Poročilo o podmornici Titan: opozorila ignorirali, nadzora skoraj ni bilo

6,7-metrska podmornica iz ogljikovih vlaken se je junija 2023 potopila pod gladino Atlantskega oceana na poti do razbitin oceanske linijske ladje Titanik. Že dve uri po tem, ko je odplula s petimi potniki, je komunikacija prenehala delovati.

Podjetje OceanGate, ki stoji za odpravo, je organiziralo izlete do zadnjega počivališča Titanika, ki je leta 1912 trčil v ledeno goro in se potopil, pri čemer je umrlo več kot 1500 od 2200 potnikov in članov posadke.

V poročilu, objavljenem v sredo, je kanadski Odbor za varnost v prometu (TSB) navedel, da so bili številni pomanjkljivi elementi pri zasnovi podmornice ter "širša kultura podjetja" med ključnimi dejavniki, ki so prispevali k nesreči, navaja Guardian. OceanGate se je označil kot ambiciozno podjetje za podvodne raziskave, ki je bilo pionir pri razvoju podmornice iz ogljikovih vlaken za potopitev globoko pod površje.

Na krovu podmornice so bili britanski raziskovalec in pilot Hamish Harding, britansko-pakistanski poslovnež Shahzada Dawood in njegov 19-letni sin Suleman, globokomorski potapljač, pilot podmornice, nekdanji poveljnik francoske mornarice in vodilni strokovnjak na mestu razbitine Titanika Paul-Henri Nargeolet ter Stockton Rush, ustanovitelj podjetja OceanGate. V nekaj dneh so preiskovalci našli razbitino ladje skoraj 640 kilometrov od obale Nove Fundlandije in ugotovili, da so vsi potniki umrli takoj, ko se je konstrukcija zrušila v bližini razbitin Titanika.

Podjetje s sedežem v zvezni državi Washington je izdelalo dva modela Titana v merilu ene tretjine realne velikosti, da bi preizkusilo, kako se odziva na pritisk. Na teh modelih so opravili šest testov. Oba sta bila neuspešna v globinah, kjer se nahaja Titanik. Podjetje je spremenilo zasnovo in proizvodnjo, da bi ublažilo "valovitost plasti" ogljikovih vlaken, saj lahko valovitost močno oslabi trdnost materiala. Toda podjetje se ni zavedalo, da so se ogljikova vlakna Titana poškodovala vsakič, ko je bila podmornica izpostavljena ekstremnim pritiskom med potopi v globokem oceanu.

OceanGate je opravil relativno malo testiranj končnega plovila. Čeprav so izvedli teste, enakovredne globini Titanika in še globlje, ni bilo nadaljnjih analiz, ki bi razumele, ali in kdaj bi trup lahko po večkratni uporabi odpovedal. Koliko ciklov ekstremnega tlaka bi lahko vzdržal trup, ni bilo znano, je zapisano v poročilu.

Inšpektorji opozarjajo tudi na številne primere, ko je plovilo morda utrpelo škodo, med drugim ko je leta 2022 trčilo v levi premec Titanika in ko se je Titan nekaj dni kasneje po drugem potopu dvignil na površje. Plovilo je bilo med letoma 2022 in 2023 skoraj eno leto zunaj in izpostavljeno vremenskim vplivom. "Vsakič, ko je konstrukcija obremenjena, se lahko naberejo majhne poškodbe," piše v poročilu. "Višja kot je obremenitev konstrukcije, hitreje se bodo te poškodbe nabrale." Čeprav je plovilo uspešno opravilo 13 potopov, so nakopičene pomanjkljivosti v materialih pomenile, da je bil 14. potop usoden.

Preiskovalci pa so ugotovili, da k nesreči Titanove podmornice niso prispevale le tehnične pomanjkljivosti, temveč tudi problematična kultura v podjetju OceanGate. Vodstvo naj bi zanemarjalo varnostna opozorila, zaposleni, ki so izražali pomisleke, pa so podjetje zapustili ali bili odpuščeni, poroča Guardian. Poročilo izpostavlja tudi pomanjkanje zunanjega nadzora, saj je bilo področje podmornic slabo regulirano, regulatorji pa niso imeli zadostnega vpogleda v ocenjevanje tveganj podjetja. OceanGate je po nesreči leta 2023 ustavil vse dejavnosti.

Preiskava je pokazala tudi, da Titan ni imel potrebnih certifikatov, uporabljal je neobičajne materiale in ni bil zavarovan. Kanadski regulatorji opozarjajo, da pomanjkljiv nadzor v pomorskem sektorju povečuje tveganje za nevarne in tudi smrtonosne nesreče.