delili kot nagrade podpornikom, ameriške enote pa s pomočjo lažnih obveščevalnih podatkov usmerjali proti svojim političnim tekmecem. Volitve so bile le vaje v goljufijah in prevarah. Zlorabe so hitro razpihnile tradicionalni odpor Afganistancev do okupatorjev, v etnično in versko izjemno razdrobljeni državi so celotna plemena potisnile na stran talibov.

Ameriški program civilne pomoči za "osvajanja srca in misli" se je v rokah vojaških strategov namesto v revne dele države stekal v osrčje najbolj upornih območij za hipno blaženje razmer, ne za njihovo dolgotrajno izboljšanje. Tako so nastajale šole brez učiteljev in ordinacije brez zdravnikov. Ali varnostno povsem neprimerne steklene palače z atrijem za policijo, njihov poveljnik pa ob predaji sploh ni znal odpreti vrat z najnovejšimi ključavnicami. Na jugu Afganistana, znanem po pogostih potresih, so nadzorniki Združenih narodov naleteli na šolski zgradbi z zidovi, ki niso zdržali niti teže njunih streh.

Razžrti s korupcijo

Korupcija je bila tako razpasena, da je skoraj vsak stik prebivalcev z oblastmi pomenil izžemanje denarja. Slabo plačani vojaki in policisti so po vaseh kradli drva in pridelke ali pa na nadzornih točkah zahtevali podkupnino. Ta je bila potrebna celo pri tako banalni stvari, kot je plačilo računa za elektriko, je že pred petimi leti opozarjala Sarah Chayes, ki je kot novinarka in potem svetovalka ameriškim enotam leta živela na jugu države. "Ljudem niso jemali le denarja, pač pa tudi dostojanstvo ... Če si bil mlad moški v Kandaharju, se je bilo težko ne pridružiti talibom," pravi te dni.

Američani niso bili le okupatorji, ki so vzpostavili in vzdrževali gnil režim, ampak del korupcijskega omrežja. Nadzor nad kasneje razpuščeno posebno skupino ameriškega obrambnega ministrstva, zadolženo za obnovo poslovne infrastrukture Afganistana, je ugotovil, da so med 2010 in 2014 samo za najem zasebnih vil, varnostnikov in za razkošna kosila porabili skoraj 150 milijonov dolarjev, petino celotnega proračuna za obnovo. Pri čemer je skupino sestavljalo le od pet do deset ljudi. Sporno je tudi njihovo delo, saj so denimo za obnovo ene same bencinske črpalke uradno porabili osupljivih 43 milijonov dolarjev, 140-krat več, kot bi projekt moral stati.

Poročila posebnega inšpektorja za obnovo Afganistana Johna Sopka so leta za letom opozarjala na tovrstne nepravilnosti. Njegovo zadnje, ki zajema državo pred padcem v roke talibov, je navajalo, da so varnostne razmere tudi po porabljenih 83 milijardah dolarjev za urjenje vojske vse slabše. "Če je bil cilj obnoviti državo, da se lahko sama vzdržuje in ohranja ter ne predstavlja grožnje ameriškim varnostnim interesom, je celotna podoba precej temačna," je zapisal.

Chayesova pa je že 2016 preroško napovedovala, da v primeru vojske ne gre za neuspeh pri urjenju. "V osnovi ne gre za težavo taktike, vojska in policija sta le orodje v rokah vlade. Če je vlada ali povsem nesposobna ali celo sovražna do prebivalstva, si je težko predstavljati, kako bi vojska lahko postala močnejša ali bolj profesionalna organizacija," je vedela, da denar ne kupi ne veščin ne poguma.

Morala na psu

Raziskava med afganistanskimi policisti iz 2015 je pokazala, da je večina službo sprejela zaradi obljubljene plače, mnogi so se strinjali s trditvijo "nismo prepričani, da se borimo za pošteno stvar". Nasproti so jim stali borci, pripravljeni izgubiti življenja. "Talibi se borijo za prepričanje, za nebesa in proti nevernikom ... vojska in policija za denar ... kako naj tekmujejo s talibi?" je vojaškemu zgodovinarju Carterju Malkasianu, ki je svetoval ameriškim enotam, predlani dejal eden od talibskih verskih učenjakov. Morala vojske in policije je bila še bolj na psu, ko so skorumpirani poveljniki denar za plače preusmerjali na svoje račune v Savdski Arabiji, podrejeni pa so bili tedne – nekateri na bojni črti v Kandaharju tudi od šest do devet mesecev – brez njih.

To so premeteno izrabili talibi in po poročanju Washington Posta sprva ponujali po 150 dolarjev za prestop v njihove vrste. Začeli so z enotami v vaseh globoko na podeželju, nato se je menjava orožja za denar razširila na celotna okrožja, afganistanski uradniki pa so to označili za podpisovanje premirja. V zadnjem letu in pol so tako padala okrožja za okrožjem, nato so prišla na vrsto glavna mesta pokrajin, z vsako predajo se je bolj topila volja vojakov do boja. Znaki, kaj se bo zgodilo, so bili po besedah podpolkovnika Daniela Davisa, veterana dveh misij v Afganistanu, očitni že dolgo časa, "to nikogar ne bi smelo presenetiti, če bi le bili dovolj pozorni."

K takšnemu razpletu je krepko pripomogel dogovor iz Dohe v Katarju, kjer se je lani februarja Trumpova vlada zavezala k popolnemu umiku iz države v zameno za precej majave obljube talibov, da ne bodo podpirali terorističnih skupin in da se bodo pogajali z režimom v Kabulu. A so le še spodbudili razmišljanja, da bodo uporniki brez ameriške vojaške navzočnosti že kmalu prevzeli oblast in da bo takrat bolje biti na pravi strani.

Še posebej, ker so talibi dobivali neposredno pomoč Pakistana, nekoliko manj očitno pa tudi podporo Kitajske, Irana in Rusije. "Afganistanci so znali razbrati prihodnost, večina regijskih sil, morda z izjemo Indije, je sprejela, da prihaja oblast talibov. ZDA ne bo več, niti Evropejcev, zato se ni imelo smisla bojevati in umreti, saj je bila možnost za zmago zelo majhna," je Seth Jones iz mnenjske organizacije Središče za strateške in mednarodne študije povzel razmišljanja domačinov.

Dvojec za umik

Prepričanje tako Trumpa kot Bidna, da je treba končati brezplodno okupacijo oddaljene države, se ob vsem naštetem zdi več kot smiselno. Prvi sedaj trdi, kako bi pod njim umik potekal povsem drugače in poziva drugega, naj "osramočen odstopi". Toda nekdanji podrejeni eden za drugim ponavljajo, da je Trumpa zanimal le čimprejšnji umik in bi tudi ob njegovi ponovni izvolitvi videli podobne prizore. Njegov svetovalec za nacionalno varnost John Bolton je že v lani izdanih spominih Soba, kjer se je zgodilo (The Room Where It Happened) zapisal "dogovor je izključno Trumpov ... posledice bodo morda razvidne šele po njegovem odhodu iz Ovalne pisarne. A ne smemo se zmotiti, Trump bo odgovoren za izid, tako političen kot vojaški."

Trumpov obrambni minister Mark Esper je prepričan, da je nekdanji predsednik sam spodkopal dogovor iz Dohe, ko je pritiskal na odhod vojakov, kljub temu da talibi niso izpolnili obljubljenih zavez. Tudi po besedah republikanske senatorke Liz Cheney – njen oče, Bushev podpredsednik Dick Cheney, je bil eden od jastrebov, ki so ZDA potisnili v dve vzporedni vojni – je prav dogovor s talibi snežna kepa, iz katere je hušknil sedanji plaz. "Dejstvo, da je bil (Trumpov)Mike Pompeo prvi zunanji minister, ki se je srečal s talibi, dejstvo, da so jih hoteli na 11. september povabiti v (slovito letovišče ameriških predsednikov) Camp David, vse to je sprožilo sedanje dogajanje," je prepričana.

Toda novi predsednik je imel priložnost, da se izvije iz dogovora, ustavi umik in talibe skuša prisiliti k spoštovanju zagotovil. Še posebej, ker je Trump pred njim brez pomislekov razbil veliko pomembnejši in zavezujoč jedrski dogovor z Iranom. Analitik CNN Peter Bergen pravi, da je tudi komaj zaznavnih 2.500 ameriških vojakov fizično in psihološko pomagalo ohranjati afganistansko vojsko. A je Biden vztrajal z njihovim umikom, sedaj je nemajhna ironija, da je jih je 6.000 znova napotil na pomoč umiku iz Kabula. "Morda lahko trdimo, da je Biden manj odgovoren za sedanji polom kot trije predsedniki pred njim. Toda on je tisti, ki se je spotaknil na ciljni črti, v ključnem trenutku z vidika medijev in politike," ugotavlja Ron Elving iz ameriške javne radijske mreže NPR.

Hromenje moči

Bela hiša računa na nepisano pravilo ameriške politike, da zunanja politika ne vpliva veliko na razpoloženje volivcev. Predsednik Gerald Ford je državo vodil manj kot devet mesecev, ko je 1975 padel Sajgon, a to ni bistveno vplivalo na padec njegove priljubljenosti. Morebitna smrt med Američani, ki so še vedno v Afganistanu, usmrtitve Afganistancev, ki so sodelovali z okupacijskimi silami, sedaj pa so z družinami ujeti v državi, ali pa nastanek novih terorističnih celic, ki bi znova ogrožale ZDA, lahko takšne brezčutne stave hitro postavijo na glavo. "To bi bil večni madež na njegovi dediščini. Če pa so današnji talibi resnično drugačni od talibov iz devetdesetih, potem se sedanji zmedeni konec dvajsetletne odisejade morda ne bo zdel tako obupen," ugiba Timothy Naftali, predsedniški zgodovinar z Univerze New Yorka.

V prihodnjih tednih bo jasno, koliko pozornost poganjajo predvsem mediji, politiki, strokovnjaki za Afganistan in uradniki v Washingtonu, ki so zadnji dve desetletji živeli z in od vojne. In koliko javnost še zanima trpljenje pod Hindokušem. Toda prav tako nevarna grožnja za hromitev Bidnove politične moči je širjenje občutka o nesposobnosti vlade ob prizorih kaosa v Kabulu. Republikanci že tedne vztrajno slikajo podobo pešajočega, skoraj senilnega predsednika s šibko zunanjo politiko, obleganega z valom nedokumentiranih priseljencev in z nedorečenim bojem proti pandemiji. Bidnov spodrsljaj jim samo lajša delo. Še posebej, ker se je po štirih letih improvizacij in nenehne zmede v Beli hiši ponudil kot zmeren in sočuten glas razuma, ki bo rešil ameriške težave, še več, ki bo rešil ameriško demokracijo.